Projekt ŠOLSKE POTREBŠČINE v sklopu programa “Omogočimo Junakom nekaj več”
Zaključili smo pomemben projekt, ki vsaj nekoliko finančno razbremeni starše otrok z rakom. Letos smo pomagali kar 100 družinam, oziroma 175 otrokom (Junaki in njihovi sorojenci). Vse šolske potrebščine smo priskrbeli za 150 otrok, 25 otrokom pa smo podarili bon v vrednosti 150€ za nakup šolskih potrebščin.
Za delovne zvezke smo se obrnili direktno na založbe. Letos nam je na pomoč priskočilo kar 21 založb oz. knjigarn. Odzvali so se vsi, ki smo jih prosili. Iz srca se zahvaljujemo vsem dobrosrčnim ljudem, ki so omogočili donacije.
Zahvaljujemo se:
Založba Rokus Klett d.o.o.
Modrijan izobraževanje d.o.o.
Mladinska knjiga d.d
Mladinska knjiga Oxford
DZS d.d.
Izotech založba d.o.o.
Kopija-nova d.o.o.
Antus d.o.o
Državni izpitni center založba
Grafenauer založba d.o.o.
I2 d.o.o
Založba Hart, Harting d.o.o.
Jutro založništvo d.o.o.
Krenker Marinka – Samozaložba
Založba Ajda
Tehniška založba Slovenije d.d.
Založba Obzorja d.d.
Založba Pivec d.o.o.
Založba Tangram d.o.o.
Zavod Republike Slovenije za šolstvo
Založba Ataja d.o.o.
Kuverte za pakiranje so kot vedno kadar jih potrebujemo donirali Pigo d.o.o. Najlepša hvala!
Pri razporejanju in pakiranju delovnih zvezkov so nam na pomoč priskočile družine zvezdic – Junakov, ki so nas veliko prezgodaj zapustili. Hvala vsem❤️
S finančno donacijo so nakup ostalih potrebščin in torb, ki so si jih otroci izbrali v spletni trgovini kopija-nova.si, omogočili:
Društvo Kraška pihalna godba
Lions Klub Sežana
Sava – Re d.d.
Vzajemna d.v.z.
Zavarovalnica Vita
Pristar d.o.o.
Promoscentia d.o.o.
Zahvaljujemo se tudi vsem ostalim dobrim ljudem, ki z donacijami omogočate delovanje društva in izvajanje vseh naših programov (tudi nakup šolskih potrebščin).
Čeprav je poletje in čas dopustov, smo v društvu vseeno aktivni. V teh časih je težko odmisliti poplave, ki so tako ali drugače prizadele ali pa se dotaknile skoraj vsakega Slovenca.
Kljub vsemu se trudimo izvajati vse naše programe po terminskem načrtu. Tako se že pripravljamo na zlati september, ko nas čaka nekaj projektov in dogodkov.
Večji del poletja pa smo namenili projektu šolske potrebščine za Junake in sorojence.
Letos smo pomagali kar 100 družinam, 175 otrokom. Junaki in njihovi sorojenci so že začeli prejemati pakete potrebščin, ki so jih sami izbrali v spletni trgovini kopija-nova.si. Hvala kopija-nova.si za popust, prijaznost in vso pomoč!
Prihajajoči vikend pa bomo spakirali in odposlali tudi delovne zvezke. Vse založbe in ostale podpornike, ki so z materialno ali finančno donacijo podprli projekt šolskih potrebščin, bomo našteli po zaključku projekta.
Na fotografiji je Junak Daris, ki je skupaj s sorojencema že prejel potrebščine in je tako že skoraj pripravljen na novo šolsko leto.
Pred nekaj dnevi so Slovenijo prizadele strašne poplave, sprožili so se plazovi in narava je za sabo pustila strahotne prizore. Mnogi ljudje so utrpeli škodo, nekateri pa so celo ostali brez vsega. Slovenija je znova stopila skupaj. Sosedov, prijateljev in tudi popolnih neznancev nismo pustili samih. Vsak pomaga po svojih močeh. A sanacija bo dolgotrajna.
V društvu smo dobili informacije, da je bilo zagotovo prizadetih tudi nekaj družin Junakov.
Na to temo smo se sestali z Ustanovo za pomoč otroku z rakom in se dogovorili, da družinam Junakov skupaj pomagamo. Oblikovali bomo program pomoči. Ker pa imamo trenutno premalo informacij, kakšna oblika pomoči bi bila najbolj primerna, naprošamo vse družine Junakov, ki so jih poplave prizadele, da nam pišejo na drustvo@junaki3nadstropja.si in pojasnijo, kakšno škodo so utrpeli in kakšna oblika pomoči bi bila najbolj koristna. Vse, ki poznate kakšno takšno družino, prosimo, da jo pozovete, da nam piše. Morda sami ob vseh skrbeh ne bodo zasledili našega poziva.
Zavedamo se, da mnoge organizacije in posamezniki že pomagajo. Da imajo ljudje trenutno polne roke dela in skrbi. Da se pri mnogih trenutno škode še ne da oceniti. Zato nič ne priganjamo. Rok za prijavo je do konca septembra.
Ko bomo imeli dovolj informacij, bomo skupaj z Ustanovo za pomoč otroku z rakom oblikovali program pomoči in kriterije za pridobitev pomoči.
MEDICINSKE SESTRE, JUNAKI VAS ŠE VEDNO POTREBUJEJO!
Ponovno pozivamo vse diplomirane medicinske sestre in zdravstvenike, da se pridružite kolektivu na Kliničnem oddelku za otroško hematologijo in onkologijo na Pediatrični kliniki.
V poletnem času se lahko oddelku pridružite kot volunterji in tako spoznate delo in Junake. Po koncu študija se boste tako lažje odločili in se pridružili srčnemu kolektivu. Pišite nam, da vas usmerimo na pravi naslov: drustvo@junaki3nadstropja.si
OSEBNA ZGODBA: “Ne želim si nazaj, a vas pogrešam.”
Maja je mamica Junaka Klemna. Z nami je delila njihovo zgodbo in opisala, kako so doživljali sestre na oddelku.
“Poletje leta 2021. Lepo vroče poletje. Naš vesel in zdrav fantič praznuje tretji rojstni dan. Čez en teden zboli. Malo čudna viroza… Ta del bomo preskočili, in ker bo govora o medicinskih sestrah na hematološkem oddelku, lahko predvidevamo, da se je ta »viroza« končala malo drugače kot smo pričakovali.
Pristali smo na hematološkem oddelku z diagnozo levkemije. V tretjem nadstropju pediatrične klinike. Povedati moram, da sem se že takoj, ko smo prišli tja, počutila nekoliko varneje. Moj svet je bil takrat popolnoma nefunkcionalen, prestrašen, razbit … Ampak bile so tam. One. Poleg zdravnika v belem, ki ti pove, kako in kaj in na katerega staviš vse upe, da bo tvojega otroka ohranil pri življenju, so tam le one. In one so tiste, ki mesece in mesece skorajda skrbijo za nas. Ne le za otroke, ampak tudi za nas starše. Pogovori, objemi, mirna beseda …
Težko izpostavim eno zgodbo, težko izpostavim eno sestro, bilo bi krivično. Malo bom povzela naših 8 mesecev zdravljenja, ko je bila pediatrična klinika naš drugi dom. Če bodo sestre to brale, se bodo morda tudi same naše v zgodbah.
Naš fant (Klemen) je na oddelek prišel z dopolnjenimi tremi leti. Komaj pred nekaj meseci se je popolnoma odvadil plenic. Ena prvih stvari, ki pa jo dobijo otroci je infuzija. In jooj. Ta vodica, ki stalno teče, tudi neprestano polni mehur. Klemnu je ponoči velikokrat ušlo. Sredi noči je bilo potrebno preoblačenje in menjava rjuh. Meni je bilo nerodno. Včasih sploh nisem želela poklicati sester. Vendar mokrega ga tudi nisem mogla pustiti. Ampak sestram ni bilo težko. Vedno so prijazno prinesle rjuhe in preoblekle posteljo. Tudi, če sem prosila, da bom sama. Vedno so prinesle čisto pižamico in namenile Klemnu lepo besedo. Pomirile so me, da je to običajno pri malih otrocih in da postopoma izveni. In res je bilo tako.
Zdravljenje se je začelo takoj ob postavitvi diagnoze. Del terapije so bile tablete. Kako jih spraviti dol po grlu fantu, ki se jim z vsemi štirimi upira. Moj strah in mojo nemoč so spet rešile one. Malo podkupovanja, malo preusmeritve pozornosti in jaaa, je šlo. Prve dni je zdravila jedel le iz rok sester. »Mama pojdi po sestro in pojdi ven,« je govoril. Ja, smešno, ampak tako je bilo. Kmalu sva ujela rutino in tabletke so postale del vsakdana.
Klemen je kmečki fant. Njegovo glavno zanimanje so traktorji, delavni stroji in priključki. Te igrače je vedno imel s seboj. Sestre, ki so to videle, so se tudi pohvalile, da ima kdo od njihovih znancev traktor doma. Ko je katero od teh sester videl, mi je rekel: »Mama, ta modra sestra ima doma star traktor Tomo Vinkovič,« ali pa »Mama, sem vidu modro sestro, ki ima doma velik traktor John Deer«. (Sestre je imenoval modre, ker so imele modre uniforme).
Ko smo ga prvič peljali na operativni poseg za vstavitev porta, je na avtomatu, mimo katerega so ga peljali, ko smo šli do operacijske sobe, videl Cocto. Spomnila ga je na očka. Saj je pogosto z očkom pil Cocto, če sta kam šla. Jokal je in prosil za Cocto. In kaj se je zgodilo. Ko je prišel iz operacijske na oddelek, mu je sestra prinesla Cocto. Zlata ljuba sestra ni pozabila na žalostne in prestrašene oči otroka. Ta mala Cocta mu je vrnila nasmeh na od anastezije, utrujen obrazek.
Tudi precej smeha je bilo vmes. Saj si je včasih potrebno malo popestriti dni. Sestre z vozički (medicinske sestre, ki prinašajo zdravila, vstavljajo porte…), so mu včasih dale kako igračko, tako posebno. Recimo brizgico z rdečim pokrovčkom, s katero si lahko pokrovček streljal okoli, jaz pa sem ga mogla loviti. Pa nekatere so bile tako zabavne, da je Klemen pogruntal, da ne morejo zadržati smeha, če reče kakšno poredno besedo. Verjemite, da sem raje slišala kako grdo besedo in smeh iz njegovih ust (saj dejansko ni vedel, kaj govori, važno je bilo, da se drugi smejijo), kot pa gledati strah v očeh, ko je prišel v sobo voziček z iglami in drugimi medicinskimi pripomočki. Pogruntal je tudi, da se nekatere sestre »bojijo« njegove gumijaste kače. Komaj je čakal, da bo lahko katero prestrašil. To so bile tiste male radosti, in trenutki smeha, ki se jih da pričarati tudi za stenami bolnišnice.
Takih malih in podobnih zgodb je bilo veliko. Zelo veliko. Težko je vse našteti. Vsekakor pa ne smem pozabiti obdobja, ko je srčnost sester še posebej prišla do izraza. Po koncu kemoterapevtskega zdravljena, ko smo misili, da je najhuje za nami, smo se ponovno vrnili na oddelek s kar neprijetnim zapletom. Na srečo so zdravniki hitro ugotovili, kaj je vzrok stanja in začeli zdraviti. Je pa bilo eno od zdravil, ki ga je Klemen prijemal, ponovno deksametazon. Eden od stranskih učinkov zdravila je močna lakota in precej specifične želje po hrani. V bolnici pa, kot vemo, ni vsega na pretek. Klemen je vsake pol ure jokal, da je lačen. Že pred šesto zjutraj je se je zbudil lačen. Prosila sem ga, naj počaka. Da bo kmalu zajtrk. Ampak ne, on je bil preveč lačen. Prosil me je, naj mu pomagam, da bo šel vprašat sestre za čokolino. In res, postavila sem ga na tla, kar ni bilo ravno lahko, saj je imel poleg infuzije še dve drenažni cevi v pljučih. Vendar je šlo, prijel je svoje stojalo z infuzijo in šel v sestrsko sobo prosit za čokolino. Sestre so ga bile vedno vesele. V kuhinjici so skupaj pripravili čokolino. Vsako jutro pred šesto uro. In vsak večer eno uro po večerji. To je postal kot en naš mali ritual. Poleg tega si je zelo želel pomfrija (ali kot mu on reče, krompir na palčke). In imel je sestro, dobro ljubo sestro, ki mu je zvečer, ko je prišla v nočno, prinesla pomfri. In to ne enkrat, ampak kar pogosto. In še zdaj se spomnim, ko me je spraševal. »Mama, danes ni sestre Hvide (Tehvida), kaj nas bo prišla čuvat ponoči«. Pa sem mu rekla, da verjetno ja. In on ves vesel. »Juupi, mogoče mi bo prinesla krompir na palčke«.
Klemen je bil precej zadržan fant, sploh do ljudi, ki niso bili vsakodnevno z njim. Malo je govoril s komerkoli drugim kot z menoj. Ampak za vsako sestro in zdravnika je vedel, kdo je in kaj dela. O njih sva se dosti pogovarjala, ko sva bila sama. Mi je pa bilo malo hudo, ker vsega tega niso slišali od njega. Čeprav mislim in upam, da so čutili, da jih ima rad.
Spomini na bivanje na oddelku so lepi. Seveda, če odštejem bolezen svojega otroka. Za to je zaslužno zgolj osebje, ki je tam.
Zato dragi zdravniki, vzgojitelji, učitelji in predvsem sestre, saj je prispevek namenjen vam, hvala vam za vse. In čeprav vas na trenutke malo pogrešan, si ne želim nikoli več na oddelek. Kjerkoli drugje pa bom vesela, če se srečamo.
Upam, da se vam v kratkem pridruži še katera taka dobra oseba in boste skupaj še boljše.
Hvala vam in lep pozdrav iz obale
Maja in Klemen
P.S.: Leon, če slučajno to bereš, med medicinske sestre v moji zgodbi spadaš tudi ti. In prosim te, ne le jaz, temveč še marsikdo, ki je šel čez hematološki oddelek, najbrž prosi enako; ostani tam. “
Konec marca nas je kontaktirala učiteljica iz OŠ Franca Rozmana Staneta, Ljubljana. In tako je nastala še ena lepa zgodba dobrodelnosti in sodelovanja. V aprilu so na šolski spomladanski prireditvi Pozdrav pomladi uprizorili terapevtsko pravljico Sreča se z delitvijo veča. Nastopili pa so tudi otroci prve triade. Ob koncu prireditve so podarjali ročno poslikane kamenčke – pikapolonice na magnetkih in zanje zbirali prostovoljne prispevke. Otroci so k projektu pristopili z neverjetno zavzetostjo in srčnostjo. Končni znesek je presegel vsa pričakovanja – zbrali so kar 1350 €.
Že pred dogodkom smo se dogovorili, da bo izkupiček namenjen bolnišnični šoli in vrtcu v 3. nadstropje Pediatrične klinike v Ljubljani. Učiteljici in vzgojiteljica iz oddelka so tako izbrale didaktične pripomočke v omenjeni vrednosti. Vsi pripomočki so prišli še ravno pravočasno, pred šolskimi počitnicami. Tako smo se v tednu pred koncem šole zbrali pri Pediatrični kliniki. Učiteljice in učenci so pripomočke predali osebju oddelka.
V društvu smo priskrbeli še škatle za shranjevanje, tako da bodo vsi pripomočki lepo spravljeni in na voljo za uporabo.
Iz srca se zahvaljujemo učiteljicam iz OŠ Franca Rozmana Staneta za idejo, pobudo in to, da svoj čut za dobrodelnost prenašajo na najmlajše.
V imenu Junakov pa se najlepše zahvaljujemo tudi vsem otrokom, ki so sodelovali in omogočili, da je dobrodelni dogodek tako lepo uspel.
Julij je mednarodni mesec žalujočih staršev. Organizacija A Child Of Mine – Supporting Bereaved Parents je l. 2020 ustanovila mednarodni dan žalujočih staršev, ki je 3.7.
Želeli so združiti starše, ki jih je prizadela smrt otroka. Letošnja tema mednarodne kampanje je: “You are not alone” (“Nisi sam”).
Na ta dan se ozavešča o starših, ki so izgubili otroka ne glede na starost in okoliščine smrti, da na tej poti žalovanja niso sami in njihovi otroci nikoli pozabljeni.
V društvu Junaki 3. nadstropja posebno pozornost namenjamo staršem in sorojencem otrok, umrlih za rakom, ki jim pravimo Zvezdice. Vabljeni so na druženja in dogodke društva. Prav tako so deležni ugodnosti, ki jih društvo namenja družinam otrok, zdravljenih na hemato-onkološkem oddelku.
V društvu se zavedamo, kako pomembna je medsebojna podpora. Za mamice in očete organiziramo različna druženja.
V oktobru bomo že tretje leto zapored organizirali vikend oddih žalujočih mamic. Ne bomo pa pozabili niti na žalujoče očete.
Prav iz medsebojne podpore in druženja mamic Zvezdic, je nastala želja po skupini, ki bi se podpirala, razumela situacijo in šla skozi težko obdobje žalovanja. Neformalni skupini so se pridružili tudi starši otrok, ki so se še zdravili ali pa so uspešno zaključil zdravljenje. Kasneje je iz tega nastalo društvo Junaki 3. nadstropja.
Letos smo v društvu prvič organizirali tudi poseben spominski dogodek – memorial za vse otroke, ki so umrli zaradi raka. Skupaj z osebjem oddelka smo se poklonili otrokom, ki so nas veliko prekmalu zapustili. Družine so imele priložnost za medsebojno oporo in za pogovore z ljudmi, ki so doživeli enako. Dogodek je bil zelo čustven, poln objemov, seveda tudi brez solz ni šlo.
A videli smo tudi, da družine najdejo moč, smisel in upanje, da se še vedno smejejo in kljub težki izkušnji živijo naprej.
Vabljeni, da se pridružite kampanji “Nisi sam” z deljenjem objave in prižigom svečk ob 19. uri podprite žalujoče starše ter jim dajte vedeti, da njihovi otroci niso pozabljeni.
V Sloveniji je samo en oddelek, kjer se zdravijo vsi otroci z rakom. To je 3. nadstropje Pediatrične klinike v Ljubljani. Tam so zbrani vsi strokovnjaki in srčno osebje, ki skrbi za Junake. In ta oddelek se sooča s prostorsko stisko. Ker Junaki v bolnišnici preživijo ogromno časa, si želimo, da bi imeli več prostora namenjenega igri, gibanju, učenju in predvsem krajšanju dolgih dni. S pomočjo donacije NLB konec lanskega leta je tako zaživel naš največji projekt – dozidava in prenova prostorov za Junake.
KAJ VSE BOMO UREDILI NA ODDELKU?
Oddelek bomo povečali s prizidavo na terasi oz. strehi obstoječe strojnice. Tako bo oddelek pridobil približno 80 m2 dodatnega prostora.
Nova površina bo omogočila prerazporeditev in povečanje obstoječih prostorov, kot sta npr. bolnišnična šola in vrtec, kot tudi ureditev čisto novih prostorov: gibalnica, večja igralnica, mini knjižnica z bralnim kotičkom. Gibalnica bo v dopoldanskem času namenjena izvajanju gibalne terapije in fizioterapije, ki bistveno prispeva k boljšemu poteku zdravljenja otroškega raka. V preostalem času pa bo gibalnica namenjena druženju Junakov.
V prenovo bomo vključili tudi nekatere prostore, ki niso namenjeni zdravljenju otrok: sobo za starše in sosednjo sestrsko sobo ter konziliarni prostor.
KAJ SMO ŽE NAREDILI?
Najprej smo preverili skladnost prizidave s prostorskim aktom Mestne občine Ljubljana. Pripravili smo idejno zasnovo, ki je usklajena z osebjem oddelka in vodstvom klinike. Tudi statik je že potrdil statično ustreznost načrtov. Trenutno z vodstvom klinike urejamo še pravno-formalne podrobnosti, ki nam bodo omogočile pridobivanje gradbenega dovoljenja.
POMAGAJTE: IŠČEMO PROJEKTANTA – ARHITEKTURNI BIRO
Prešli smo v naslednjo fazo projekta – pridobitev gradbenega dovoljenja za prizidavo. Za to potrebujemo projektanta, ki bo vodil celoten postopek.
Pomagajte nam poiskati nekoga, ki ima ustrezno znanje in bi bil pripravljen z ugodno ceno pomagati Junakom!
Izvajamo zelo širok program pomoči vseh oblik, ki je enakovredno namenjen vsem družinam Junakov, otrok z rakom. Pogoji za koriščenje so enaki za vse družine. Društvo ima skoraj 400 članov, a članstvo nikoli ni pogoj za koriščenje ugodnosti društva. Koristijo jih lahko vse družine Junakov.
Del programa poteka izven bolnišnice, pri tem je poudarek na samopomoči – druženju in medsebojni opori družin Junakov.
Drugi del pa poteka na Kliničnem oddelku za otroško hematologijo in onkologijo. Namenjen je najbolj ranljivim skupini Junakov – otrokom, ki se trenutno intenzivno zdravijo.
O donacijah oddelku večinoma sproti poročamo. Ves čas smo tudi v stiku z osebjem oddelka in s straši, ki nam povedo, kaj se trenutno najbolj potrebuje. Starši so nas že pred časom opozorili, da v sobnih kopalnicah ni obešalnikov in tako obleke odlagajo na neprimerna mesta. Problem smo predstavili osebju oddelka, ki nam je prisluhnilo in se za namestitev obešalnikov v vse kopalnice dogovorilo s kliniko. Obešalniki so že nameščeni.
Pred kratkim smo oddelku donirali tudi sušilnik za lase, ki je zamenjal prejšnjega dotrajanega, in tiskalnik za tisk nalepk.
V tem tednu pa smo jim predali še posebne zaščite za PICC katetre, ki so primerne za najmanjše otroke. Zaščito je že testiral Junak Mak in bil z njo zelo zadovoljen. Sedaj jih bodo lahko preizkusili še drugi Junaki.
Včasih pa pozabimo poročati o programih, ki tečejo kontinuirano, ves čas. Zelo smo ponosni, da se dvakrat tedensko na oddelku izvaja glasbena terapija, ki Junakom krajša dolge popoldneve v bolnišnici. 1-2× tedensko pa potekajo tudi popoldanske likovne ustvarjalnice. Oboje v celoti financiramo z donacijami dobrih ljudi.
Pošljite SMS JUNAKI5 na 1919 in prispevajte 5€ za otroke z rakom.
Skrb za Junake ni lahka naloga, gre za veliko odgovornost, poleg tega pa je psihično in čustveno naporno. A Junaki vam lahko dajo mnogo več. Z nasmehi gologlavih otrok in hvaležnostjo njihovih staršev do konca življenja bodo poplačani vsi težki trenutki. Pridružite se srčni ekipi, ki skrbi za Junake!
Junakinja Sergeja se je z rakavo boleznijo soočila v najstniških letih. V njenemu zapisu boste začutili, kako zelo pomembne so sestre za Junake. V najtežjih trenutkih so one tiste, ki te postavijo nazaj na noge!
Na fotografiji je Sergeja s sestro Ano, ki je že odšla v zaslužen pokoj. Kmalu ji bo sledilo še nekaj sester. Pomagajte nam, da jih nadomestimo, da bo za Junake še naprej tako lepo poskrbljeno!
JUNAKINJA SERGEJA: “ZAME NI LE MEDICINSKA SESTRA, AMPAK DOBRA PRIJATELJICA”
“Na medicinske sestre in brata iz tretjega nadstropja me vežejo zelo lepi spomini. Vsak posameznik je edinstven v tem mozaiku dobrosrčnosti in pomoči malim Junakom.
Moja najljubša sestra je Veronika, ki je kot ostali, zlata. Kadar sem se počutila žalostno in brez energije, me je nasmejala in bodrila. Sedaj dela v ambulanti in vedno, ko pridem na pregled, me objame. Zame ni le medicinska sestra, ampak dobra prijateljica.
Tudi brat Leon je najboljši. On na oddelku vzdržuje pozitivo in te vedno nasmeji s svojimi izjavami, vici in gučanjem po Prekmursko, da o NK Mura ne govorim… 😉
Med zdravljenjem mi je nadel vzdevek Serginio, ki sem si ga za spomin dala tiskati tudi na dres. Ob vsakem pregledu, če je za jemanje krvi zadolžen on, po hodniku PEK odmeva vzdevek Serginio.
Ne smem pozabiti na sestro Ano. Kljub temu, da je odšla v pokoj, mi bo za vedno ostala v srcu. Njena dobrota, dobra volja, milina, potrpežljivost, srčnost in ljubezen do poklica…. Ona je bila medicinska sestra v pravem pomenu besede.
Hvala vam dragi moji, da ste to, kar ste!
To so naše zlate sestre in brat, ki jih nikoli ne damo!”
Več zapisov Junakov, staršev in sester o delu in vzdušju na oddelku preberite TUKAJ.
ki bo v nedeljo 25.6.2023 ob 20.00 uri v Kosovelovem domu Sežana.
Vstopnina: 12€ Izkupiček od prodaje vstopnic bo v celoti namenjen našemu društvu. Donacijo bomo porabili za nakup šolskih potrebščin za otroke z rakom in njihove sorojence.
Koncert organizira društvo Kraška Pihalna Godba Sežana v sodelovanju z Lions klub Sežana. Na tem mestu se jim iskreno zahvaljujemo, za celotno organizaciji in da so se odločili pomagati prav nam.❤️
Sodelujte v anketi
Starši oz. svojci obolelih otrok in oboleli najstniki, pomagajte nam določiti seznam prednostnih nalog oz. projektov društva.
