Veš, da ne mine niti dan,
ko si želim, vsaj sredi sanj,
da bi znal na drugi svet,
poslat poljub in par besed …..
….. in, če bi bil tak Dedek Mraz,
ki bi znal vrteti čas,
bi ga zavrtel nazaj
in te vrnil spet med nas!
Dal bi ti srce, da bi bilo za oba!
In potem bi te zbudil,
In potem bi te objel in stisnil k sebi ……..
(Zoran Predin)
– – – – – – – –
Mesec september, ko se ozavešča o otroškem raku, ter 17. september, ko mineva 3 leta in 9 mesecev od dneva, ko se je naša Jerca za vedno poslovila od nas.
Ko niti v najbolj grdih sanjah ne slutiš, s čim te bo preizkušalo življenje …
Jerca se je rodila 13. 2. 2015. V našo družino je prinesla srečo in ljubezen.
Bila je zdrava, nežna in vesela punčka ki je uživala v igri, vožnji s kolesom, risanju. Bila je nasmejana in vedoželjna.
Prišlo je leto 2020. Februarja smo praznovali Jerčin 5. rojstni dan, marca so se zaradi Covida-19 zaprle šole in vrtci. Ostali smo doma in preživljali čas skupaj. Danes sem hvaležna za ta samo naš čas.
Junija so se otroci začeli vračati v vrtec. Pri Jerci smo opazili, da ni bila več tako razpoložena, da je glavo začela obračati vstran, ponoči je nemirno spala. Znaki, ki niso bili običajni za njo. 29. 6. 2020 nas je pediatrinja napotila na Pediatrično kliniko. Tam so po vseh pregledih opravili še CTG glave. Pozno zvečer me je v sobo poklical zdravnik nevrolog in povedal, da so v Jerčini glavi odkrili tumor. Šok, groza, ohromelost. Še danes občutim to nemoč. To bolečino, ki te strese po celem telesu.
Naslednji dan opravijo še MR in nas pošljejo domov.
7. 7. 2020 se dobimo z zdravnico nevrologinjo in hematoginjo. Z možem sva slišala besede, ki ji ne bi smel slišati noben starš. Za vašo Jerco žal ni pomoči, ima neozdravljiv možganski tumor, imenovan ” difuzni intrizični gliom ponsa” – DIPG z nično stopnjo preživetja.
Ne vem niti, kako sva prišla domov, kako sva lahko sploh še dihala.
Zdravljenja za to obliko možganskega raka ni. Edino, za kar bi se lahko odločili, je bilo 30 obsevanj. Ker bi Jerca morala biti vsako obsevanje v anesteziji, sva se odločila, da ne bomo hodili. Seveda bi, če bi bil to uspešen način zdravljenja.
Bolezen je hitro napredovala. Jerci je najprej odpovedala ena stran telesa, nato še druga, na koncu je izgubila govor, imela je težave s požiranjem …
Ko gledaš svojega otroka, kako dejansko čez noč ne more več početi stvari, ki so bile prej tako vsakdanje, si popolnoma nemočen, a obenem upaš … upaš na “čudež”.
A tega čudeža žal ni bilo. December, mesec ko se zunaj prižgejo lučke, bi mogel biti vesel in v pričakovanju dobrih treh mož je mesec, ki nam je za vedno vzel našo Jerco.
17. 12. 2020 deset minut čez četrto uro popoldne se je srček naše Jerce za vedno ustavil. Še zadnjič je čisto na drobno odprla svoje učke, povedala sva ji, da jo imava neizmerno rada in da lahko gre … zaspala je v najinem naročju.
In ni hujše bolečine za starša kot za vedno spustiti svojega otroka. In ni hujšega kot zadnjič videti in objeti njegovo fizično telo.
Smrt otroka pusti ogromno luknjo, ki je nič in nihče ne more nadomestiti. Tudi, ko greš skozi vse faze žalovanja, je zmotno mišljenje, da ne žalujes več in da si se z izgubo, smrtjo otroka sprijaznil. Nikoli se ne sprijaznis, naučiš se le prebroditi naslednji cunami žalosti, ki te lahko zajame kadarkoli in kjerkoli. In luknja s časoma ni manjša, le ti se z njo naučiš živeti, ker druge izbire nimaš.
S smrtjo otroka se ti življenje popolnoma postavi na glavo, na novo postaviš prioritete in vrednote v življenju.
Moje življenje se deli na življenje pred Jerčino smrtjo in življenje po njeni smrti.
Pridejo dnevi, ko ljubim ves svet, ker je bila Jerca del njega in pridejo dnevi, ko ga sovražim, ker mi jo je ta isti svet vzel iz mojega naročja.
Vsak dan znova pogrešamo njen smeh, pogrešamo njene norčije, njene poljubčke in objemčke. In vsak dan znova je bitka preživeti brez nje.
Jerca, pošiljamo ti milijon poljubčkov na drugo stran mavrice.
Mami, ati, bratca in sestrica.
