Vsak žaluje drugače.
Pri tem nas obhajajo podobna čustva. Žalost, nemoč in jeza. Se pa z njimi sooča vsak na svoj način.
Več dejavnikov vpliva na posameznikov način žalovanja:
- življenjske izkušnje,
- način komuniciranja,
- osebnost,
- podpora okolja,
- pretekle izkušnje z žalovanjem v družini.
Pomembno vlogo pri žalovanju pa imata tudi spol in kultura. Od tega je odvisno, kako procesiramo in izražamo čustva. Moški in ženske pogosto žalujejo različno. Je pa vsaka izkušnja drugačna.
Kako ponavadi žalujejo moški
Mnogi moški odraščajo z občutkom, da morajo skrivati svoja čustva. Če fantek joče, je to lahko znak šibkosti.
Ljudje, ki imajo občutek, da morajo biti močni in neodvisni, lahko omejijo izražanje čustev ali se izogibajo pogovorom o njihovih čustvih.
Med žalovanjem moški pogosto:
- se zaprejo vase: ne jočejo veliko, ne izkazujejo čustev, z drugimi ne govorijo o žalovanju.
- Se izogibajo pogovoru: veliko moških ne uporablja pogovora za način procesiranja izgube.
- Imajo občutek neuspeha: mnogi menijo, da bi morali zaščititi svojega otroka pred smrtjo.
- Želijo iti naprej: včasih se želijo izogniti izražanju bolečine.
- Poskušajo žalovati sami: ne poiščejo pomoči pri drugih.
Moški se lahko poskušajo z žalovanjem spoprijeti tako, da:
- si zadajo različne naloge in projekte: nekateri si poiščejo aktivnosti, da se zamotijo in preusmerijo pozornost, ali iščejo odrešitev v telovadbi, ročnih delih, delu na dvorišču in drugih aktivnostih.
- Prevzamejo nadzor nad potrebami družine: čutijo se odgovorne, da poskrbijo za člane družine po smrti otroka. Prevzamejo nadzor nad financami, načrtujejo pogreb ali si naložijo več hišnih opravil.
- Opravijo več dela v službi: lahko delajo več, da zagotovijo družinsko finančno stabilnost. Prav tako z delom odvračajo pozornost od občutkov izgube in bolečine.
- Vključujejo se v skupne aktivnosti: poskušajo se preko skupnih aktivnosti povezati s tistimi, ki jih imajo radi.
- Se izolirajo: nekateri želijo, da jih pustimo, da žalujejo sami. Lahko so jezni, če jim ne pustimo, da so sami. Lahko se izogibajo drugim, ker se bojijo, da ne bodo mogli nadzirati svojih čustev.
Kako ponavadi žalujejo ženske
Ženske pogosteje izkazujejo žalovanje pred drugimi. Pogosto poiščejo pomoč in jo tudi lažje sprejmejo.
Ženske pogosteje:
- se počutijo izolirane in osamljene, kadar imajo drugi družinski člani težave z deljenjem svojih občutkov.
- Poskušajo se povezati z drugimi: imajo občutek, da lahko pogovor pomaga pri žalovanju.
- Moti jih, če ostali ne zmorejo deliti žalovanja: lahko so jezne in zamerijo, če se drugi ne pridružijo soočanju z žalovanjem.
Ženske se spoprijemajo tako, da:
- govorijo o žalovanju: Pogosto se z občutki spoprijemajo tako, da se o izgubi pogovarjajo s prijatelji in družino.
- Iščejo pomoč: pogosteje kot moški poiščejo pomoč zunaj in znotraj družine.
- Ustvarijo novo podporno skupino: ko predelujejo in izražajo žalovanje, poiščejo skupine za povezovanje na socialnih omrežjih, ali pa ustvarijo svojo. Lahko iščejo druge posmeznike, ki bi morda razumeli njihovo izgubo.
- Dvomijo ali krivijo druge: nekatere dvomijo v zvezo s partnerjem oz. možem, če ta ne želi deliti žalovanja in iti čez to skupaj z njo.
- Izražajo žalovanje s pisanjem: mnoge ugotovijo, da branje ali pisanje dnevnika, zgodb ali knjig zmanjša njihove občutke samote.
Ne obstaja pravi odziv na žalovanje. Normalno je, da imate polno različnih občutkov in razpoloženj. Pomembno pa je, da vsaka oseba čuti, da je sprejeta in da ostali člani družine podpirajo njen ali njegov način žalovanja.
Podpora žalovanju
Vsak pri žalovanju potrebuje podporo. Po izgubi otroka morajo vsi člani družine vedeti, da je njihov odziv normalen. Družine morajo poiskati način, da se povežejo in žalujejo skupaj.
Pomaga lahko, če veste, da:
- je izkazovanje žalosti pomembno.
- Če prisluhnete ostalim, se boste sami počutili manj osamljene in bolj sprejete v svoji izkušnji žalovanja.
- Ni pravega ali napačnega načina žalovanja.
- Vsaka oseba se mora počutiti zaznano in sprejeto.
- Ena oseba na more v celoti zagotoviti vse opore, ki jo nekdo potrebuje.
- Žalovanje po izgubi otroka traja celo življenje. Se pa sčasoma spreminja.
Na voljo so različne oblike pomoči ali podpore, ki pomagajo družinskim članom pri žalovanju. Nekaterim pomaga branje knjig avtorjev, ki so doživeli podobno izgubo in imajo podoben pogled na žalovanje. Skupine za samopomoč lahko pomagajo, da se ljudje povežejo in vidijo, da v žalovanju niso osamljeni.
V oktobru v našem društvu vsako leto organiziramo druženja za starše, ki so zaradi raka izgubili svojega otroka. Za več informacij nam pišite na drustvo@junaki3nadstropja.si
Pomagajo lahko tudi strokovnjaki. Zakonsko ali družinsko svetovanje je lahko dober način za pomoč. Družinski člani se naučijo sprejemati razlike v žalovanju in poiskati način, da žalujejo skupaj.
