Zgodba o moči, ljubezni in novi priložnosti: Sarina pot do zmage 💛
V mesecu ozaveščanja o otroškem raku z vami delimo zgodbe družin, ki so se soočile s to težko diagnozo.
Dve neizmerno težki zgodbi z žalostnim koncem smo že delili z vami.
Danes z vami delimo zgodbo mamice in njene pogumne hčerke Sare, ki je prehodila pot, polno hudih preizkušenj.
To je izpoved o nepredstavljivem strahu, neustavljivem pogumu in neizmerni hvaležnosti do vseh, ki so jim pomagali znova najti pot do nasmeha.
✒️”Sara, naš mali veliki Junak 💛
Včasih se življenje v samo enem trenutku spremeni.
Še včeraj razmišljaš o šoli, prijateljih, igri, izletih in čisto običajnih otroških radostih. Potem pa pride beseda, ki je noben starš nikoli ne želi slišati, rak.
Marca 2025 je naša Sara dobila diagnozo akutne mieloične levkemije (AML).
Težko je opisati občutke, ki so se takrat prepletali v meni. Strah, neresnica, bolečina. Tisoč vprašanj brez odgovorov. In predvsem ena sama misel: samo, da moja deklica preživi.
Sara je morala skozi zdravljenje, ki ga noben otrok ne bi smel poznati. Prišli so dnevi, ko je bilo težko, ko je bilo veliko solz, čakanja, negotovosti in trenutkov, ko sem se kot mama morala zbrati. Tudi, kadar sem se v sebi sesedala.
Septembra 2025 je Sara prestala presaditev kostnega mozga. Ta dan je za nas postal nov rojstni dan. Dan, ko smo dobili novo upanje. A presaditev ni pomenila, da je bilo vsega konec. Začela se je nova, dolga in zahtevna pot. Prišli so tudi zelo težki trenutki in zapleti. Bolezen in zdravljenje sta ji vzela veliko brezskrbnega otroštva. Vzeli so ji čas, ki bi ga morala preživeti med prijatelji, na igrišču, v šoli, na soncu in brezskrbno.
Toda nekaj ji nista mogla vzeti. Njenega nasmeha. Njene energije. Njene volje. Njenega poguma.
In na tej poti nismo bili sami.
Ob Sari so ves čas stali strokovni zdravniki, medicinske sestre, terapevti in vsi, ki so zanjo skrbeli. Vsak izmed njih je pustil delček sebe v naši zgodbi. Včasih je bila dovolj prijazna beseda, nasmeh, razlaga, pomiritev ali preprosto občutek, da nekdo verjame skupaj z nami.
Posebno mesto v Sarinem srcu pa ima tudi bolnišnična vzgojiteljica Janja.
Janja ni bila samo vzgojiteljica. Bila je človek, ki je znala v bolnišnični dan prinesti nekaj otroškega, igrivega in toplega. S svojo srčnostjo je znala Sari pričarati nasmeh tudi takrat, ko ji ni bilo lahko. Moja deklica jo je imela zelo rada in njena prisotnost ji je pomenila ogromno.
Janja, hvala vam, ker ste bili del Sarine poti.
In potem so tukaj še Junaki 3. nadstropja Ljudje, ki so nam v najtežjih trenutkih stali ob strani, nas znali nasmejati, nam krajšali dolge bolnišnične dneve in nam dali občutek, da nekdo misli na nas.
Včasih se človeku zdi, da je majhna pozornost nekaj nepomembnega. A v bolnišnici, med dolgimi dnevi, čakanjem, strahom in negotovostjo, lahko že majhna pozornost pomeni ogromno. Vsak dan nas je v starševski sobi pričakalo nekaj, kar je bilo pripravljeno z mislijo na starše. Njihove dobrote so nam polepšale dan, nas razveselile in nam za trenutek dale občutek običajnosti. Morda se komu zdi, da je to samo hrana, darilo, presenečenje ali majhna pozornost.
Za nas ni bilo samo to.
Bilo je sporočilo, niste sami. Vidimo vas. Mislimo na vas. In to je v najtežjih trenutkih neprecenljivo.
🎗Junaki 3. nadstropja, iz srca hvala tudi vam.
Hvala, ker še danes stojite ob strani našim otrokom in njihovim družinam. Hvala, ker jih v težkih trenutkih obdarujete, razveseljujete in jim pomagate ohraniti nekaj otroškega veselja tudi takrat, ko je njihovo življenje sestavljeno iz bolnišničnih sob, pregledov, terapij in čakanja.
Hvala, ker niste pozabili niti na starše.
Kajti tudi starši se v tej zgodbi pogosto borimo po tihem.
Ko pogledam svojo deklico danes, v njej ne vidim bolezni.
Vidim Saro.
Deklico, ki rada kolesari. Ki si želi družbe prijateljev. Ki se veseli šole. Ki ima svoje želje, svoje načrte in svoje sanje. Deklico, ki kljub vsemu, kar je prestala, še vedno zna biti preprosto, otrok.
In prav v teh majhnih trenutkih se skriva največja sreča.
Ko jo vidim nasmejano, ko se smeji, ko je polna energije, ko govori o stvareh, ki si jih želi početi, se zavem, kako dragocen je vsak čisto navaden dan.
Danes ne jemljemo ničesar več kot samoumevnega.
Navaden dan je darilo.
Objem je darilo.
Nasmeh je darilo.
Možnost iti v šolo je darilo.
Možnost biti skupaj je darilo.
Kot mama sem se v tem času naučila, da pogum ne pomeni, da te ni strah.
Pogum pomeni, da te je strah do kosti, pa vseeno vstaneš in greš naprej.
Za svojega otroka.
Včasih sem morala biti močna zanjo, čeprav sama nisem vedela, od kod naj vzamem moč. Včasih sem jokala na skrivaj, potem pa stopila k njej z nasmehom in ji rekla, vse bo dobro, moja Sara.
In danes vem, da me je prav ona naučila, kaj pomeni biti zares močan.
Sara me je naučila, da junaki niso vedno tisti, ki imajo velike besede.
Včasih so junaki majhni otroci, ki vsak dan znova vstanejo in naredijo še en korak.
Sara je moj Junak.
In vsi otroci, ki se borijo z rakom, so naši Junaki.
💛Zato si želim, da bi bil Zlati september več kot samo mesec ozaveščanja.
Naj bo mesec, ko se spomnimo, da za vsako diagnozo stoji otrok. Otrok z imenom, obrazom, sanjami in družino, ki se skupaj z njim bori.
Naj se govori o otroškem raku.
Naj se govori o njihovem pogumu.
Naj se govori tudi o vseh ljudeh, ki stojijo ob njih, o zdravnikih, medicinskih sestrah, terapevtih, vzgojiteljih, prostovoljcih, društvih in vseh tistih, ki s svojim delom, dobroto in srčnostjo pomagajo družinam prehoditi najtežje poti.
Naj se govori tudi o starših, ki v najtežjih trenutkih držijo svoje otroke za roko in upajo, tudi takrat, ko je upanje vse, kar jim ostane.
In naj se govori o vseh malih Junakih, ki so svojo bitko dobili, o tistih, ki se še vedno borijo, in o tistih, ki žal niso dobili možnosti odrasti.
Mi pa bomo za Saro še naprej hodili naprej.
Korak za korakom.
Dan za dnem.
Z veliko previdnosti, včasih s strahom, a predvsem z ogromno ljubezni in upanja.
Ker po vsem, kar smo prestali, vem nekaj. Življenje je lahko krhko. A ljubezen mame do svojega otroka je močnejša od vsega.
Sara, moja deklica ❤️🐞
Čeprav ti je življenje že tako zgodaj naložilo nekaj, česar ti ne bi smelo, si mi pokazala, kako močna je lahko majhna deklica.
Hvala, ker me vsak dan znova učiš živeti.
Hvala za vsak tvoj nasmeh.
Hvala za vsak objem.
Hvala za vsak nov dan.
Rada te imam do lune in nazaj. In še dlje. Tvoja mama.”🖋
Sari želimo še nešteto brezskrbnih in prelepih dni.
Hvala vsem vam, ker z branjem in deljenjem teh zgodb pomagate širiti osveščenost in stojite ob strani našim Junakom ter njihovim družinam. 🎗️❤️
