ZLATI SEPTEMBER
ZLATI SEPTEMBER – MESEC OZAVEŠČANJA O OTROŠKEM RAKU
Danes se začenja ZLATI SEPTEMBER in s tem naša akcija ozaveščanja o otroškem raku. Želimo si, da bi razbili čim več tabujev in družinam otrok z rakom olajšali vključevanje v družbo.
PRIPNITE SI ZLATO PENTLJO in podprite vse, ki jih je prizadel otroški rak.
PRIDRUŽITE se nam DANES OB 16:30 h pred Pediatrično kliniko v Ljubljani, kjer se zdravijo vsi otroci z rakom v Sloveniji. Delili bomo zlate pentlje in letake z dejstvi o otroškem raku. Pričakali pa bomo tudi našo predsednico Urško, ki danes hodi iz Škofje Loke v spomin na hčerkico Emi, ki je izgubila boj z rakom in v opomin vsem.
V nadaljevanju objavljamo ganljiv zapis iz Urškinega dnevnika.
Zapis iz dnevnika
Avgust 2017: Petek – dan poimenovan Velik kamen v glavo
Mio v vrtec pelje ati. Malo se javi v službo in odhiti k nama v bolnico. Emi prejema infuzijo in se počuti dokaj vredu, le bolj zaspana je in piti noče. Ob viziti povem, da se mi zdi, da se večkrat zazre in zre kar nekaj časa preden spet pomiga z očki. Zdravnica se kar zdrzne in odhiti. Kmalu se vrne in mi pove, da je Emo naročila na MRI glave. Hitro je na vrsti, že danes, predvidena ura 6 zvečer. Bruhanje iz četrtka se ji umiri, še vedno je utrujena.
Ob 17.45 naju sestra odpelje na MRI v UKC. Tam čakata dva prestrašena starša na svojo deklico. Emi počiva. Še sama sreča, saj čakava 2 uri na hodniku. Pol ure pred slikanjem jo spet zagrabi slabost in bruha. Joj kako je težko ko otrok bruha!
Končno sva na vrsti in prijazna anesteziologija mi razloži potek, ter Emo uspava. Začne se dolgo čakanje …
Ob desetih pa ŠOK! Iz sobe pride kirurginja in mi začne govorit: “Vaša Ema ima zelo velik obsežen tumor v možganih, med malimi možgani in možganskim deblom. Potrebna bo hitra, a ne prehitra operacija.” Kaj??? Nisem pri stvari kaj ona govori. Je to res? Imajo prave slike? Kako naša Ema? Pa Ema je stara komaj dobro leto! Ne! Pa saj se to le v filmih dogaja, no!? Ne Emi, meni, nam!
V šoku poslušam kaj vse mi govori. Koliko slišim ne vem! Po naju pride sestra in spečo Emo odpeljemo takoj na Nevrološki oddelek v Pediatrični kliniki. Tam Emo prevzamejo sestre in jo odpeljejo, verjetno v sobo, ne vem, sploh ne vem. Jaz se sesujem! Končno bi rekla. Saj se niti ne spomnim kako sem prišla do Pediatrične. Poslušata me dve zdravnici, ena iz infekcijske in druga iz pediatrične. Jokam!
Emo pustim pri sestrah in se odpravim nazaj na Infekcijsko kliniko po svojo torbo in Emine igrače. Se bo še kdaj igrala z njimi? Pokličem moža – ne more verjeti. Pokličem mami – skoraj jo kap.
V meni je strah. Eme še prijeti ne upam, kaj ko ji še kaj naredim?! Spet se izgubim v mislih in ne vem niti kako sem prišla nazaj na oddelek. Sestre so že lepo poskrbele za Emo, sama pa se še vedno bojim – bojim vsega. Sploh se ne zavedam koliko je ura, nekje sredi noči, do mene pride dežurna zdravnica dr. Kitanovski in mi vse še enkrat razloži. Da bo nujno potrebna operacija, ampak da take operacije nevrokirurgi delajo spočiti in je ne morejo opraviti na vrat na nos. Da pa se bodo takoj v ponedeljek sestali, pregledali dokumentacijo in se dogovorili kako naprej. Pomiri me! Sestre mi pomagajo raztegniti počivalnik in nekako s težavo vseeno zaspim.
