Otoskop za ambulanto

V sklopu našega programa “Omogočimo Junakom nekaj več” zbiramo sredstva, s katerimi lahko kupimo medicinske pripomočke in drugo potrebno opremo za hemato-onkološki oddelek, kjer se zdravijo Junaki 3. nadstropja.🎗️👨‍🦲👩‍🦲🎗️

Tokrat smo za hemato-onkološko ambulanto priskrbeli nov otoskop s polnilno postajo, saj so ga nujno potrebovali.⚠️ 

Poleg tega pa smo pripravili še presenečenje za sestro v hemato-onkološki ambulanti. Delo v ambulanti je sedeče, sestre tam večino dneva presedijo, kar je zelo obremenjujoče za hrbtenico. Zato smo sestri, ki skrbi, da naši Junaki kar najhitreje pridejo do potrebnega pregleda 🩺, odvzema krvi 💉🩸ali sprejema na oddelek 🛏️, priskrbeli nov ergonomsko oblikovan stol. Sestra o novem stolu ni vedela ničesar. 🤫

Presenečenja se je iskreno razveselila. 

😀👏💛🎗️

Nakup stola in otoskopa je omogočilo podjetje Natural Just, za kar se jim še ob tej priložnosti najlepše zahvaljujemo!

🎗️🎗️🎗️🙏🙏🙏💛💛💛

🙏🙏🙏Pomagate lahko tudi vsi podporniki društva in Junakov in sicer s finančno donacijo:

– z nakazilom na TRR SI56 6100 0002 3978 068, koda namena CHAR, pod namen vpišete “Omogocimo vec”, za sklic pa uporabite model SI00,

– pošljete SMS JUNAKI5 na 1919 in tako prispevate 5€ za otroke z rakom.

Za kakršnokoli pomoč se vam v imenu Junakov iz srca zahvaljujemo. ❤️❤️❤️

Pripomočki za bolnišnično šolo

Šoloobvezni otroci, ki zbolijo za rakom, šolanje nadaljujejo v bolnišnični šoli. Za otroke je zelo pomembno, da se šolanje ne prekine. Šola namreč predstavlja neko normalnost, ko se zaradi krute bolezni kar čez noč vse poruši in spremeni. 🏫 Misel na to, da bodo napredovali v višji razred tako kot njihovi sošolci, jim daje veliko upanja, da se bodo po uspešnem zdravljenju lahko vrnili med svoje vrstnike, nazaj v življenje pred rakom.👩‍🦲👨‍🦲🏆

Da bi šolanje v bolnišnici 🏨 potekalo kar najbolj gladko tudi ob vseh omejitvah zaradi preprečevanja širjenja koronavirusa, smo bolnišnični šoli v 3. nadstropju priskrbeli nov računalnik 🖥️⌨️🖱️  in zvočnike 🎛️ skupaj z zunanjim diskom za shranjevanje fotografij 📸. Te so dragocen spomin na delo z vsemi Junaki in njihovimi izdelki. Dodali smo tudi tablični računalnik, ki bo močno poenostavil učenje v bolniških sobah, saj otroci zaradi trenutnih ukrepov ne smejo zapuščati sob.😷

Tablični računalnik in zunanji disk sta velikodušna donacija Lions Kluba Ljubljana Barje. Za to se jim iskreno zahvaljujemo!

🙏🙏🙏💛💛💛

Računalnik in zvočnike pa smo nabavili s sredstvi iz drugih nenamenskih donacij  dobrih ljudi in različnih podjetij z velikim čutom za dobrodelnost. 

💛💛💛🧸🎗️🎗️🎗️

Najlepša hvala iz srca vsem, ki se spomnite na Junake 3. nadstropja in tako omogočate, da uresničujemo svoje poslanstvo. 

🎗️🎗️🎗️🧸💛💛💛

RAZPIS ZA ENKRATNO DENARNO POMOČ

Starši otrok z rakom, prijavite se na razpis za enkratno denarno pomoč.

Huda bolezen otroka vedno poslabša finančno stabilnost družine. Enkratna denarna pomoč je namenjena vsem družinam otrok, zdravljenih na hemato – onkološkem oddelku Pediatrične klinike, ki so se intenzivno ali paliativno zdravili v zadnjem letu. Gre za obdobje 1.12.2020 – 1.12.2021.

Višina razpisanih sredstev znaša skupno 18.000,00 €.

Višina dodeljenih sredstev bo odvisna od števila prijav, ki bodo izpolnjevale vse pogoje. Sredstva se bodo delila s številom ustreznih prijav in enakovredno razdelila med prijavitelje. Vsak prijavitelj, ki izpolnjuje pogoje, bo prejel minimalno 100 EUR denarne pomoči.

Razpisna dokumentacija:
Razpis
Vloga
Izjava

Glasbena terapija bo še bolj zanimiva

Na pobudo osebja hemato-onkološkega oddelka smo poskrbeli, da se je na oddelku ponovno začela izvajati glasbena terapija. Glasbene terapevtke so v preteklosti že prihajale na oddelek in osebje je bilo z učinkom terapij zelo zadovoljno. Žal se je zaradi prevelikega finančnega bremena to pred leti opustilo. Projekt je pod okriljem društva znova zaživel v aprilu 2021. Hvala vsem donatorjem, ki ste to omogočili!

Za leto 2022 iščemo donatorje, ki bi z namensko donacijo (v celoti ali deloma) financirali projekt. Strošek je približno 500 € na mesec. Za več informacij, ali če želite pomagati, nam pišite na mail: drustvo@junaki3nadstropja.si

Odzivi otrok in staršev na glasbeno terapijo so navdušujoči. Da bi bile glasbene terapije kar se da učinkovite in otrokom zanimive, smo v sodelovanju z Lions Klub Kranj, za oddelek kupili tudi veliko glasbil.
Ta so stalno na oddelku in kadar glasbene terapvetke ni na oddelku, jih lahko otroci po dogovoru z oddelčno vzgojiteljico uporabljajo tudi sami.

Še enkrat iskrena hvala Lions Klub Kranj za glasbeno popestritev bolnišničnih dni!

Pogovorna skupina za žaljujoče mamice

Drage mamice zvezdic✨.
Prva pogovorna skupina mamic junaških zvezdic se je spomladi uspešno zaključila. Mamice so ostale v stiku in se občasno družijo na daljavo ali v živo.
Vse se strinjajo, da je druženje in pogovor koristen in jim pomaga pri žalovanju.
V sodelovanju s Slovenskp društvo Hospic organiziramo novo začetno skupino za mamice. Povezovala bo Hospicova strokovna delavka in psihologinja Radmila Pavlovič Blatni
Prva uvodna skupina se bo začela predvidoma 18.10. Srečanja bodo preko zooma vsakih 14 dni v poznih popoldanskih urah.
Vabljene!
Prijavite (brezplačno) se lahko na mail: drustvo@junaki3nadstropja.si.

Vzemi si čas zase in svojo zvezdico, za svoje žalovanje, ter druženje kjer ni obsojanja.

Misli ene izmed udeleženk:
“Mislim, da je druženje v pomoč. Ker razmišljaš o temah o katerih drugače nebi oz. razmisliš iz drugega zornega kota. So odzivi, ki se ti zdijo nenormalni pa ugotoviš, da ostale čutijo enako, tako da nisi čisto zares čuden”

Pogovorno skupino in delo Hospica lahko podprete z donacijo na njihov TRR:

Koda namena: CHAR
Namen: Donacija Hospic Junakinje
Slovensko društvo Hospic
Gosposvetska 9, 1000 Ljubljana
TRR (IBAN): SI56 0400 1004 6477 248
Sklic: SI00 161801
Nova KBM d.d.

Maticu v spomin

Objavljamo zapis, ki je dolg in žal tudi žalosten, a vreden, da ga preberete. Gre za zelo čustven zapis mamice in prikazuje kruto realnost raka.

Doris nam je prvič pisala v prvi polovici septembra, zlatega septembra, ko smo javnost ozaveščali o raku pri otrocih. Z nami je delila zapis, ki ga je napisala februarja. Govori o začetku boja z rakom (germinativni tumor v mediastinumu). O pogumu, o (za)upanju pa tudi o strahu. Ko nam je Doris prvič pisala, je bil Matic v redu, julija je premagal raka in se vrnil med prijatelje.

Po ponovnem razmisleku se je takrat odločila, da zapisa še ni pripravljena deliti z javnostjo.

Doris nam je ponovno pisala včeraj. Njen mail nas je vse globoko pretresel. Le nekaj dni zatem, ko nam je prvič pisala, je Matic ponovno zbolel. Videti je bilo kot trebušna viroza, a žal se je izkazalo za sekundarno levkemijo – AML. Matic se je več kot tri tedne boril kot lev. Bolezen je bila premočna in 7. oktobra je Matic postal zvezdica. 

Na tem mestu Doris in vsem ostalim, ki so imeli Matica radi, izrekamo naše iskreno sožalje.

Danes pa na njeno željo delimo oba zapisa.

“13.2.2021

Vdihni ljubezen in izdihni strah …

Ko v času covida tvoj otrok zboli za rakom

Gledam ga in se sprašujem, od kod je prišla ta prelepa duša, ki je našla svoj dom v telesu tega čudovitega, prijaznega in srčnega otroka … Kaj nas je prišla naučiti? Zakaj je moral moj otrok vstopiti v to bitko? Gledam ga in si želim lesti na bolniško posteljo namesto njega. Moledujem vesolje, naj mene položi tja, njega pa vrne v njegov vsakdan, na igrišče, med prijatelje … Zakaj on in ne jaz? Vse bi dala, da bi lahko zamenjala z njim. Vse. 

Gledam ga in z dlanjo zdrsnem med njegove goste lase, ki mu že močno silijo na obraz. Skušam ponotranjiti vsak dotik, v mislih pa odpotujem na dan njegovega rojstva. Velika, lepa okrogla glavica, brez enega samega laska … Kako je bila mehka in topla. Na skrivaj pomislim: Lepa bo tudi sedaj, ko bo brez las. 

Medtem počasi odpre prelepe rjave oči, ki jih objemajo dolge temne trepalnice. Vame se toplo zazre in svoje ustnice, rahlo izsušene, počasi razpre v blag nasmeh: »Mami, me prosim masiraš?« S prsti obeh rok se ponovno dotaknem njegovih meč, ki so še vedno čvrste – a se na njih že pozna, da že nekaj časa predvsem ležijo – in jih začnem počasi in nežno masirati. Verjetno že desetič danes. Pomikam se po telesu svojega otroka in začutim neskončno hvaležnost, da sem lahko v času, ko začenja  svojo najtežjo bitko, tu, ob njem in z njim. V isti sapi pomislim na njegovega očeta in v oči mi stopijo solze … Preklet bodi ti, covid, in vse te tvoje omejitve. 

»A se ti zavedaš, kako krasen si, kako poseben si«, ga nekaj trenutkov za tem vprašam. Nasmehne se in tiho, a kljub temu navihano reče: »To vem že od nekdaj.« Takrat v moja pljuča kljub zaprti sobi vdre val svežega zraka … Moj otrok …  Počasi zapre oči in ponikne v ponoven dremež. In meni spet, a samo za trenutek, spolzijo solze po licih. Ne upam jokati. Ne smem. Ne bom.

Dobim sporočilo prijateljice, ki me je dva dni pred tem ujela s pogledom: »Za vedno si bom zapomnila ta trenutek«. Odpisala sem ji: »Zapomni si ga kot trenutek, ko si zagledala mamico, ki bi dala vse na tem svetu, da bi tam gor ležala namesto otroka. Zapomni si me kot mamo, ki bo poskušala premakniti vse gore tega sveta zanj, in zapomni si me kot žensko, ki bo izjokala vse svoje solze, ko bo vsega tega konec. In te bodo pomešane s srečo. Prej ne bom jokala, prej ne bom klecnila.« 

Pa sem. Kmalu za tem sem klecnila, a ne pred njim. Skrito pred njegovimi očmi, se mi je telo prelomilo … brez krika … Vdihni ljubezen, izdihni strah … Dvignila sem glavo, oblekla nasmeh in ga poljubila na čelo.

Fifi in žoga

Levo ob njegovi postelji se v ritmu posebnega korakanja že vse te dni oglaša »Fifi« – kot pokončni, neomajni general že tretji dan nosi vsaj tri steklenice in skozi tri cevčice v žile mojega sina pošilja svoje pogumne vojake, da se v njegovem telesu spopadajo s tumorjem, velikim kot žoga. 

Njegova prva beseda je bila »oga« (žoga), ne mami in ne tati, ampak žoga. In se vprašam, ali nemara za to ni žoge, ki je ne bi maral. Ni je žoge na tem svetu, ki je ne bi spretno obvladal. Daj, zalučaj zdaj še to žogo daleč stran od sebe, brcni jo, odbij jo, … Naj odleti in leti … Sprejel si jo, jo nosil v sebi, zdaj pa je čas, da odide … Za vedno. Moj borec … Naš Junak … Pogoltnem solze. Vdihnem ljubezen in izdihnem strah.

Heroji in angeli s 3. nadstropja 

Tla pod nogami smo izgubili pred tednom dni. Svet, kot smo ga poznali, se je zamajal in podrl. Ker ne znamo leteti, smo iz ure v uro bolj boleče udarjali v njegove razbitine. Bolezen z imenom bakterijska pljučnica je na rentgenu v Pediatrični kliniki ponižno in prestrašeno zbežala pred kremplji te »žoge«. Ta se je v vsej svoji zloveščini razkrila šele na CT-ju in preko množice preiskav dokazala svojo odločenost, da ne bo odšla kar tako, sama od sebe. 

Heroji v belih haljah, katerih čvrste in odločne korake lahko slišiš po hodniku 3. nadstropja, so preučevali načine in možnosti, da opolnomočeni »udarijo« po njej. Vse načrte so sproti delili – črno na belem, brez sivin. Odkrito, a z občutkom. Gledala sem jih in občudovala. Zaupanje je bilo instinktno in takojšnje. Zaupanje je postalo neomajno. Zaupanje je postalo življenjskega pomena … 

Tu, v 3. nadstropju so doma tudi Angeli v modrem. Tu pa tam jim pogledam na tablice z imeni, a se obenem odločim, da bi jim lahko dala tudi druga imena: Nežnost, Upanje, Prijaznost, Vedrina, Toplina, Predanost … Angeli v modrem so čudovita bitja, rojena za hematološko-onkološki oddelek pediatrične klinike (za oddelek, ki ga ne bi smelo biti, če bi bila na tem svetu kakšna pravica …).

Ni ga trenutka, ko na sebi ne bi z vsem srcem nosile nasmeha, ni ga trenutka, ko ne bi ljubeče skrbele za vse »njihove« otroke in ni ga trenutka, ko za nas, spremljevalce, ne bi imele pomirjujoče besede. Ko bo moj otrok tukaj brez mene, bom pomirjena. In hvaležna. 

Čudoviti ljudje

Ko v času covida tvoj otrok zboli za rakom in si ti edina vez med svetom »tu notri« in svetom »tam zunaj« in če si zapovrhu še omejen na gibanje po sobi, v kateri leži, se ob tem krvavo trudiš biti skala. Moč vlečeš iz vseh por, zato da vse, ki ljubijo tvojega otroka, vse, ki imajo radi tebe in vse, ki jim je mar, obveščaš in pomirjaš obenem. Memoriraš, kar ti povedo zdravniki, srkaš vsak otrokov premik, gledaš, poslušaš, kako diha, in večkrat pozabiš, da moraš dihati in spati tudi ti. Naučiš se medicinskih izrazov in poročaš. Tehtaš, kdaj in kako sporočati nove informacije …. Da ne bo preveč in prehitro, da slučajno kaj ne bo narobe razumljeno … 

Okoli mojega sina zdaj raste visok in močan branik. Na njem z veliki črkami piše »VSE BO V REDU«. Gradijo ga lepe misli in najlepše energije čudovitih ljudi, ki ga imajo neizmerno radi. Veliko jih je in vsak dan se vprašam, kako jim bom lahko izkazala vso hvaležnost, ki jo ob tem čutim. Ampak, vem, da jo bom. Obljubljam, da jo bom. 

Ura je skoraj enajst zvečer, ko tole pišem. Še enkrat bom pobožala njegov obraz, potem pa poskusila tudi sama zaspati. A še preden bom zaspala, bom globoko vdihnila ljubezen in še globje izdihnila strah. 

In vesolje bom prosila, naj vsem otrokom s 3. nadstropja kmalu pokaže nekaj lepega.”

V nadaljevanju objavljamo drugo pismo, ki ga je Doris napisala svojemu ljubljenemu sinu Maticu.

8. 10. 2021 

Ljubi moj otrok

V trenutku, ko ti tole pišem, je 19 let in 5 ur od dneva, ko sem te prvič začutila v mojem trebuščku. Kot metuljček si nežno letal po njemu in brbotal kot drobni mehurčki. Dlani so mi obstale in za veke vekov sem vanje odtisnila ta občutek. V tistem trenutku se je v meni rodila največja možna ljubezen, ljubezen brez konca in brez kraja.

V trenutku, ko ti tole pišem, je  tudi točno 1 dan in 14 ur, ko sem zadnjič slišala in občutila tvoj srček. Ležala sem na tvojih prsih in zadrževala svoj dih, da sem lahko slišala, kako tiho, kako počasi, kako nežno se poslavljaš od svojega telesa. Nisi ga mogel rešiti. Kljub izjemnemu trudu … 

Več kot tri tedne si premikal meje mogočega, se levje boril … Moj ljubi otrok, bil si LEV. Z najlepšo dušo, z najtoplejšim srčkom, s prečudovito energijo. Ti preprosto nisi poznal predaje, ti nisi pred ničemer klonil, ti nisi nikoli obupal … Tako zelo močno si ljubil življenje in vse v njemu, predvsem pa šport, prijatelje, šolo … Te tako zelo naravno lepe in hkrati preproste stvari, po katerih si tako zelo hrepenel, ti je  brutalno že drugič v tem letu odvzela bolezen. Zgolj dva meseca po tem, ko si premagal eno, je vate brutalno zarezala druga, drugačna in še hujša. Tako zelo poseben si bil vse svoje življenje, da si moral biti poseben tudi v temu – bil si prvi, ki ga je doletela tako težka, dvojna teža bolezni, v tako kratkem času. Tako zelo brutalno je zarezala vate, da tvoja neverjetna volja in želja živeti nista bili dovolj, da bi lahko rešil svoje lepo telo. Milo te je prosilo, da mu pustiš, da kot tvoj dom ugasne vse svoje luči, ker ne zmore več slediti tvoji svetlobi, tvojemu pogumu … telo preprosto ni imelo več moči slediti tvoji prečudoviti duši.

Ljubi moj otrok … naredil si vse, kar si lahko, in še več. Še mnogo, mnogo več. Vse si dal od sebe. Vse. 

Še največ pa si dal meni. Naučil si me, kaj v resnici sploh je brezpogojna ljubezen. Naučil si me, kako te moram spustiti. Nisem se te oklepala, tudi ko sem te čutila le še na »koncu prstov«. 

Ljubi moj otrok, zdaj si svoboden. Zdaj lahko spet dihaš.

Ko si prvič zbolel, sem te nekje sredi težke terapije vprašala, kako ti občutiš, kako dojemaš to preizkušnjo. Rekel si mi:

»To je live or die. Če se odločiš, da bi rad živel, moraš vedeti, da se boš moral za to zelo močno boriti in tudi trpeti. Moraš pa vedeti tudi to, da je možno, da ti ne bo uspelo. Ampak tako boš vsaj vedel, da si dal vse od sebe.«

Ljubi moj otrok, ti si dal vse od sebe – dvakrat, a drugič izgubil bitko z življenjem v izbranem telesu na tej zemlji, a nikoli ne boš izgubil bitke z Življenjem. Ti si Življenje. Živiš v meni in v vseh, ki te bomo neskončno ljubili.

Moje srce zelo krvavi, a ni počeno. Še vedno je zelo polno Tebe in nepremagljive ljubezni – ljubezni do tebe, ljubezni do življenja, kot si ga ljubil tudi sam. 

Prekleto se bojim praznine, tiste fizične, ki bo udarila kot najsilovitejša strela in me prerezala kot najostrejši nož. Vem, da bo prišla, vem, da ji ne bom ubežala, a se bom potrudila, da me ob tem ne bo pogoltnil strah.

Ljubi moj Matic. Slavila te bom vsak dan, vse do konca dni. Žalost me ne bo zlomila.

To obljubo sem ti dala. Obljubim, da je ne bom prelomila.

Neskončno tvoja sem. Hvala, ker si me izbral za svojo.

Vikend oddih “Ne joči mamica”

Pretekli vikend smo prvič izpeljali Vikend “Ne joči mamica”, namenjen žalujočim mamicam, ki so svoje Junake, pospremile na drugo stran mavrice 🌈.
Že spomladi smo se povezali s Slovensko društvo Hospic in tako sproščanje v Rimske terme združili s terapijo.

Mamice so o svojih vtisih povedale tole:
V petek smo se vse dokaj prestrašene in zadržane pripeljale v terme. O srečanju smo vedele, da bo vikend naporen, poln praznine in poln čustev. Pričakal nas je velik paket dobrodošlice. Petkovo popoldne in večer smo namenile namestitvi v prekrasno Vilo Sisi in spoznavni večerji. Sobotni jutranji pilates s Tamaro, nam je pognal kri po žilah, sledila je čustvena terapija, ki nas je ob deljenju zgodb in solza še bolj povezala. Sledilo je zasluženo razvajanje in prijetna večerja ob soju svečk. Kar nismo in nismo mogle oditi v postelje, skupnih točk je bilo čedalje več! Tamara nam je zjutraj zopet pokazala, da moramo malo več začeti misliti nase in narediti kakšen gib ali dva več v zimskih časih 🧘‍♀️. Sledila je druga polovica razvajanja in slovo termalni vodi.
Trenutek slovesa je bil zelo težak, vedele smo, da gremo nazaj v ustaljene tire, kjer se bomo spet borile vsaka s svojimi čustvi in praznino. Prav vse pa smo bile mnenja, da odhajamo z vikenda bolj povezane in polne novih spoznanj.

Hvala vsem, ki ste pomagali pri tem, da smo projekt uspešno izpeljali.
Verjamemo, da bo postal tradicionalen!

Zavarovalnica Triglav
Vinska klet Frelih
Tamara Simovic – Osebna trenerka
Mini Bini

Zlati september – zaključna misel

Zlati september se je zaključil. 

Zelo smo ponosni nanj. Z vsemi dogodki, ki nam jih je uspelo izpeljati, s starimi in novimi poznanstvi, z donatorji, z zgodbami, ki smo jih delili, z odgovori, ki so razkrili, kaj čutijo Junaki in kaj čutimo starši Junakov. 
Hvaležni smo za vse razdeljene in pripete pentlje🎗️, za vso srčno 💛 podporo, ki smo je bili tako ali drugače deležni. 🙏 Hvala! 🙏
S koncem zlatega septembra se začenja rožnati oktober, mesec ozaveščanja o raku dojk, ko si bomo v znak podpore pripeli rožnato pentljo. 

Za konec pa delimo še en zapis – NAŠ ZAKAJ🎗️

Včasih nas vprašajo, ZAKAJ še ostajamo povezani z oddelkom, z otroki, s starši, saj  je naše zdravljenje že zaključeno?
Odgovor je preprost: diagnoza otroškega raka te hočeš-nočeš zaznamuje za celo življenje in je ne moreš kar odpraviti. Tudi, če se je izogibaš, pride za tabo. 
Postane del tebe. Vsaka zgodba, vsaka družina in otrok, ki ga spoznaš na tej poti, se vgravira v tvoje srce. 
Neizbrisno se vtisnejo v spomin vsak pogled na golo glavico otroka, ki je priklopljen na infuzijsko črpalko in se igra prepleten s cevkami, vsak otroški krik izza vrat operacijske sobe na hodniku oddelka… 
Ne pozabiš niti staršev, s katerimi deliš usodo 3. nadstropja, ki jih srečaš v sobi za starše in tiho jočejo, ker skrivajo bolečino pred svojim otrokom…
In najtežje, obvestilo družine, s katero si delil bolnišnične dni, ki sporoča, da je njihov otrok za vedno odšel… 
Ne, teh občutkov nemoči in žalovanja se ne da izbrisati. 

Kadar pomagamo drugim, tudi sami okrevamo in si opomoremo. 
September je pomemben, saj za nas, družine otrok z rakom, pomeni, da vsi ostali spoznate naš svet, naša občutenja, družine, ki smo jih spoznali na naši poti, Junake in Junakinje, ki se jih spominjamo. 
Zavedanje in ozaveščanje o otroškem raku zmanjšuje izolacijo. Omogoča nam, da si pomagamo, tako da nam pomagajo tudi drugi. 
Zavedanje o otroškem raku je priložnost za novo upanje. 

In začne se s tabo… 

Povzeto po @Momcology (thank you for inspiration!) 

#childrenaremorepreciousthangold
#CCAM
#Momcology
#pinkoctober
#rakdojk
#junaki3nadstropja
#childhoodcancerawareness #makeseptembergold

Junaki osvojili Triglav!

10.9.2021

Neverjeten dan, ki nam bo za vedno ostal v spominu. 

V sodelovanju s Slovensko vojsko smo Junake 3. nadstropja peljali na vrh Slovenije. Več kot 30 Junakov je s helikopterjem poletelo na Kredarico, 10 pa jih je s pomočjo vodnikov osvojilo vrh Triglava!

Za našo predsednico Urško se je jutro začelo že sredi noči. Na Triglav se je povzpela peš iz doline in s seboj nesla zastavo Junakov. Spremljalo jo je tudi nekaj staršev Junakov in prijateljev.

V zgodnjih jutranjih urah smo se zbrali v vojašnici v Bohinjski Beli. Za malico so poskrbeli 5du sendvič 4you in Fructal s sokovi. Za posladek pa hiša slaščic Beti in grisbi. Hvala!

Kmalu je v vojašnico priletel helikopter. Junaki helikopter pogosto opazujejo skozi okna hemato-onkološkega oddelka na pristajalni ploščadi ljubljanske urgence. Tokrat pa so ga videli čisto od blizu. Helikopter je Junake in starše odpeljal na Kredarico, najbolj pogumni pa so skupaj z vodniki začeli svojo pot proti vrhu Triglava. 

Na Kredarici je sveto mašo v kapelici Marije Snežne za vse Junake daroval vikar slovenske vojske, zabaval pa jih je harmonikaš. Privoščili so si tudi pravo gorsko kosilo v koči na Kredarici. Za podporo se zahvaljujemo tudi osebju hemato-onkološkega oddelka. Na izletu so se nam pridružili 4 zdravniki in 2 medicinski sestri.

Medtem so se ostali Junaki z družinami odpeljali do Bohinjskega jezera. Parkiranje tik ob jezeru je prijazno omogočila občina Bohinj. V Ribčevem Lazu smo se vkrcali na panoramsko ladjico in odpluli v Ukanc. Med plovbo nam je vodička povedala nekaj zanimivosti o Bohinjskem jezeru. Po pristanku smo se z nihalko povzpeli na Vogel. Za brezplačno vožnjo z ladjico se iskreno zahvaljujemo Turizem Bohinj, za vožnjo z nihalko pa Vogel.

Na Voglu smo se okrepčali v restavraciji Viharnik. Starši so v miru uživali ob čudovitem pogledu na Triglav, otroci pa so medtem skakali po napihljivem gradu. Najlepša hvala za popust in brezplačne krofe, ki so jih otroci z veseljem pojedli! Po povratku v dolino smo se vsi skupaj zbrali v gostilni in piceriji Pr Pristavc. Zahvaljujemo se jim za gostoljubje in ustrežljivost. 

Junaki, ki so imeli dovolj energije, so z družino dan zaključili v Vodnem parku Bohinj, kjer so nam prijazno omogočili brezplačen vstop.

Preživeli smo res nepozaben dan, za kar se še enkrat iskreno zahvaljujemo Slovenski vojski in vsem ostalim, ki ste pripomogli, da je bil dan tako čudovit.