Tanajina zgodba
Zdravljenje raka ni naporno samo zaradi mnogih in hudih stranskih učinkov kemoterapije, ampak tudi zaradi čustev, ki zdravljenje spremljajo. Zato je pomembno, da se o čustvih pogovarjamo in da ob zdravljenju najdemo oporo.
O vsem tem odkrito piše Tanajina mamica, ki danes deli z namo zgodbo, kako je zbolela njena hči.
Hvala za iskrenost in pogum.
Tanaji pa želimo veliko uspehov v šoli in seveda še več zdravja!
__________________________________
TANAJINA ZGODBA – BORBA S SAMIM SEBOJ
Pisal se je januar. Dolgočasna zima, če se ji lahko zima reče. Tanaja se odloči, da 7. razred popravi na svojo raven. Namreč vedno lovi zlato sredino, ni odličnjakinja in ni dobra.Tam nekje vmes med odličnim in prav dobrim, a ji je v 6. razredu padlo v vodo.Tako Tanaja planira in se uči, da vse uredi, a ji utrujenost ponagaja. Par dni jo loči do 1. konference. Tanaja se ne vda.Tako 26. 1. odide v šolo, da popravi oceno. Vso bledo jo po prvi šolski uri odslovijo domov češ, naj se pozdravi.
V ponedeljek spet vsa nemočna in utrujena potarna, da se je ponoči potila. Jaz pa sem kar določila, da se ji to dogaja, ker se preveč uči, noč je za spanje in počitek, naj se malo umiri, saj je še celo šolsko leto pred njo. Tako Tanaja ostane doma brez hudih znakov bolezni. Konec tedna je bila že bolj ješča in bolj polna energije, zato gre v ponedeljek nazaj v šolo.
5. 2. zjutraj kot vsako jutro vstane, se uredi, a ni prava. Nima apetita, rahlo utrujena … Pomislim, da ima stisko zaradi ocen. Spet jo po prvi šolski uri pošljejo domov. Jaz pa ocenim, da ima angino. Poležava, spi, ne je, ampak nima drugih simptomov.
Tanaja je v sredo naročena za laboratorij.
Pediater zahteva, naj jo takoj pripeljemo na pregled. Parkiramo pribl. 500 m od ZD in greva počasi proti vhodu. Tanaja pa se poti in je zadihana kot bi prehodili kilometre.
Pediater jo pregleda in jo ponovno napoti na odvzem krvi. Zdela se mi je cela večnost, saj je komaj sedela tam in tarnala.
Ko prispeva domov, Tanaja takoj zaspi, jaz nič hudega sluteč začnem kuhati kosilo. Zazvoni telefon, se javim, tišina. Prekinem in poskušam vrniti klic, a glej ga zlomka, vsa telekomunikacija je bila prekinjena. Poskusim še s Tanajinim telefonom. Nekako smo vzpostavili vezo s pediatrom, ki nas takoj napoti v SB Brežice. Krvna slika je zelo slaba in Tanaja naj bi prebolevala tudi angino. Pokličem moža, naj Tanajo odpelje on, saj moram jaz skuhati do konca. Na kosilo pride tudi tast, ki z nami kosi vsak dan, ker je pred kratkim umrla tašča.
Tako se je dan prevesil v večer. Tanaje in moža pa od nikoder.
Ko prispeta, mi mož pravi: “Zrihti se, gremo v Ljubljano.” Mislila sem, da se šali, saj smo večkrat razočarani nad našim zdravstvom, ker vse predolgo traja, a njegova grimasa obraza je delovala jezno.
V smehu mu rečem, kakšno Ljubljano, a ne vidiš, koliko je ura?! V tistem mi zaluča veliko kuverto na kuhinjski otok in solzami v očeh pove: “Tu maš, pa si poglej!”
Nemudoma primem kuverto in ko sem potegnila ven cel šop papirjev, nisem videla drugega kot levkemija ALL.
Solze so kar brizgale iz mene. Dihanje je postalo oteženo, kot bi me nekdo davil, v ušesih samo šum.
Oblekla sem se v minuti in že smo bili na poti. Sproti sem poklicala sina (pastorka), da mu povem, kam se peljemo, on pa me tolaži, da je mogoče napaka.
Tako sem tudi sama upala do zadnjega.
Po večurnem pregledu, slikanju in odvzemih krvi, se Tanaja sesuje. Hodnik je bil v trenutku poln osebja. V vsej zmedi in paniki sem videla le krvava usta in obračanje oči. V hipu začnem kričati: “epi, epi, epi napad!!!”
Pred komaj 3 meseci pred Tanajino diagnozo sem skrbela za taščo, ki je bila že v paliativni oskrbi. Tako sem doživela vse, od bruhanja krvi, epi napadov, plenic in umiranja.
Končno nas namestijo v 4. nadstropje, ker ima Tanaja potrjeno angino.
Položili so jo v posteljo oblečeno in takoj priklopili na življenjske funkcije. Medicinski tehnik je prihajal vsako uro prepisovat rezultate in ker sem negibno sedela že več ur, me je vprašal, ali ne bom spala. Prijazno mi je raztegnil fotelj in mi postlal ležišče, a očesa nisem upala zatisniti.Ta noč je bila najdaljša v mojem življenju. Spraševala sem se, zakaj ravno moja Tanaja?
Naslednji dan so nas premestili v 3. nadstropje, kjer so naju lepo sprejeli v sobo 10. Takoj za nama je vkorakala mamica z deklico, ki je bila našemljena v muco. Obletel me je nekakšen mraz in slišala sem le nežen glasek: “Nekaj imam za pusta hrusta.” Začela sem jokati kot dež, tako hudo mi že dolgo ni bilo, saj sem ravno dala šivati kostume za vse tri in želeli smo se udeležiti povorke. Ta dan nas je tudi dr. Kavčič seznanil z diagnozo. Tanaja je sprejela novico kot, da ima gripo, meni pa so se tla pod nogami sesuvala.
Do sedaj nekako nismo imeli dopustov, hodili na povorke in razne proslave, saj nam je bila prioriteta urediti hišo. Z možem sva se pogovarjala, da loviva zadnje otroške trenutke in kako hitro čas teče, da bova letos posvetila več časa zabavi, dopustu, druženju … Takoj sva rezervirala morje za in dala šivat kostume za pusta, a glej ga zlomka …Tanaja zboli.
Kmalu sva ugotovila, da nas čaka borba. Podoživela sva travmo izpred treh mesecev le, da je bila sedaj to najina hči. Znašli smo se v tunelu, a svetlobe na koncu ni videti.
Tanaja me vpraša: “Mami, kaj je to za ena bolezen?” Pojasnim, da ima raka. Zaprla se je vase, saj je pred tremi meseci stala ob strani svoji umirajoči babici, videla vse od odpadanja las, bruhanja, plenic, smrti. Ena od stisk je bila izguba las. Strah jo je bilo, kako se bodo ljudje odzvali, kako bodo reagirale sošolke, ki se v teh letih urejajo, šminkajo in jim videz veliko pomeni. Hvala bogu sva v sobo dobile borko Mašo, ki ji je razložila, da ni tako vse črno, ji pokazala lasuljo, stekel je pogovor, ki je pomiril tudi mene in 1000 mojih vprašanj.
Bili so hudi časi, vzponi in padci. Tudi časi, ko smo mislili, da bomo Tanajo izgubili. Agresivno nastrojena na vse, ni imela zanimanja za nič, nehala je jesti.
Med zdravljenjem je imela veliko zapletov, od steoridnega diabetesa, odpovedi notranjih organov, raznih bakterij in gliv, zlatenico, shujšala je več kot 20 kg v mesecu dni.
Meseci tečejo in naša borka se bori enkrat bolj, drugič manj …
Sošolci in sošolke jo obiskujejo in ima vsaj ta stik z zunanjim svetom. Sedaj se v tunelu že vidi svetloba ????????
Težka preizkušnja, pa vendar smo odnesli veliko dobrega iz tega.
Ena pozitivna je, da smo spoznali veliko nam enako trpečih borcev in njihovih staršev. Postali smo ena velika družina, ki se med seboj tolažimo, se nasmejemo, jočemo. Zaradi njih in osebja se v bolnišnici počutiva kot v drugi dnevni sobi.
Velika podpora v tej zgodbi je tudi društvo Junakov in medicinske sestre, ki niso samo to, so tudi naše babice, tete, mame …
