Lauri v spomin
V teh poletnih časih, ko se vsi malo sprostimo in vsaj na dopustu nekoliko pozabimo na vsakodnevne obveznosti in skrbi, nas je pretresel Sarin mail. Spet nas je spomnil na to, da poleg tega da bolezen ne izbira, tudi nesreča ne počiva. Objemite svoje bližnje in uživajte v vsakem trenutku z njimi – danes, saj ne vemo kaj bo jutri.
Sari, Toniju in vsem ostalim, ki so imeli Lauro radi, izrekamo iskreno sožalje! Iz dna srca se zahvaljujemo vsem, ki so prispevali in tako podprli njuno plemenito dejanje, ki je lahko zgled vsem❤️
V nadaljevanju citiramo mail.
” Pozdravljeni, ta mail se trudim napisati že en mesec in šest dni, pa nikakor ne najdem ne volje ne besed. Težko je v nekaj stavkih strnit vso bolečino in ljubezen, ki jo čutim.
Bili smo trije, Toni, Laura in Sara, srečna, neizmerno povezana družina, ki je čas najraje preživljala skupaj, potovala po svetu ali se enostavno le družila. Bili smo sami sebi dovolj, nismo potrebovali družbe, trije mušketirji, za vedno. Vedno se mi je zdelo super, da sta me starša imela tako mlada, ker sem sklepala da bosta zato dlje ob meni. Družina je bila za nas sveta in ni stvari, ki jo eden za drugega ne bi naredili. Ustvarili smo lepo življenje, polno smeha in skupnih trenutkov. Letos smo že imeli v planu tri potovanja, pa načrtovali veliko avanturo v naslednjem letu, ko bi jaz in mami praznovali okrogla rojstna dneva. 16.5. je v naša življenja posegla tragedija, v požaru v mansardi je mami utrpela hude opekline celotnega telesa. Kljub napovedim zdravnikov, da ne bo preživela, je 26 dni kljubovala njihovim napovedim, preživela 5 operacij in se borila kot levinja. Pri šesti, ki bi morala biti že malo bolj rutinska je šlo vse narobe…ne morem opisati kako je preživeti 26 dni v agoniji čakanja, nemoči, molitev in upanja na čudež. Vsako jutro poklicati na oddelek ali je mami preživela noč in potem čakati popoldan, da smo lahko šli k njej. Kljub temu, da je bila v komi od prvega dne smo se vsak dan odpeljali v Ljubljano, se z njo pogovarjali, jo bodrili. Dokazov, da nas je slišala ni, ampak mi smo prepričani da nas je. 26 dni smo upali, umirali, jokali in se trudili preživeti vsak dan. Mami je umrla 10.6., obkrožena s svojo družino, tako kot mora ob takih trenutkih biti, pa velikokrat ni. Bolečina ob njeni nenadni izgubi je neizmerna, izgubila sem mamo, najboljšo prijateljico, največjo zaupnico in edinega človeka na svetu, čigar ljubezen do mene je bila brezpogojna. Tega so zmožne samo mame. Kljub moji ogromni ljubezni do nje se nisem zavedala globine vezi, ki jo mama in otrok delita, tega se zaveš šele ko človeka ni več. Neizmerna, neutolažljiva in vseobsegajoča bolečina, ki sega v vsako poro telesa. Izguba je prevelika, da bi jo kdaj lahko prebolela, čas mogoče res pomaga, da ljudje živijo dalje ampak so rane, ki se nikoli ne zacelijo, izguba mame bo moja večna rana.
V teh 26 dneh sva se z očetom veliko pogovarjala in razmišljala o tem kako pomembno nama je bilo, da smo bili z družino vsak dan ob njej. Ni je stvari, ki bi naju ustavila ali nama preprečila da se vsak dan odpeljeva v Ljubljano. Ker sva tako čutila in ker je tako prav. Razmišljala sva kako se s tem soočajo drugi, ki nimajo empatičnih delodajalcev, ki nimajo finančnih zmožnosti za vsakodnevne vožnje čez pol države, parkirnino.. Ne predstavljava si čustvenega bremena, da ne moreš biti ob ljubljeni osebi in da take trenutke preživljaš na delu ali doma, ko je vse kar si želiš in o čemer razmišljaš v sobi UKC-ja.
Mame nismo pokopali, ker tega ne bi želela ampak smo jo raztresli. Šla je kot veter, taka kot je bila, močna, ognjevita, odločna, načelna a hkrati srčna, prijazna, skrbna in enostavno čudovita. Ko se poslovijo ljudje kot ona svet izgubi malo čarobnosti. Odrekla sva se cvetju in svečam in v zameno prosila za donacije za vaše društvo, ker želiva pomagati in omogočiti staršem da so ob svojih otrocih v času, ko se borijo ali poslavljajo, sigurna sva da bi tudi mami tako želela. Skupaj smo zbrali 4.080€, ki jih nakazujem na vaš TRR.
Naj njena smrt ne bo zaman.
Sara in Toni”
