Starši, ki so izgubili otroke, se morajo vrniti v “normalno življenje” – v službo, med ljudi. Sorojenci pa v šolo, vrtec …
En od staršev nam je zaupal:
“Za nas seveda življenje ne bo nikoli več takšno kot prej. Pa vendar si večinoma želimo, da bi na nas gledali enako kot prej. Ko prebrodimo prve dni, ko potočimo vse solze in se vračamo v družbo… si želimo biti sprejeti kot prej. Želimo se pogovarjati o vsakdanjih stvareh, želimo se tudi smejati in kljub neznosni bolečini živeti naprej. Nimamo izbire in to je edina pot.”
Zavedamo se, da okolica pogosto ne ve, kako pristopiti, ne ve, kaj reči. Bojijo se, da bodo žalujoče starše s pogovorom ali vprašanji še bolj prizadeli. Pravega recepta ni, saj smo si različni. A karkoli naredimo, karkoli rečemo, vse je bolje kot tišina in umik.
Starše, ki so zaradi raka izgubili otroke smo vprašali: Ali radi govorite/se pogovarjate o otroku, ki ste ga izgubili?
Tukaj so si starši, ki so nam z odgovori pomagali pri ozaveščanju, enotni. Prav vsi so odgovorili pritrdilno.
“Da.”
“Zelo.”
“Ja.”
“Ja, z veseljem. Vendar vedno tudi z žalostjo, ker nekateri mislijo, da so te prizadeli, ker so omenili otroka. Ampak to ni res.”
“Z veseljem govorim o njej, tako verjamem, da je še z mano.”
“Da, kratek čas.”
“Ja, zelo rada govorim, še raje poslušam, ko o njej govorijo drugi.”
“Da, zelo.”
“Da, z ljudmi, ki so ga poznali.”
“Rada se pogovarjam, sinčka omenjam med pogovorom, če sogovornika zanima kaj več, mu povem, drugače pa se pogovarjam čisto običajne stvari in ne samo jočem.”
