Pismo Junaku Maticu
Danes objavljamo zgodbo o materinski ljubezni. Zgodbo o moči in bolečini, ki jo boste začutili in občutili, kako krut in nepravičen je rak.
Pismo Maticu, 12. 8. 2022
matic@heaven4ever
»Ne morem si predstavljati, kako ti je …«
Ljubi moj otrok. Misli, ki bodo tvorile to pismo, so me okupirale ves ta teden. Vedela sem, čutila sem, da mi otežujejo dušo, ker tolikokrat ostajajo neizgovorjene. Ko pride do tega, da bi jih dala ven, jih raje pogoltnem vase. A me, tu in tam, moja duša opozori: »Daj ven. Bodi iskrena do sebe. Priznaj si, da te to tišči. Dopusti, da gre ven … Saj bodo prenesli … Morda pa morajo slišati tudi to. Morda bo komu od sedaj tudi lažje, čeprav bo sprva sila težko. Morda tudi kruto.
Pri izgovorjeni besedi je žal tako, da se pred njo tisti, ki jo posluša, težko umakne. Ne more pritisniti stop, pavze, ne more si preprosto zatisniti ušes … Nekako primoran te je poslušati.
Pri pisani besedi pa … če ne zmoreš, nehaš brati. Če ti ni všeč, nehaš brati. Morda prenehaš za kratek čas in potem spet začneš. Če zmoreš, če želiš.
»Ne morem si predstavljati, kako ti je …«
Predstavljaj si, da pred tabo leži tvoj otrok. Negiben, priklopljen na številne aparate in cevke, se na intenzivnem oddelku bori za svoje življenje. Je v umetni komi. Hudo bolan.
Predstavljaj si, da si ob njemu in se ga dotikaš samo po nogah, rokah, morda malo po laseh … da mu ne bi slučajno prinesel kakšne bakterije. Ker na tvojega otroka vsak dan čedalje bolj preži sepsa. Za njim je 9-dnevni cikel kemoterapije, ki mu je kri popolnoma »zradirala«.
Predstavljaj si, da so najbolj pomirjujoče besede, ki jih lahko slišiš po telefonu vsako noč in vsako jutro, preden greš k njemu: »Je stabilen. Pomoč kisika smo danes lahko zmanjšali na 30 %. Plinska slika je trenutno dobra.«
Predstavljaj si, da se vsakič, ko se odpelješ s kolesom domov iz klinike, sesuješ, ker preprosto ne moreš razumeti. Ne moreš razumeti, da je tam tvoj otrok. Na intenzivni, kjer so najbolj bolni otroci in da je tvoj otrok najbolj bolan med njimi. Pa ravno je enega raka prebolel. Kako je to mogoče? Ne razumeš, ne zmoreš razumeti …
Predstavljaj si, da nekega večera, ko si tako zelo želiš spet slišati, da je tvoj otrok stabilen, da morda potrebuje še malo manj pomoči kisika, pa ne moreš nikogar priklicati. Srce ti razbija … Čez nekaj časa poskusiš še enkrat. Nič. Veš, da imajo delo, zato odnehaš. Razumeš, da ne morejo biti ves čas pri telefonu. Pokličeš še enkrat: »Trenutno smo ga uspeli stabilizirati. Vas bo zjutraj zdravnica poklicala.”
Predstavljaj si, da ti naslednje jutro povedo, da je tvoj otrok doživel septični šok. Da so že mislili, da ga bodo izgubili, pa so ga uspeli rešiti. Da se otrok bori kot lev.
Predstavljaj si, da ti vse celice v telesu norijo. Da imaš občutek, da ti v prsih nastaja mleko. Ker se mati v tebi tako zelo bori, da bi rešila svojega otroka. Prijemaš se za prsi in misliš, da bo vse v tebi ponorelo od potrebe, da reši svojega otroka.
Predstavljaj si, da bi rad legel tja namesto tvojega otroka, nase priklopil vse tiste cevi in aparate. Zakaj ne morem? Ne razumem. Ne razumem. Moj otrok je to … Ne razumem.
Predstavljaj si, da tvojemu otroku odpovedujejo organi … Jetra so načeta, ledvici ne delujeta dobro … Ti pa razmišljaš … Jetra se dajo presaditi, ledvici tudi, živiš lahko z eno … Tvoje misli gredo nekontrolirano … Samo, da bo otrok živ.
Predstavljaj si, da te nekega večera pokličejo in povedo, da se je tvojemu otroku po vsej verjetnosti perforiralo črevo in da pridi čim prej nazaj … Ne veš, kako si tja prišel, noč je zunaj …
Predstavljaj si, da ti kirurg pove, da obstoji velika možnost, da ga bodo samo »odprli in nazaj zaprli«, ker, če je poškodba prevelika, mu ne bodo mogli pomagati. Vse slišiš, vse. Si tam, si prisoten … ampak to je moj otrok … ne razumem. Ne razumem … Kako je to mogoče …
Predstavljaj si, da tvoj otrok to operacijo preživi. Kirurg skorajda ne more verjeti. Vesel je. Tebi odleže. Ti greš domov. Tvoj otrok ostaja na intenzivni, s popolnoma prerezanim trebuhom, začasno zaprtim, da bodo lahko še kaj urgirali, če bo treba. Tvoj otrok je zopet premagal skorajšnjo smrt.
Predstavljaj si, da ti naslednji dan povedo, da z jetri ni nič bolje, še slabše je z ledvicami. Vse, kar je še dokaj močno, je srce tvojega otroka. Ampak srce tvojega otroka ne more reševati ostalih organov.
Predstavljaj si, da se ti v tistem trenutku pred dvema zdravnicama ulijejo solze in na glas zakličeš: »Kaj mora še ta fant prenesti? Kaj mora še dokazati? Bori se kot lev, premika gore … Koliko sploh še lahko prenese …”
Predstavljaj si, da se solze ulijejo tudi zdravnicam in da nežno, a hkrati odločno rečejo: »Ne bomo se predali. Borili se bomo naprej, vse dokler se bo lahko tudi on.«
Predstavljaj si, da te okrog enih ponoči pokličejo in rečejo: »Vašemu sinu se je zelo poslabšalo. Mislimo, da srce ne bo zdržalo noči …« »Lahko pridem tja?« »Lahko …«
Predstavljaj si, da ti prvič v treh tednih rečejo, da lahko snameš masko. Da lahko poljubljaš svojega otroka. Ustnice na vsak košček njegovega telesa. Dlani na vsak košček njegovega telesa.
Predstavljaj si, da mu šepetaš, predvajaš glasbo. Njemu najljubšo. Pa vajino najljubšo.
Predstavljaj si, da ga gledaš v rahlo priprte oči, globoko vanj in mu govoriš: »Ne skrbi. Za nič ne skrbi. Lahko greš. Lahko greš. Ne skrbi, za nič ne skrbi. Boril si se kot lev. Vse si dal od sebe …. Lahko greš … Obljubim ti, da me žalost ne bo zlomila. Obljubim ti. Lahko greš, Matic.”
Predstavljaj si, da glavo nasloniš na prsa svojega otroka in poslušaš, kako mu čedalje počasneje in čedalje tišje bije. Vse do trenutka, ko je v njegovem telesu samo še tišina.
Predstavljaj si, da te prevzame nenavaden občutek, ki ti napolni prsa, da z dlanjo sežeš po svojem srcu. V zraku je nekaj. Česar v telesu tvojega otroka ni več. Telo ni več tvoj otrok. A tvoj otrok JE. V tebi, ob tebi, nad tabo. Ne znaš razložiti, ampak veš, četudi se na ta način morda tisti trenutek boriš, da preživiš.
Razumeš, da je moral oditi. Razumeš.
Predstavljaj si, da ne veš, kaj vse bo sledilo. Nič te ne more pripraviti na to. Nič in nihče. A v določenem trenutku se zaveš, da nisi sam. Tam je, vsakič, ko se pogledaš v ogledalo. V kotičku tvojih oči … Tam, med dlanjo in srcem, ko ju stisneš skupaj …
Tam, globoko v tebi in visoko na nebu …
Ko zmoreš, ko si sposoben to dojeti, začneš spet živeti. Boriš se. Ne predaš se. Trudiš se.
Nisi mogel rešiti svojega otroka, imaš pa to moč, da rešiš sebe. Tvoj otrok se ni predal, zato se tudi ti ne smeš.
Ne kloni, ne obupaj.
Predstavljaj si, da zmoreš preživeti nepredstavljivo …
Ljubi moj sin.
Kaj si ti prestal … Ko bi le jaz lahko namesto tebe.
Neskončno te pogrešam.
Neskončno te imam rada.
Neskončno tvoja.
Mami
