Author: Junaki 3 nadstropja

Novice iz 3 nadstropja

Ko otrok zboli za rakom se spremeni dinamika družine. Te spremembe so lahko še posebno težke za sorojence obolelega otroka. Pomembno je, da jih poskušamo razumeti – njihove občutke in pričakovano obnašanje – saj jim tako lahko lažje pomagamo.

Čeprav je za njih težko, se večinoma odzovejo tako, da pokažejo ogromno ljubezni, skrbi in podpore bolnemu sorojencu. Starši pogosto opažajo pozitivne spremembe pri sorojencih oboleli otrok – vključeno z empatijo in sočutjem, večjo samozavestjo, izboljšanje odnosa s sorojenci in starši in boljše razumevanje tega kaj je v življenju zares pomembno.

V nadaljevanju preberite 3 korake, ki vam lahko pomagajo prebroditi čase med diagnozo, zdravljenjem in okrevanjem. 

BODITE POZORNI NA OBČUTKE SOROJENCEV

Bratje in sestre otroka z rakom se soočajo z mnogimi občutki, podobnimi kot njihovi starši. Starost in sposobnost spoprijemanja z novostmi vplivajo na to kako bodo sorojenci reagirali. 

Tukaj so najpogostejši občutki, ki jih doživljajo:

• STRAH IN TESNOBA 

Mlajši otroci se lahko bojijo, da so oni krivi za bolezen sorojenca ali pa da se bodo tudi oni nalezli. Nekatere skrbi kako bo bolezen vplivala na družino. Lahko pa se bojijo tudi, da bo njihov sorojenec umrl.

• JEZA, LJUBOSUMJE, ZAMERA 

Zdravi sorojenci so lahko jezni na starše, ker nimajo več toliko časa za njih. Nekateri so zaradi tega jezni na obolelega sorojenca. Lahko zamerijo da oboleli otrok nima toliko zadolžitev pri opravilih ali da mu ni treba hoditi v šolo.

• OSAMLJENOST

Zdravi otroci lahko imajo občutek zapuščenosti, posebno kadar se vse vrti okoli bolnišnice in obiskov zdravnikov. Lahko imajo tudi občutek, da so izgubili vez z obolelim sorojencem. Prav tako lahko pogrešajo prijatelje, če se jim druženje omeji zaradi varnosti otroka z rakom. 

• KRIVDA

Zdravi sorojenci se pogosto počutijo krive, ker niso oni zboleli. Lahko se počutijo krive za slabe misli in grde besede, ki so jih izrekli obolelemu sorojnecu ali pa zato ker se soočajo z zgoraj omenjenimi občutki. 

• ŽALOST

Sorojencem je lahko žal za obolelega sorojenca ali za starše. Lahko so žalostni, ker se je vse spremenilo in žalujejo zaradi izgube “normalnega” življenja.

POSKUŠAJTE RAZUMETI KAKŠNO OBNAŠANJE LAHKO PRIČAKUJETE OD SOROJENCEV 

Otroci pogosto ne znajo govoriti o svojih občutkih ali jih izraziti skozi dejanja. Vsak otrok je drugačen, ampak najpogostejše reakcije zdravih sorojencev so:

• Grdo obnašanje ali iskanje pozornosti doma in v šoli
• Povečana tesnoba, zaradi česar se bojijo ločitve od staršev ali ne želijo iti v šolo
• Umikanje od družine ali želja po samoti 
• Nazadovanje, vedejo se kot da so mlajši, ponovno želijo plenico ali začnejo govoriti kot dojenčki
• Nenavadne zahteve, npr. želijo novo igračo ob vsakem obisku trgovine 
• Lahko imajo tudi čisto prave glavobole, bolečine v trebuhu ali pa začnejo močiti posteljo
• Težave s spanjem in/ali nočne more
• Muhasto razpoloženje in razdražljivost, vključno z napadi trme, prepiri s starši ali sorojenci in pogostim jokanje
• Poslabšanje uspeha v šoli ali težave s koncentracijo za domačo nalogo
• Prevzemanje dodatnih odgovornosti z željo, da bi poskrbeli za ostale družinske člane

POMAGAJTE SOROJENCEM, DA SE SPOPADEJO Z OBČUTKI

Žal ni mogoče odpraviti vseh strahov in občutkov. Ampak, če poznate občutke s katerimi se soočajo in kakšni so pričakovane reakcije, lahko otroku pomagate, da se spopade s stresom in čustvi.

Nekaj nasvetov kako:

• NAJDITE SI POMOČ PRI SKRBI ZA DOM

Družinski člani, prijatelji in sosedje so pogosto pripravljeni pomagati pri hišnih opravilih. Dajte ljudem, ki želijo pomagati točno določene naloge, kot na primer delo na vrtu ali priprava obrokov, sami pa lahko vse koordinirate z uporabo spletnih aplikacij. Tako boste imeli več časa za družino.

•  BODITE ODKRITI GLEDE BOLEZNI

Zdravim sorojencem podajte letom primerne resnične informacije. Razložite jim, da rak ni nalezljiv in da se zdravniki zelo trudijo, da bi pomagali obolelemu sorojencu. Spodbujajte vprašanja in jih obveščajte, da jim je lažje kadar jih prijatelji ali učitelji povprašajo o sorojencu. 

• ZAGOTOVITE JIM, DA JIH IMATE RADI

Povejte jim, da če bi oni zboleli, bi bili enako osredotočeni na njih in skrbeli zanje. Razložite, da nihče ni kriv, da je sorojenec zbolel in da srw veseli, da so oni zdravi.

• PRIZNAJTE, DA TUDI VAS SKRBI 

Povejte jim, da so njihovi občutki, ne glede na to kakšni so, normalni in z njimi ni nič narobe. Pomagajte jim, da se izražajo s pisanjem dnevnika, z umetniškimi deli ali skozi igro. Povejte, da sre tudi vi žalostni, prestrašeni in celo jezni ter kako se vi s tem spoprijemate.

• VZEMITE SI ČAS ZANJE

Kadar je le mogoče naj vsaj en starš preživi nekaj časa samo z zdravimi sorojenci. Družinski čas ne rabi biti nek velik dogodek ali izlet. Lahko je samo to, da skupaj pripravite kosilo ali pogledate kakšen film. Če ne morete biti fizično prisotni, jih pokličite z video klicem. Vprašajte jih kako so preživeli dan in o stvareh, ki so jim pomembne. Povejte jim, da jih pogrešate.

• DAJTE JIM MOŽNOST ODLOČANJA

Naj se sorojneci odločijo o stvareh v katere so vključeni. Tudi če je to samo katerega prijatelja želijo obiskati.

• PROSITE JIH ZA POMOČ

Tako se bodo počutili vključene in manj osamljene. Naj sorojenci izberejo igrače za v bolnišnico. Naj preberejo knjigo ali igrajo karte z obolelim bratom ali sestro. Povejte jim kako cenite njihovo pomoč, ampak jim ne nalagajte preveč opravil. Povejte jim, da jih cenite.

• POMAGAJTE JIM OHRANJATI VEZ

Spodbujajte sorojence, da pošljejo kartico, sporočilo ali email obolelemu otroku, ki je v bolnišnici. Če je mogoče naj gredo pogosto na obisk v bolnišnico. Tako jih bo manj skrbelo kaj se tam dogaja.

• SPODBUJAJTE JIH DA POČNEJO STVARI, KI JIH IMATE RADI

Naj še naprej obiskujejo popoldanske aktivnosti in preživljajo čas s prijatelji. Povejte jim, da ni nič narobe, če se zabavate.

• BODITE DOSLEDNI

Poskusite slediti urnikom in obdržati vsakodnevno rutino. Naj vedo kdo jih bo pobral v šoli ali kdaj bodo vsak dan jedli večerjo. Bodite disciplinirani in dosledni. To bo pomagalo vsem vašim otrokom.

• TRUDITE SE BITI PRIJAZNI

Kadar vam je težko ali ste pod stresom  lahko rečete kaj kar poveča skrb ali strah sorojencev. Če se to zgodi, se opravičite. Razložite, da ste bili pod stresom in da vam je žal za izrečene besede.

• POIŠČITE STROKOVNO POMOČ

Če je zdravim otrokom kljub vsem naporom težko poiščite strokovno pomoč psihologa. Na oddelku imajo klinične psihologinje, ki bodo pomagale tudi sorojencem.

• POSKRBITE ZASE

Najboljši način, da boste lahko poskrbeli za svoje otroke, je da najprej poskrbite zase – fizično in čustveno. Skrb za otroka z rakom je lahko zelo izčrpavajoče. Če imate težave tudi sami poiščite strokovno pomoč.

Vir

Novice iz 3 nadstropja

Začela se je ena zares super akcija – zbiramo plastenke za Junake! Pomagate lahko vsi na zelo preprost način – zbirajte plastenke vseh vrst in jih odnesite v za to namenjen avtomat!

SKRB ZA OKOLJE IN DOBRODELNOST

Akcija združuje dve pomembni in plemeniti stvari. Ljudje vsakodnevno v smeti odvržemo ogromne količine plastenk. Zakaj jih ne bi zbirali ter tako skrbeli za okolje in hkrati pomagali Junakom? Z vsako oddano plastenko v avtomat donirate in pomagate Junakom!

KJE NAJDETE AVTOMAT ZA ODDAJO PRAZNIH PLASTENK?

Prazne plastenke za dober namen se zbirajo v treh izbranih Lidlovih trgovinah – Ljubljana Toplarniška, Maribor Europark in Kranj Šuceva.

Tam so nameščene posebne naprave za zbiranje, kamor lahko oddate prazne plastenke pijač. Zbrane plastenke bo redno prevzemala družba za ravnanje z odpadno embalažo Interzero Slovenija, ki bo poskrbela za trajnostno ravnanje in prodajo zbranih plastenk. Po zaključku akcije (februar 2024) pa bodo našemu društvu predali zbrana sredstva od prodaje. 

AKCIJO STA PODPRLA LIDL SLOVENIJA IN INTERZERO SLOVENIJA 

Akcijo, ki bo trajala 6 mesecev sta omogočila @Lidl Slovenija, ki nas srčno podpira že vse od ustanovitve. Hvala za vse! Zelo smo hvaležni, da se je tokratni akciji pridružilo tudi podjetje @Interzero Slovenija. Za vsako oddano plastenko bosta obe podjetji našemu društvu še dodatno donirala 0,05 €.

POGLEJTE, KAKO POMAGATI

Poglejte VIDEO, kako lahko enostavno pomagate.

Več informacij pa najdete TUKAJ.

Foto: MP Produkcija in arhiv društva

• 

• 

• 

• 

Novice iz 3 nadstropja

Zdravljenje otroškega raka je bolj uspešno, kadar ima otrok ob sebi oporo ljudi, ki jim zaupa in ga ob tej težki poti opogumljajo. To niso samo družinski člani. Veliko vlogo pri tem imajo tudi medicinske sestre.
V bolnišnici one postanejo druga družina. Poleg zdravstvene nege in oskrbe postanejo rama, na katero se lahko naslonijo starši in varno zatočišče otroku.
Čeprav se stiki z osebjem po zaključenem zdravljenju običajno prekinejo, nam staršem in tudi Junakom sestre ostanejo na prav posebnem mestu v srcu ????.

PRIDRUŽITE SE SRČNI EKIPI – OGLAS ZA DELOVNO MESTO

Oglas za zaposlitev preverite TUKAJ.

Ena od medicinskih sester na oddelku, sestra Tehvida, pa nam je o svojem delu na hemato-onkološkem oddelku Pediatrične klinike v Ljubljani zaupala tole:

Vedno pravim, da bi bilo bolje, če ta oddelek ne bi obstajal, ampak za otroke in njihove družine, ki se srečajo s takšno boleznijo, sem vedno znova vesela, da obstajamo in da ta oddelek sestavlja tako srčen in strokoven tim, ki v tem težkem času postane njihova druga družina.
Sama delo vidim kot zelo razgibano, velikokrat tudi zelo naporno, polno takšnih in drugačnih dogodivščin, predvsem pa kot delo, kjer imaš možnost, da se vedno nekaj novega naučiš in s tem pripomoreš k še boljši skrbi za otroke in njihove družine.
Dnevno se srečujemo z otroki in njihovimi družinami, ki se žal dan za dnem borijo z boleznijo. Skupaj z njimi se borimo za vsak dan brez zapletov, veselimo se vsakega dne, ki ga preživijo doma s svojimi najbližjimi in odštevamo dneve do zaključka zdravljenja. Žal ni vedno vse popolno in tako kot želimo in upamo. Včasih tudi jokamo, molimo za čimprejšnje okrevanje in žalujemo.
Ob vsaki lepi besedi, zahvali, ob vsakem objemu in trenutku, ko si nekaj minut vzameš in se posvetiš otroku in svojcem, ugotoviš, da se pravzaprav sreča skriva v malih stvareh … za nas kot tudi zanje. Seveda tista največja je, ko se zdravljenje uspešno konca in odidejo z našega oddelka.

Sestra Tehvida

Novice iz 3 nadstropja

Večina staršev je povsem na tleh, ko izve, da ima njihov otrok raka.

Na začetku se je težko soočiti z boleznijo in dojeti, kako bo to vplivalo na celotno družino. V določenih trenutkih so starši povsem otopeli in se ne morejo sprijazniti z novo realnostjo. Močna čustva – jeza, žalost, krivda, strah, zanikanje, so skoraj vedno prisotna in povsem normalna ob tem, ko otrok zboli za rakom. 

Pomembno se je zavedati, da večina staršev najlažje nadzira ta čustva z osredotočanjem na to, kako pomagati otroku in ostalim članom družine v težkih časih. Otroci se ravnajo po starših. Zato so starši tisti, ki imajo glavno vlogo pri tem, kako se bo z boleznijo soočil otrok. Umirjen, ljubeč in ves čas prisoten starš lahko bistveno pripomore k temu, da otrok zdravljenje dobro prenaša.

Nobeno čustvo ni napačno ali pravilno. Večina staršev niha v razpoloženju (ima boljše in slabše dneve) tekom zdravljenja. V nekaterih trenutkih se jim zdi, da se s tem lahko spopadajo. Drugič se počutijo popolnoma izgubljene in nemočne.

Starši lahko tukaj preberejo več nasvetov, kako se spoprijeti z diagnozo: 

Občutki in reakcije ob diagnozi otroški rak

Tukaj pa o tem, kako se soočiti in obvladati čustva: 

Obvladovanje čustev (za starše)

V Sloveniji je dobro poskrbljeno za strokovno psihološko pomoč družinam otrok z rakom. Na Kliničnem oddelku za otroško hematologijo in onkologijo Pediatrične klinike v Ljubljani, kjer se zdravijo vsi otroci z rakom v Sloveniji, so zaposlene tri klinične psihologinje. Tako kot otrokom, so na voljo tudi staršem in sorojencem. S svojim znanjem in izkušnjami pomagajo ob začetnem šoku, med zdravljenjem in tudi po koncu zdravljenja – ne glede na izid. 

Mnogim staršem pa so v oporo in pomoč predvsem drugi starši otrok z rakom, saj delijo podobno izkušnjo in razumejo. Tako se mnoge družine med zdravljenjem povežejo in tudi po koncu ohranjajo stike.

V društvu se zavedamo pomena medsebojne opore in razumevanja, zato v naših programih temu posvečamo posebno skrb. 

• 

• 

• 

Novice iz 3 nadstropja

Bolezen ima močan vpliv na otroka ne glede na njegovo starost. Otrokova reakcija pa je zelo odvisna od starosti, stopnje razvoja in osebnosti. Večina otrok se ob bolezni ali med zdravljenjem sooči s strahom, jezo in žalostjo.

Otrokom se življenje zaradi bolezni močno spremeni. Preiskave, obiski zdravnika zaradi pregledov in zdravljenje v bolnišnici postanejo del vsakdanjega življenja – namesto šole ali vrtca in druženja z vrstniki. Otroci se morajo s tem soočiti in sprijazniti. Zato ob sebi nujno potrebujejo ljudi, ki jih imajo radi in jim zaupajo.

Otroci se pogosto neverjetno hitro prilagodijo na življenje z rakavo boleznijo. A strokovnjaki opozarjajo, da nujno potrebujejo razumevanje, varnost in ljubezen, da lahko to vzdržujejo skozi celotno dolgotrajno zdravljenje. 

Starši otrokom nudijo glavno oporo. Starši tudi najbolj vedo, kako se njihov otrok sooča z novostmi, česa se boji, kdaj je žalosten, kaj ga razveseljuje in kako ga prepričati, da se sprosti ob stresnih situacijah. Zato otroci, ne glede na starost, potrebujejo ob sebi starša ves čas.

V nadaljevanju lahko preberete o najpogostejših reakcijah otrok z rakom – glede na starost. Ne pozabite pa, da je vsak otrok edinstven. Vsak reagira in se z boleznijo sooča po svoje.

DOJENČKI IN PREDŠOLSKI OTROCI (0-5 let)

Najmlajše otroke skrbi samo, kaj se dogaja v “tem trenutku”. Njihov največji strah je ločitev od staršev. Lahko so tudi zmedeni in žalostni, ker se ne morejo toliko igrati in zabavati kot so se prej. 

Pri njih lahko pričakujemo, da:

• se začnejo bati ločitve od staršev – lahko se ves čas oklepajo staršev
• jočejo, kričijo, vreščijo pogosteje kot običajno
• nehajo sodelovati pri preiskavah in zdravljenju
• postanejo jezni in žalostni zaradi spremembe rutine – hranjenje, igra …
• se jim spremeni vzorec spanja (težko zaspijo, ponoči se zbujajo)
• nazadujejo pri tem, kako so samostojni in zreli, nekateri se vrnejo v plenice
• postanejo manj družabni, ne želijo sodelovati pri stvareh, v katerih so prej uživali. 

MLAJŠI ŠOLARJI (6-12 let)

Otroci v tej starostni skupini so že bolj samostojni. Prav tako se bolj zavedajo dogajanja okoli sebe. Nekatere reakcije so podobne kot pri predšolskih otrocih.

Pričakujemo pa lahko še druge:

• od družine in prijateljev potrebujejo več čustvene opore kot prej
• pogrešajo druženje s sošolci in prijatelji
• počutijo se nelagodno in so razočarani zaradi spremembe pri šolanju in obšolskih dejavnostih
• napade jeze in žalosti, ker zaradi bolezni ne morejo v šolo in se igrati kot prej
• odtujijo se od prijateljev in se ne želijo učiti, saj se s tem poskušajo zaščititi in izogniti stvarem, ki jih žalostijo

NAJSTNIKI 

Ob diagnozi rak so najstniki lahko zmedeni in šokirani. Nekateri najprej reagirajo tako, da se umaknejo od družine in se želijo sami spoprijeti z novo realnostjo. Drugi pa se še dodatno povežejo s starši in sorojenci ter se bolj kot prej opirajo na njih.

Pričakujemo lahko, da:

• so jezni in zaskrbljeni, ker njihovo telo ne deluje kot bi moralo
• se zapirajo vase in so slabe volje (depresivni)
• se pretvarjajo, da je vse v redu in celo norčujejo iz bolezni in zdravljenja ter s tem odvračajo slabe misli
• se upirajo in ne sodelujejo s starši, učitelji in zdravstvenim osebjem, kar lahko oteži zdravstveno oskrbo
• iščejo oporo izven najožje družine (pri prijateljih, učiteljih itd.) bolj kot prej
• se sramujejo in so razočarani nad tem, kar se jim je zgodilo – predvsem, kadar bolezen ali stranski učinki zdravljenja vplivajo na njihov videz (izguba las, zmanjšana mobilnost, izguba telesne teže)

MLADOSTNIKI IN MLADI ODRASLI

Diagnoza rak na mlade odrasle vpliva drugače kot na otroke in starejše odrasle. V tem obdobju se navadno mladi osamosvajajo – fizično, psihično in socialno. Diagnoza rak in zdravljenje lahko močno posežeta v to zahtevno obdobje življenja.

Pogoste težave, s katerimi se soočajo mladi:

• izguba samostojnosti
• spremenjen odnos s partnerjem, družino, prijatelji
• spremembe fizične kondicije, telesne pripravljenosti, samopodobe in zunanjega videza
• vprašanja in skrbi glede plodnosti 
• prekinitev šolanja in izobraževanja
• pravice na delovnem mestu in težave pri zaposlovanju
• finančne in druge vsakdanje skrbi

Vir

• 

• 

• 

Novice iz 3 nadstropja

Pred nekaj dnevi smo pisali o simptomih,  ob katerih je potreben obisk zdravnika, da ugotovi vzrok zanje, saj ti simptomi lahko kažejo tudi na hudo bolezen – otroški rak. 

Dobili pa smo tudi vprašanja o tem, kako ob sumu potem poteka nadaljnja diagnostika, kako zdravniki potrdijo, da gre res za raka. Zato danes z vami delimo več informacijo tej temi..

PREISKAVE, S KATERIMI SE DIAGNOSTICIRA OTROŠKI RAK

Če je otrokov zdravnik zaskrbljen zaradi simptoma ali več simptomov, lahko svetuje teste, s katerimi se potrdi ali ovrže otroškega raka. V Sloveniji se že ob prvem sumu vse otroke napoti v hemato-onkološko ambulanto na Pediatrični kliniki v Ljubljani. Strokovnjaki onkologi potem otroka napotijo na ustrezne preiskave in tako ovržejo ali potrdijo bolezen. Preiskave so različne in so odvisne od simptomov in vrste raka, na katerega se sumi. 

PREGLED IN KRVNE PRISKAVE

Zdravnik najprej opravi PREGLED otroka. Preveri, če so kakšni nenavadni ali zaskrbljujoči znaki, kot na primer otečene bezgavke. Poleg tega pa se tudi podrobno pogovori s starši, da dobi čim več informacij. Ta prvi korak je zelo pomemben, na podlagi tega se določijo nadaljnji koraki. 

PREISKAVE KRVI lahko pomagajo pri diagnozi krvnih rakom in lahko nakazujejo na druge vrste raka. Z iglo odvzamejo vensko kri. Preverijo število celic v krvi (rdečih, belih in trombocitov). Pogledajo tudi, katere vrste belih krvničk so prisotne v krvi. To lahko pomaga pri razumevanju dogajanja v telesu. Npr. večina otrok z levkemijo ima preveč belih krvničk in premalo rdečih krvničk in/ali trombocitov. 

Rakave celice lahko pustijo sledi v tkivih, krvi, urinu in drugih telesnih tekočinah. Temu pravimo TUMORSKI OZNAČEVALCI oz. markerji. Zdravnik lahko naroči odvzem vzorca blata, krvi, urina in drugih telesnih tekočin ali tkiv. Vzorec se pošlje v laboratorij, kjer ga pregledajo in iščejo tumorske označevalce, ki pomagajo določiti prisotnost raka. Otrok navadno pred odvzemom nima nobenih posebnih navodil oz. omejitev. Izjema je biopsija, za katero je včasih potrebno, da je otrok pred posegom tešč.

NEVROLOŠKI TESTI

Pri nevrološkem pregledu se preveri otrokove reflekse, premikanje oči in ust, zmožnost hoje in drugo. Glede na rezultate se lahko posumi na možganski tumor oz. tumor centralnega živčnega sistema.

BIOPSIJA IN PUNKCIJA

Z BIOPSIJO odstranimo košček ali celo tvorbo zato, da se jo podrobno preišče pod mikroskopom. Postopek se izvede z iglo ali majhnim rezom. To je način za diagnosticiranje večine vrst rakov. Obstajajo različne vrste biopsij, glede na del telesa. 

Pri PUNKCIJI KOSTNEGA MOZGA zdravnik z iglo odvzame vzorec tekočine in celic v notranjosti kosti. Največkrat se to naredi iz kolčne kosti. Otrok se uleže na bok, pred posegom se lahko uporabi lokalno anestezijo za omrtvičenje mesta odvzema. Mlajši otroci navadno potrebujejo sedacijo. 

Odvzem tekočine kostnega mozga pomaga pri diagnostiki levkemije in limfoma. Ta poseg se lahko opravi sočasno z biopsijo kostnega mozga, kjer se odvzame vzorec tkiva kostnega mozga.

Med LUMBALNO PUNKCIJO zdravnik z iglo odvzame vzorec cerebrospinalne tekočine okoli možganov in v hrbtenjači, da se v njej preveri prisotnost rakavih celic ali tumorskih označevalcev. Otrok pred posegom prejme lokalno anestezijo, ki omrtviči spodnji del hrbta. Včasih prejmejo tudi druga zdravila, da so med posegom mirni. Tudi za ta poseg mlajši otroci navadno potrebujejo sedacijo. 

SLIKOVNE PREISKAVE

Na voljo je več slikovnih preiskav, ki pomagajo pri diagnosticiranju raka pri otrocih. 

Med preiskavami morajo biti otroci pri miru.  Pri mlajših se po potrebi uporabi sedacijo. 

Z RENTGENOM dela telesa se ugotovi, ali bolečina izhaja iz deformacije kosti, ki jo je povzročil tumor. Slikanje je neboleče, otrok pa mora biti miren. 

CT preiskava ustvari 3D sliko otrokovih notranjih organov, kosti, mehkih tkiv in žil ter pomaga pri diagnostiki raka. Uporabi se lahko posebno barvilo – kontrast, ki se ga vbrizga v žilo pred posegom. Tudi pri tem posegu je najtežji del, da otrok dlje časa (tudi 1h) leži pri miru.

MAGNETNA RESONANCA ustvari slike z uporabo magnetnega polja. Pri tej preiskavi se lahko v žilo vbrizga posebno snov, da se rakave celice na slikah bolje vidijo. Med preiskavo je naprava precej glasna, kar lahko plaši otroka. Z magnetno resonanco lahko zdravniki gledajo možganske in druge tumorje. Za potrditev vrste raka pa je potrebna biopsija. 

ULTRAZVOK ustvari sliko notranjih organov z uporabo ultrazvočnih valov. Zvočni valovi se od nenormalnega tkiva odbijajo drugače. Zato lahko zdravnik s to preiskavo odkrije potencialni tumor. Pri preiskavi se uporabi zaobljen pripomoček z gelom, ki drsi nad mestom, ki se ga preiskuje. Navadno je postopek neboleč. Če ima otrok preiskovanem območju bolečine, je lahko postopek neprijeten ali rahlo boleč. 

PET-CT ustvari sliko organov in tkiv v telesu. Pri tem testu se otroku vbrizga majhno količino radioaktivnega sladkorja. Ta sladkor gre v tumorske celice, ki so bolj aktivne od ostalih zdravih celic. Naprava zazna to snov in ustvari sliko notranjosti telesa. Preiskava je neboleča. Mlajši otroci navadno potrebujejo sedacijo. 

S SLIKANJEM KOSTI lahko iščejo kostnega raka ali infekcije v kosteh. Majhna količina radioaktivne snovi se vbrizga v žilo. Ta snov gre v kosti, skener pa jo zazna. Tudi ta preiskava je neboleča.

PODPIRANJE OTROKA MED DIAGNOSTIČNIMI PREISKAVAMI

Zdravstveno osebje se bo potrudilo, da bo otroku med preiskavami kar najbolj udobno. Pomembno je, da ste z otrokom odkriti in mu letom primerno odgovorite na morebitna vprašanja, ki jih postavi. Na ta način se bo počutil bolj varno. Z otrokom lahko vnaprej preizkusite položaje, v katerih bo otrok med določeno preiskavo in se pogovorite o poteku. 

TUKAJ si lahko ogledate knjižico, kjer so na otroku prijazen način razložene slikovne preiskave.

Zdravnik vam bo predstavil in razložil rezultate preiskav, ko bodo znani. Na nekatere rezultate, npr. na biopsijo, se čaka dlje časa. Čakanje je lahko naporno, pogosto je starše ob tem zelo strah. Tudi otrok je lahko nervozen. Ti občutki so povsem normalni.

Poskusite ostati optimistični in pozitivni. Poskusite skupaj z otrokom živeti zdravo (primerna prehrana in gibanje). Vzemite si tudi čas za stvari, v katerih uživate. Če je stiska prehuda, se pogovorite s psihologom. 

Vir

• 

• 

• 

Novice iz 3 nadstropja

Danes objavljamo zgodbo o materinski ljubezni. Zgodbo o moči in bolečini, ki jo boste začutili in občutili, kako krut in nepravičen je rak.

Pismo Maticu, 12. 8. 2022
matic@heaven4ever

---

»Ne morem si predstavljati, kako ti je …«

Ljubi moj otrok. Misli, ki bodo tvorile to pismo, so me okupirale ves ta teden. Vedela sem, čutila sem, da mi otežujejo dušo, ker tolikokrat ostajajo neizgovorjene. Ko pride do tega, da bi jih dala ven, jih raje pogoltnem vase. A me, tu in tam, moja duša opozori: »Daj ven. Bodi iskrena do sebe. Priznaj si, da te to tišči. Dopusti, da gre ven … Saj bodo prenesli … Morda pa morajo slišati tudi to. Morda bo komu od sedaj tudi lažje, čeprav bo sprva sila težko. Morda tudi kruto.
Pri izgovorjeni besedi je žal tako, da se pred njo tisti, ki jo posluša, težko umakne. Ne more pritisniti stop, pavze, ne more si preprosto zatisniti ušes … Nekako primoran te je poslušati.
Pri pisani besedi pa … če ne zmoreš, nehaš brati. Če ti ni všeč, nehaš brati. Morda prenehaš za kratek čas in potem spet začneš. Če zmoreš, če želiš.

»Ne morem si predstavljati, kako ti je …«

Predstavljaj si, da pred tabo leži tvoj otrok. Negiben, priklopljen na številne aparate in cevke, se na intenzivnem oddelku bori za svoje življenje. Je v umetni komi. Hudo bolan.

Predstavljaj si, da si ob njemu in se ga dotikaš samo po nogah, rokah, morda malo po laseh … da mu ne bi slučajno prinesel kakšne bakterije. Ker na tvojega otroka vsak dan čedalje bolj preži sepsa. Za njim je 9-dnevni cikel kemoterapije, ki mu je kri popolnoma »zradirala«.

Predstavljaj si, da so najbolj pomirjujoče besede, ki jih lahko slišiš po telefonu vsako noč in vsako jutro, preden greš k njemu: »Je stabilen. Pomoč kisika smo danes lahko zmanjšali na 30 %. Plinska slika je trenutno dobra.«

Predstavljaj si, da se vsakič, ko se odpelješ s kolesom domov iz klinike, sesuješ, ker preprosto ne moreš razumeti. Ne moreš razumeti, da je tam tvoj otrok. Na intenzivni, kjer so najbolj bolni otroci in da je tvoj otrok najbolj bolan med njimi. Pa ravno je enega raka prebolel. Kako je to mogoče? Ne razumeš, ne zmoreš razumeti …

Predstavljaj si, da nekega večera, ko si tako zelo želiš spet slišati, da je tvoj otrok stabilen, da morda potrebuje še malo manj pomoči kisika, pa ne moreš nikogar priklicati. Srce ti razbija … Čez nekaj časa poskusiš še enkrat. Nič. Veš, da imajo delo, zato odnehaš. Razumeš, da ne morejo biti ves čas pri telefonu. Pokličeš še enkrat: »Trenutno smo ga uspeli stabilizirati. Vas bo zjutraj zdravnica poklicala.”

Predstavljaj si, da ti naslednje jutro povedo, da je tvoj otrok doživel septični šok. Da so že mislili, da ga bodo izgubili, pa so ga uspeli rešiti. Da se otrok bori kot lev.

Predstavljaj si, da ti vse celice v telesu norijo. Da imaš občutek, da ti v prsih nastaja mleko. Ker se mati v tebi tako zelo bori, da bi rešila svojega otroka. Prijemaš se za prsi in misliš, da bo vse v tebi ponorelo od potrebe, da reši svojega otroka.

Predstavljaj si, da bi rad legel tja namesto tvojega otroka, nase priklopil vse tiste cevi in aparate. Zakaj ne morem? Ne razumem. Ne razumem. Moj otrok je to … Ne razumem.

Predstavljaj si, da tvojemu otroku odpovedujejo organi … Jetra so načeta, ledvici ne delujeta dobro … Ti pa razmišljaš … Jetra se dajo presaditi, ledvici tudi, živiš lahko z eno … Tvoje misli gredo nekontrolirano … Samo, da bo otrok živ.

Predstavljaj si, da te nekega večera pokličejo in povedo, da se je tvojemu otroku po vsej verjetnosti perforiralo črevo in da pridi čim prej nazaj … Ne veš, kako si tja prišel, noč je zunaj …

Predstavljaj si, da ti kirurg pove, da obstoji velika možnost, da ga bodo samo »odprli in nazaj zaprli«, ker, če je poškodba prevelika, mu ne bodo mogli pomagati. Vse slišiš, vse. Si tam, si prisoten … ampak to je moj otrok … ne razumem. Ne razumem … Kako je to mogoče …

Predstavljaj si, da tvoj otrok to operacijo preživi. Kirurg skorajda ne more verjeti. Vesel je. Tebi odleže. Ti greš domov. Tvoj otrok ostaja na intenzivni, s popolnoma prerezanim trebuhom, začasno zaprtim, da bodo lahko še kaj urgirali, če bo treba. Tvoj otrok je zopet premagal skorajšnjo smrt.

Predstavljaj si, da ti naslednji dan povedo, da z jetri ni nič bolje, še slabše je z ledvicami. Vse, kar je še dokaj močno, je srce tvojega otroka. Ampak srce tvojega otroka ne more reševati ostalih organov.

Predstavljaj si, da se ti v tistem trenutku pred dvema zdravnicama ulijejo solze in na glas zakličeš: »Kaj mora še ta fant prenesti? Kaj mora še dokazati? Bori se kot lev, premika gore … Koliko sploh še lahko prenese …”

Predstavljaj si, da se solze ulijejo tudi zdravnicam in da nežno, a hkrati odločno rečejo: »Ne bomo se predali. Borili se bomo naprej, vse dokler se bo lahko tudi on.«

Predstavljaj si, da te okrog enih ponoči pokličejo in rečejo: »Vašemu sinu se je zelo poslabšalo. Mislimo, da srce ne bo zdržalo noči …« »Lahko pridem tja?« »Lahko …«

Predstavljaj si, da ti prvič v treh tednih rečejo, da lahko snameš masko. Da lahko poljubljaš svojega otroka. Ustnice na vsak košček njegovega telesa. Dlani na vsak košček njegovega telesa.

Predstavljaj si, da mu šepetaš, predvajaš glasbo. Njemu najljubšo. Pa vajino najljubšo.

Predstavljaj si, da ga gledaš v rahlo priprte oči, globoko vanj in mu govoriš: »Ne skrbi. Za nič ne skrbi. Lahko greš. Lahko greš. Ne skrbi, za nič ne skrbi. Boril si se kot lev. Vse si dal od sebe …. Lahko greš … Obljubim ti, da me žalost ne bo zlomila. Obljubim ti. Lahko greš, Matic.”

Predstavljaj si, da glavo nasloniš na prsa svojega otroka in poslušaš, kako mu čedalje počasneje in čedalje tišje bije. Vse do trenutka, ko je v njegovem telesu samo še tišina.

Predstavljaj si, da te prevzame nenavaden občutek, ki ti napolni prsa, da z dlanjo sežeš po svojem srcu. V zraku je nekaj. Česar v telesu tvojega otroka ni več. Telo ni več tvoj otrok. A tvoj otrok JE. V tebi, ob tebi, nad tabo. Ne znaš razložiti, ampak veš, četudi se na ta način morda tisti trenutek boriš, da preživiš.

Razumeš, da je moral oditi. Razumeš.

Predstavljaj si, da ne veš, kaj vse bo sledilo. Nič te ne more pripraviti na to. Nič in nihče. A v določenem trenutku se zaveš, da nisi sam. Tam je, vsakič, ko se pogledaš v ogledalo. V kotičku tvojih oči … Tam, med dlanjo in srcem, ko ju stisneš skupaj …
Tam, globoko v tebi in visoko na nebu …

Ko zmoreš, ko si sposoben to dojeti, začneš spet živeti. Boriš se. Ne predaš se. Trudiš se.

Nisi mogel rešiti svojega otroka, imaš pa to moč, da rešiš sebe. Tvoj otrok se ni predal, zato se tudi ti ne smeš.

Ne kloni, ne obupaj.

Predstavljaj si, da zmoreš preživeti nepredstavljivo …

Ljubi moj sin.

Kaj si ti prestal … Ko bi le jaz lahko namesto tebe.

Neskončno te pogrešam.

Neskončno te imam rada.

Neskončno tvoja.

Mami

Novice iz 3 nadstropja

REMISIJA IN MOŽNOST, DA SE BOLEZEN PONOVI

Remisija nastopi takrat, ko v telesu več ne moremo zaznati raka in simptomi bolezni niso prisotni.

Remisija je lahko začasna ali trajna. Ta negotovost pa družinam otrok z rakom povzroča skrbi in vzbuja strah, da se bo bolezen ponovila. Pogosto je remisija trajna, vseeno pa je dobro zdravnika povprašati o verjetnosti ponovitve bolezni. Razumevanje tveganja za ponovitev in kakšne so možnosti zdravljenja v primeru ponovitve je zelo pomembno. Oboleli otroci in njihove družine se lažje soočijo s ponovitvijo bolezni, če imajo dovolj informacij o tem. 

STRAH PRED PONOVITVIJO BOLEZNI 

Ena največjih skrbi, s katerimi se soočajo družine po koncu zdravljenja, je strah pred ponovitvijo bolezni. Ta strah je povsem naraven, kadar je obvladljiv. Pretiran strah pa lahko vodi do znižanja kvalitete življenja. 

Otroci in starši, ki se zelo bojijo ponovitve bolezni, imajo lahko težave s spanjem, prehranjevanjem, se težko skoncentrirajo in sprejmajo odločitve ter se izogibajo dejavnostim, ki so jih pred tem veselile in izpopolnjevale. Prav tako je velika verjetnost, da se pojavijo psihične težave, stiska ali pa se celo razvije posttravmatska stresna motnja. 

PONOVITEV BOLEZNI

Če se po koncu zdravljenja rak vrne, gre za ponovitev bolezni oziroma relaps. Rak se lahko pojavi na istem mestu kot prej, na bližnjem mestu ali pa na kateremkoli drugem mestu v telesu. 

Kadar se bolezen ponovi, se ponovno opravi različne teste, da dobijo zdravniki čim več informacij. Po vsej testih se ponovno pripravi načrt zdravljenja. Tudi ob ponovitvi zdravljenje poteka podobno kot prvič. Lahko vključuje kirurški poseg, kemoterapijo, radioterapijo, ampak v drugačni kombinaciji ali z drugačnim zaporedjem. Ko gre za ponovitev bolezni, se otroke lahko vključi v klinične preizkušnje. Pomembno je tudi spremljevalno zdravljenje, ki lajša stranske učinke in druge težave. 

Vir

Novice iz 3 nadstropja

Načrtovanje zdravljenja otroškega raka je naporno. Protokoli zdravljenja se določijo glede na to, kaj se je izkazalo kot učinkovito pri ostalih otrocih. Zaradi tega se kar 60% otrok z rakom vključi in zdravi kot del klinične raziskave (oz preizkušnje). Klinične preizkušnje so raziskave, ki preizkušajo nove načine in postopke zdravljenja. Protokol zdravljenja je najboljši postopek zdravljenja, ki ga določijo na podlagi preteklih kliničnih raziskav. Nove klinične raziskave lahko preizkušajo nova zdravila, nove kombinacije obstoječih zdravil ali nove odmerke obstoječih terapij. Pozorno se spremlja zdravje in varnost vseh otrok, ki so vključeni v klinične raziskave.

KAKO SE ZDRAVI OTROŠKEGA RAKA?

Za zdravljenje otrok z rakom je potreben interdisciplinaren pristop, ki poleg samega zdravljenja vključuje tudi psihosocialno podporo otroku in njegovi družini. V proces zdravljenja so tako poleg zdravnikov vključeni tudi drugi strokovnjaki, kot na primer klinični psiholog in dietetik, fizioterapevt in drugi.

Protokol zdravljenja je odvisen od mnogih dejavnikov, vključno z vrsto raka, pričakovanimi stranskimi učinki in tudi od samega obolelega otroka ter njegovega splošnega zdravja. Dobro je, da se starši zavedajo vseh možnosti zdravljenja in si s pogovorom z zdravniki zagotovijo odgovore na vsa vprašanja, ki jih imajo. Kadar obstajajo različne možnosti, se starši skupaj z zdravnikom odločajo o načinu zdravljenja, ki je najboljši za njihovega otroka.

NAJPOGOSTEJŠE OBLIKE ZDRAVLJENJA

• Operacija oz. otroška kirurgija
• Kemoterapija
• Imunoterapija
• Obsevanje oz. radioterapija
• Presaditev kostnega mozga ali matičnih celic
• Podporno zdravljenje oz. lajšanje stranskih učinkov

OPERACIJA OZ. OTROŠKA KIRURGIJA

Z operacijo se odstrani tumor (maligen ali benigen) in del zdravega okoliškega tkiva. Večina otrok, ki ima tumor, v sklopu zdravljenja potrebuje kirurški poseg.

Cilj operacije je, da se odstrani celoten tumor skupaj z robom (delom zdravega tkiva okoli tumorja). Pri večini otroških tumorjev pa obstaja veliko tveganje, da v telesu po odstranitvi ostanejo mikroskopsko majhne tumorske celice. Zaradi tega je potrebno še zdravljenje s kemoterapijo, radioterapijo ali druga oblika zdravljenja.

Stranski učinki oz. posledice operacije so odvisne od lokacije tumorja, starosti otroka, vrste tumorja in tega, ali ima tumor metastaze (se je razširil tudi na druge dele telesa).

ZDRAVLJENJE Z ZDRAVILI

Večinoma zdravljenje vključuje tudi zdravila, s katerimi se uniči tumorske celice. Zdravila lahko otrok prjeme v krvni obtok, da dosežejo vse dele telesa. Temu se reče sistemsko zdravljenje. Obstajajo pa tudi zdravila, ki se jih aplicira lokalno, samo na določenem delu telesa ali direktno na tumor.

Najpogosteje se zdravila prejmejo skozi intravensko cevko, ki je vstavljena v veno ali pa se jih zaužije (kot tableta, kapsula ali sirup). Večina otrok med zdravljenjem dobi port ali picc line kateter, ki se vstavi operativno in je v telesu ves čas zdravljenja (več mesecev). Na ta način lahko otrok dlje časa varno prejema zdravila, zmanjša pa se tudi uporaba igel, ki se jih otroci pogosto bojijo. Kadar otrok prejema zdravila, ki jih zaužije, je pomembno, da starši poizvejo, kako se jih hrani in z njimi rokuje.

Med zdravljenje z zdravili spadata kemoterapija in imunoterapija.

Otrok lahko prejema eno vrsto zdravila, ali pa kombinacijo več zdravil. Pogosto se zdravila uporabljajo kot del protokola, ki vključuje tudi kirurški poseg in/ali radioterapijo.

Zdravila, ki se uporabljajo za zdravljenje raka se ves čas razvijajo in izboljšujejo. Pomembno je, da starši poznajo stranske učinke zdravil in interakcije z drugimi zdravili.

Zdravnika je potrebno seznaniti z vsemi zdravili in dodatki, ki jih otrok prejema. Zelišča, dodatki in druga zdravila lahko reagirajo z zdravili za zdravljenje raka in povzročijo neželene stranske učinke ali zmanjšajo učinkovitost zdravljenja.

1. Kemoterapija

Kemoterapija pomeni zdravljenje s kemičnimi sredstvi, ki razgrajujejo rakave celice ali preprečujejo njihovo rast in delitev.

Navadno obstaja protokol, po katerem otrok prejme določeno število ciklov kemoterapij v določenem časovnem obdobju.

Kemoterapija se lahko uporablja:
– kot samostojno zdravljenje raka
– pred operacijo, da se zmanjša velikost tumorja
– po operacij, da uniči preostale tumorske celice
– skupaj z radioterapijo za boljši učinek zdravljenja

Stranski učinki kemoterapije so odvisni od vrste zdravil in odmerkov, ki jih otrok prejme. Pogosti so utrujenost, oslabljen imunski sistem in povečana verjetnost okužbe, slabost in bruhanje, izguba las, izguba apetita in driska. Ti stranski učinki navadno izzvenijo po koncu zdravljenja.

Več o stranskih učinkih kemoterapije lahko preberete TUKAJ.

2. Imunoterapija

Pri imunoterapiji se uporabi naravni obrambni sistem telesa, tako da se izboljša njegovo sposobnost uničevanja tumorskih celic. Primeri imunoterapije so cepiva, monoklonska protitelesa (protitelesa, usmerjena proti točno določenemu antigenu) in interferoni.

Najnovejša oblika imunoterapije, ki se aktivno raziskuje, je uporaba bolnikovih T-celic (vrsta celic v krvi) za boj proti rakavim celicam. Ta vrsta zdravljenja se imenuje CAR T – celična terapija. Pri tem iz krvi odvzamejo nekatere bolnikove T celice in jih spremenijo tako, da prepoznajo tumorske celice. Ob vrnitvi v telo te celice iščejo in uničujejo tumorske celice. Trenutno se ta CAT T – celična terapija uporablja samo za določene vrste levkemije, ki se jih sicer težko zdravi

Različne vrste imunoterapije lahko povzročijo različne stranske učinke. Pogosti stranski učinki so reakcije na koži, simptomi podobni gripi, driska in spremembe v telesni teži.

OBSEVANJE OZ. RADIOTERAPIJA

Radioterapija oz. obsevanje je zdravljenje, pri katerem se uporablja ionizirajoče sevanje, ki uničuje maligne (rakave) celice. Radioterapija lahko poškoduje zdrave organe in tkiva v obsevalnem območju ali povzroči sekundarnega raka. Še posebno občutljivi so majhni otroci, zaradi tega se zdravniki pri njih poskušajo izogniti ali zmanjšati uporabo radioterapije.

Obstajajo različne oblike radioterpevtskega zdravljenja. Protokol je navadno sestavljen iz določenega števila obsevanj v nekem časovnem obdobju.

Več o poteku radioterapije si lahko preberete TUKAJ.

Stranski učinki radioterapije so odvisno od mesta obsevanja. Pogosti so utrujenost, manjše reakcije na koži in razdražen želodec. Večina stranskih učinkov izzveni kmalu po koncu zdravljenja. Predvsem obsevanje možganov pa lahko ima dolgotrajne posledice.

PRESADITEV KOSTNEGA MOZGA ALI MATIČNIH CELIC

Presaditev kostnega mozga je postopek v katerem kostni mozeg, ki vsebuje rakave celice zamenjajo s celicami, ki se razvijejo v zdrav kostni mozeg.

Zdravniki se za to obliko zdravljenja odločijo na podlagi mnogih dejavnikov. Med njimi so vrsta raka, učinkovitost predhodnega zdravljenja ter starost in splošno zdravje otroka.

Obstajata dve obliki presaditve kostnega mozga oziroma matičnih celic: alogena in autologna. Pri alogeni presaditvi se uporabi matične celice druge osebe, pri autologni pa bolnikove lastne matične celice. Cilj obeh je, da se uniči rakave celice v kostnem mozgu, krvi in drugih delih telesa z uporabo viskodozne kemoterapije in/ali radioterapije. S tem se nadomestnimi matičnim celicam omogoči, da razvijejo zdrav kostni mozeg.

Stranski učinki so odvisni od oblike presaditve in mnogih drugih dejavnikov.

PODPORNO OZ. SPREMLJEVALNO ZDRAVLJENJE

Rak in zdravljenje raka povzroča mnoge fizične stranske učinke, pa tudi psihološke in socialne. Obvladovanje vseh teh učinkov imenujeno spremljevalno zdravljenje in je pomemben del zdravljenja.

Spremljevalno zdravljenje je usmerjeno v izboljšanje otrokovega počutja med zdravljenjem, tako da lajša stranske učinke in podpira otroka in njegovo družino. Z oporo takoj od diagnoze naprej se lahko bistveno zmanjša hude stranske učinke in izboljša kvaliteta življenja obolelega otroka.

Spremljevalno zdravljenje lahko vključuje različna zdravila, transfuzije krvi inkrvnih pripravkov, prehranski načrt, tehnike sproščanja, čustveno in duhovno oporo in drugo.

Pomembno je, da je zdravnik obveščen o vseh stranskih učinkih in težavah, s katerimi se otrok sooča. Tako se lahko pravočasno lajša težave in prepreči hujše težave v prihodnje.

Vir

• 

• 

• 

Novice iz 3 nadstropja

ALI POZNATE SIMPTOME, KI LAHKO POMENIJO, DA JE OTROK ZBOLEL ZA RAKOM?

Pri otroškem rako je pravočasna diagnoza ključ do večje možnosti za ozdravitev. Zato je pomembno, da vsi poznamo simptome, na katere moramo biti pozorni.

Rak pri otrocih se pogosto odkrije v zgodnji fazi, s strani zdravnika ali staršev. Odkrivanje raka pri otrocih je zelo zahtevno, zato je žal tudi precej primerov, ko je bolezen že napredovala. 

Zgodnji simptomi so netipični. Podobni so drugim bolj pogostim otroškim boleznim in poškodbam. Čeprav je rak pri otrocih redka bolezen, je pomembno, da otroka peljete k zdravniku, kadar imajo nenavadne znake oz. simptome, ki dlje časa ne izginejo (ali pa se celo slabšajo). Ti so:

• nenavadne izbokline ali otekline
• nepojasnjena bledica in utrujenost
• pogoste krvavitve ali modrice
• nepojasnjena vročina ali bolezen, ki ne mine
• šepanje
• bolečine v določenem predelu telesa, ki ne pojenjajo
• pogosti glavoboli, največkrat skupaj z bruhanjem
• nenadne očesne spremembe ali spremembe vida
• nenadna nepojasnjena izguba teže in nočno potenje

Tudi, če opažate katerega izmed zgoraj navedenih simptomov, je najverjetneje vzrok v kakšni drugi, bolj pogosti bolezni. Pa vendar previdnost ni odveč, kadar simptomi vztrajajo dlje časa.

STATISTIKA

1. Rak pri otrocih je redka bolezen. WHO ocenjuje, da po svetu vsako leto zboli 400.000 otrok in mladostnikov.
2. Najpogostejša vrsta raka pri otrocih je levkemija (28%), sledi ji rak na možganih (26%) in limfom (12%). 
3. Rak je najpogostejši vzrok smrti zaradi bolezni pri otrocih in mladostnikih.
4. Od leta 1970 se je zaradi razvoja zdravljenja smrtnost zmanjšala za več kot 50%. 
5. V razvitih državah se pozdravi več kot 80% otrok in mladostnikov, ki zbolijo za otroškim rakom. Žal pa je v nerazvitih državah kar 10-krat večja verjetnost, da otrok bolezni ne bo preživel. 

ZDRAVA MERA PREVIDNOSTI NI ODVEČ

Verjetnost, da vaš otrok zboli za rakom, je majhna. A rak ne izbira, zato previdnost nikoli ni odveč. Če pri svojem otroku opažate kakšnega od zgoraj naštetih simptomov, še ne pomeni, da je zbolel za rakom. Zelo verjetno je vzrok v kakšni bolj pogosti in manj hudi bolezni. Je pa to razlog za obisk zdravnika. Z obiskom zdravnika ne odlašajte, saj je zgodnja diagnoza ključ do boljšega preživetja.