KDO JE NAŠ MEDO MATO?🧸🎗
Objava Jana Špiclina, bodočega zdravnika, o zlatem septembru se nas je tako dotaknila, da jo moramo deliti z vami, hkrati pa napisati tudi nekaj besed o Janu.
Jan je prostovoljec v društvu Junaki 3 nadstropja in v Zvezi slovenskih društev za boj proti raku. Hkrati kot član Društva študentov medicine aktivno sodeluje v Projektu Onko, preko katerega smo ga spoznali. Jan je tudi prostovoljec leta 2025.
Jan ima veliko srce in medvedji objem. Dobesedno. V naši maskoti namreč razveseljuje Junake v 3. nadstropju in na naših dogodkih. Zanje potuje tudi cel dan iz Ljutomera do Ljubljane in nazaj.
Prav Janova zgodba lepo ponazarja pomen sodelovanja sorodnih društev. Ko organizacije združijo moči, znanje in energijo, nastanejo najlepše zgodbe o solidarnosti, medsebojni pomoči in upanju, ki spreminjajo življenja na bolje.
Vzemite si čas za branje te objave.
Je vredno. 💛
✒️”🎗 Zlati september 🎗️
Nekje med sterilnimi bolnišničnimi hodniki in tišino domačih dnevnih sob se vsak september obarva v zlato barvo. Zlata pentljica ni le simbol otroškega raka, ampak predvsem tihi opomnik na svet, ki obstaja vzporedno z našim vsakdanom, a ga prepogosto spregledamo. Medtem ko se sami zapletamo v mrežo vsakodnevnih skrbi in lažje rešljivih težav, na otroških hematoonkoloških oddelkih potekajo najtežje bitke, kar jih pozna človeštvo. Bitke, v katerih majhna telesa nosijo bremena, ki bi zlomila tudi marsikatero odraslo dušo.
Ko bolezen poseže v otroštvo, ne prizadene le enega telesa, temveč se zažre v družinsko tkivo. Starši, skrbniki, bratje in sestre se čez noč znajdejo v svetu, kjer postanejo nepredvidljivost, neizmeren strah in neprenosljiva nemoč njihovi vsakodnevni sopotniki, vsa pozornost pa usmerjena le na odpravo bolezni. V tem prostoru se rodita posebna oblika trpljenja in celostna bolečina. Kako ostati miren, ko gledaš lastnega otroka med kemoterapijami in CT napravami? In vendar se ob tej nepredstavljivi teži rodi neizmeren pogum.
A kljub vrhunski medicini in požrtvovalnosti se ne pozdravijo vsi. Nekateri otroci to bitko, žal, izgubijo. Telo ugasne, a način, kako otroci razumejo življenje in minljivost, pogosto presega vse, kar se odrasli naučimo v celotnem življenju.
Pretresljiva je zgodba brazilskega onkologa dr. Rogéria Brandãa, ki priča o prav takšni globlji zrelosti (vir zgodbe: Zavod Agape).
V spominu dr. Brandãa je ostala 11-letna deklica, izčrpana od dveh let kemoterapij in obsevanj. Kljub hudim preizkušnjam in solzam v njenih očeh ni nikoli obupala. Nekega jutra jo je zdravnik v sobi našel samo, brez mame. Ko jo je vprašal, kje je njena mati, mu je deklica zaupala: »Včasih moja mama zapusti sobo, da na skrivaj meša solze na hodniku. Ko bom umrla, mislim, da me bo mama pogrešala, vendar se ne bojim umreti. Nisem bila rojena za to življenje!«
Zadržujoč solze jo je zdravnik vprašal še zadnje vprašanje: »In kaj pomeni zate, da nekoga pogrešaš, draga moja?«
Deklica je odgovorila z besedami, ki ostanejo zapisane v srce za zmeraj: »Pogrešati nekoga je ljubezen, ki ostane tudi po smrti človeka.«
Ko telo omaga, ko zdravila ne morejo več podaljšati biološkega časa in ko dih postane le še zrak v prostoru, ne ostane samo praznina. Ostane ljubezen. Pogrešanje ni le žalost. Je tudi dokaz, da je bila vez močna in resnična.
Zlati september nas spominja tudi na vse otroke, ki so bolezen premagali, a znotraj sebe nosijo doživljenjske brazgotine, tako fizične kot duševne. Okolica pogosto misli, da se z zadnjo terapijo zgodba zaključi. Otrok je zdrav in življenje se enostavno vrne v stare tirnice. A resničnost je precej bolj kompleksna. Vrnitev v vsakdan, med vrstnike in v šolske klopi, je nemalokrat težja, kot se zdi na prvi pogled.
Kemoterapije, obsevanja in dolgotrajna zdravljenja pustijo sledi, ki se kažejo še leta v obliki hitrejše utrujenosti, glavobolov, drugih bolečin, vrzeli pri pouku zaradi stalnih naknadnih pregledov ter v čustvenem prilagajanju na svet, ki je medtem tekel naprej. Ker so te težave za zunanji svet pogosto nevidne, naletijo na nerazumevanje ali celo prehitre sodbe. Po drugi strani družba na njihovo nadaljnjo pot pogosto gleda le kot na “golo preživetje”, a tisti, ki stopijo bližje in zares prisluhnejo, vidijo nekaj povsem drugega. Vidijo neverjetno moč in življenje, napolnjeno z tiho hvaležnostjo za vsak nov dan, za vsak vdih in za vsak sončni vzhod.
Zlata pentljica zato ni le znak sočutja do otrok z rakom. Uči nas občudovati tiste, ki se borijo, spoštovati tiste, ki živijo s posledicami in ohranjati živo spominjanje na tiste, ki so boj izgubili. Na koncu, ko se vse besede iztečejo in ko ostane le še spomin, vidimo da smrt ne more pretrgati tistega, kar je bilo zgrajeno iz sočutja, saj pogrešati nekoga pomeni, da je ljubezen ostala.”🖋
💛Hvala Jan za vse, kar si dal našim Junakom in kar upamo, da še boš 🫶
🧸Z veseljem pa v šape medveda Mata stopijo tudi drugi člani društva in starejši Junaki🎗.
To nalogo vzamejo kot pravo poslanstvo, ki se mu predajo z vsem srcem💛.
🙏Zato smo neizmerno veseli in hvaležni za prav vsakogar, ki se odloči obleči to veliko kosmato obleko – da lahko naš Mato z vso svojo medvedjo energijo deli petke, stiska v najbolj mehkobne objeme in riše neprecenljive nasmehe tam, kjer so najbolj dragoceni.👨🦲💛
