Novice iz 3 nadstropja

Lani septembra sva napisali zgodbo tik pred zadnjo kemoterapijo. Luč na koncu tunela se je že močno videla.

19.99. 2024 je Tanaja prejela zadnjo kemoterapijo v žilo in občutek, ki sem ga jaz kot starš občutila, je neopisljiv!
Preplavile so me solze in jokala sem s cimro, sestrami in celo z zdravnico. Opravičevala sem se za solze, ki so bile posledica sreče, žalosti, strahu.
Zadnji teden pred to kemoterapijo je Tanaja spet hirala in bila slabotna, kot ves čas zdravljenja. Ampak vedelI sva, da je zadnja. Nekako sva mislili, da je to to in da bova odslej brez skrbi.

Počasi je pridobivala apetit in imela je grozno željo po samostojnosti. Karkoli je počela in kamorkoli je želela sem jo morala držati za roko in biti ob njej. V svoji sobi ni bila že celo leto, a do sobe jo loči 12 strmih stopnic.
Po končani kemoterapiji sva začeli z obiski fizioterapij. Terapevt Dušan se je za Tanajo še posebej potrudil in postala sta tim. Čez kakšen mesec me je spustila in dejala: “Od tu dalje grem sama!” Bila sem srečna, a hkrati zaskrbljena, da ne pade po stopnicah.

V decembru sem jo pospremila v šolo, saj je želela čim prej nadoknadit vse zamujeno, a ni trajalo dolgo. Spominjalo me je na uvajanje otrok v vrtec: 2 dni šole, 1-2 tedna doma. Tako se je ponavljalo vse do konca februarja.
Konec februarja se je udeležila šolskega izleta na Malto, seveda z dovoljenjem onkologa. Vrnila se je prehlajena in z zlomljeno nogo. Ko sem jo vprašala, zakaj mi ni povedala, je bil njen odgovor: “Mami, potem ne bi videla plaže.” 🥹
Tako je bila spet priklenjena na posteljo 3 tedne. Sledil je UZ kostne gostote, saj je posledica zdravljenja s kemoterapijo pogosto slabša kostna gostota. Kmalu zatem so se ji po očesu in okoli njega začele pojavljati ciste (nerakavi tumorji). Oko je pordelo in se noro solzi, a za zdaj to le spremljamo. Drugih težav nima.
Je pa Tanaja najstnica in se zelo obremenjuje z videzom. Še danes nosi klobuk, da pokriva svoje močne goste kodre, in neumorno skriva svojo kožo, ki ima kar nekaj bojnih ran. Meni pa se para srce. Sošolci niso najbolj uvidevni do nje in njene bolezni. Pogosto je tarča posmeha. Ne, ne želimo usmiljenja, ampak biti sprejeti.
Še vedno imamo stike z ostalimi Junaki. Družimo se in smo to kar smo. Društvo Junakov 3. nadstropja nam omogoča razna srečanja, izlete in tam smo vsi enaki, tam se smejemo, jočemo in delimo izkušnje.

Tanaji je ostalo še pol leta vzdrževalne kemoterapije in upamo, da speljemo brez zapletov. Lahko rečeva,da je bilo zdravljenje boleče in naporno. Pogosto ni bilo videti konca. V tem času smo veliko izgubili, a ogromno tudi pridobili. Spoznali smo vrednote, ki jim danes dajemo prednost. Naučili smo se, kaj je prijateljstvo in se lažje odločamo, kako naprej. Cenimo male stvari.
Tanaja pa neumorno počne stvari, za katere je bila med zdravljenjem prikrajšana. Zelo rada se uči, riše in obiskuje ure risanja. Še vedno obiskuje ure razgibavanj. Ponovno se je naučila voziti kolo in samostojno hodi na sprehode s prijateljicami. Najslajše pa je, da se končno lahko objema in igra s svojim bratrancem, ki se je rodil ravno, ko je bila Tanaja v najslabši koži.

Celotno zdravljenje je pa mnogo lažje zaradi naših srčnih zdravnikov, najboljših medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov. Pohvale tudi čistilki na oddelku.
V zunanjem svetu pa naš medo Mato in naše ustanoviteljice društva Junakov 3. nadstropja.
Upamo, da prihodnje leto v zlatem septembru 🎗 napišemo zgodbo o uspešnem zdravljenju in da bo vse slabo le še grd spomin🎗💪🍀

• 

• 

•