Novice iz 3 nadstropja

🎗️ Zlati september – mesec ozaveščanja o otroškem raku 🎗️

»Kdo bi si mislil, da bo tisti video klic pomenil zadnji trenutek brezskrbnosti tistega poletja.«

Z ženo Biljano sva tisti večer gledala v telefon, kako nama najin petletni otrok razigrano pripoveduje o dogodivščinah ob morju z babico in dedkom. Metanje kamenčkov, nabiranje školjkic, čofotanje, hitri rakci in ribice, obvezen sladoled, smeh …

Počitnice, kot bi si jih želel vsak otrok.

A že naslednje jutro – klic: vročina, driska, obisk pri zdravnici, slaba krvna slika … in nato bolnišnica.Počitnice, ki so se zlomile, še preden so se zares začele. V nekaj urah so postale spomin – in začela se je borba za življenje …

»Vaš otrok ima levkemijo. To je ena vrsta raka.«

Besede, kot iz najhujše nočne more …

Stoli ob postelji. Barvne stene. Bele uniforme. Vizitni list. Na hodniku drobne glavice brez lask. Mateove oči, ki so spraševale, česa niti sama še nisva dojela in najine roke, ki so tiho držale brošuro z naslovom: “Ko moj otrok zboli za rakom.”

Le nekaj ur – od počitniške lahkotnosti do besed, ki ti za vedno spremenijo življenje.

In že od prvega dne – vera v zmago.

Začelo se je dolgo, zahtevno zdravljenje. Kemoterapije, punkcije, okužbe, nešteto tablet, stranski učinki, ponovne hospitalizacije, port … In trenutek, ki zamrzne čas – anafilaktični šok in oživljanje.

A Mateo se je vrnil. Pogumno. Močno. Z iskrico v očeh. Ob njem pa so stali tudi drugi – tisti, ki niso nosili diagnoze, a so vsak dan znova dajali moč: sestre, zdravniki, vzgojiteljice, starši … Tihi, a nepogrešljivi sopotniki v boju.

In seveda – Junaki 3. nadstropja. Otroci, ki ste takrat skupaj z Mateom hodili svojo pot tega nadstropja. Ki ste se borili. Ki ste učili vse nas, kaj pomeni pogum.

Ko si nemočen ob otroku, ki trpi, ti ostane le ena pot: najprej pozitivno razmišljanje, potem tiho držanje pesti v znak skorajšnje zmage. In seveda – molitev. Biljana je nekoč dejala: »Ni je cerkve na svetu, ki bi slišala več molitev kot ta oddelek.« Marsikdo ji je prikimal.

In nato – moja obljuba.

»Ko Mateo okreva, grem na Camino.«

Pet let kasneje, 19. junija 2019, sem se peš podal na 800 kilometrov dolgo pot – vsak korak z mislijo nanj. Na vse Junake. Na vse starše. Na vse vas, ki ste v najtežjih trenutkih stali ob nas. Na vse tiste, ki ne zmorejo.

Danes, enajst let kasneje, je Mateo najstnik. Obiskuje 2. letnik gimnazije, ukvarja se z različnimi športi in živi polno, mladostno življenje. Njegovo telo nosi posledice zdravljenja, a njegova volja in srce bijeta močneje kot kdajkoli prej. Še vedno sanja, raziskuje, hodi svojo pot – z malo več previdnosti in veliko več poguma kot večina njegovih vrstnikov. Je opomnik, da so brazgotine lahko tudi znak zmage.

Tista obljuba ni ostala le beseda. Ko je Mateo okreval, sem naredil, kar sem obljubil.Stopil sem na Camino, da bi s koraki povedal tisto, kar z besedo nisem znal. Tam se je rodila zgodba strnjena v knjigi: Camino – poklon Junakom 3. nadstropja.

Zapis spoštovanja in hvaležnosti za Matea, za vse Junake 3. nadstropja in za vas, Junaške zvezdice, ki nas spremljate od zgoraj.

Za vedno povezani v eno družino.

Z vsem srcem,

Anton Krepek, oče Junaka Matea