Pred enim letom se je srečno zaključilo zdravljenje male Junakinje Zale, ki se je z rakom rodila. Strokovnost naših zlatih pediatrov iz Pediatrične klinike v Ljubljani je rešila še eno življenje.
Zaliki želimo še veliko rojstnih dni, pravih in tudi septembrskih. Zakaj pa Zala praznuje dvakrat pa je zapisala Zalina mamica.
ZALINA ZGODBA
Danes, 6. septembra, praznujemo 1. obletnico po novem štetju, rojstni dan št. 2 oz. dan ozdravitve, za katerega bomo vedno hvaležni vsaj toliko kot za njen pravi rojstni dan. Zala je bila 23. junija letos stara 2 leti. In praznovala je brez znakov, da je bilo kadarkoli karkoli narobe. A je bilo! Tako zelo narobe …
Začelo se je na valentinovo 2023. Zala je bila že 2 dni zaprta, zato je bil njen trebušček precej napet. Na previjalni mizi sem opazila, da njen trebuh ni simetričen. Nisem vedela, ali se mi blede, a sem vseeno pisala pediatrinji za pregled. Takoj naju je napotila na ultrazvok na Pediatrično, kjer je vse potekalo s svetlobno hitrostjo. »Pa poglejmo … ledvica … tukaj so vidne kalcinacije … 13 centimetrov …« je presekalo dolgotrajen molk. Božala sem Zalico, ki je bila zelo potrpežljiva in sploh ni jokala, kot bi vedela, da jo morajo temeljito pregledati. Začela sem šteti, v majhni sobici je bilo naenkrat 8 ljudi. Kako, ko sva vstopili, so bili samo 3? Kaj se dogaja? »Neka tvorba nam zakriva pregled na črevo,« je odgovoril radiolog, ki jo je pregledoval, »več vam ta trenutek ne morem povedati. Vse informacije vam bodo dali na oddelku.« Kakšnem oddelku? »Ja, sprejeti bosta.« V redu, tega nisem pričakovala. Pride sestra in gremo v dvigalo. Pritisne 3. nadstropje … Čakaj malo, 3. NADSTROPJE? 3. NADSTROPJE! Takrat me je stisnilo. Vsi poznamo Junake 3. nadstropja. Ampak, saj to so otroci z levkemijo. Morda drugje ni prostora … Dajo naju v izolacijo in kmalu naju obišče zdravnica. »Ostali bosta na preiskavah. Jutri bo Zala opravila CT, da vidimo, kakšno je dejansko stanje in bomo lahko določili diagnozo, potem pa naprej.« Kako naprej, kakšno diagnozo? »Tega ta trenutek še ne moremo z gotovostjo potrditi.« Kako, prosim? »Videti je, da ima Zala v trebuhu tumor.« Ha? Saj samo kakat ni mogla. Tumor? »Vaša hčerka ima tumor, najverjetneje iz ledvice ali nadledvičnice,« se spomnim besed zdravnice, ko ji nisem dovolila oditi brez dodatne razlage. “Seveda je to nekaj benignega, kako je sploh mogoče, da sva pristali v 3. nadstropju,” so bile moje nepovezane prve misli, ki so že takoj dobile odgovor, da so ti tumorji po njihovih izkušnjah vedno maligni in da obstaja veliko vrst otroškega raka. Naslednji dan na tešče čakamo preiskavo CT. Pred vrati čaka mamica na svojo hčerko, ki jo ravno slikajo. »Kaj ima pa vaša,« me vpraša. “Ne vem, pojma nimam, bomo videli”, ji odgovorim malce zmedeno, saj mi ni bilo jasno, kako je lahko tako direktna. To je bila pozneje na zdravljenju najboljša lastnost staršev otrok na oddelku – iskrenost. Da si se lahko res z vsakim pogovoril, pa čeprav le bežno na hodniku ali celo skozi zaprta vrata. Pomagalo je! »Mi smo se morali vrniti, ker se ji je rak ponovil. Bila je že ozdravljena …« Spet udarec, ki sem ga potem doživela še premnogokrat. Na oddelku so seveda samo otroci, ki so bolni, ki se vračajo, tistih, ki so ozdraveli, ne srečaš.
Izkazalo se je, da je tumor iz nadledvičnice, velik 10 x 6 x 10 cm. Ja, CENTIMETROV! In to v telesu 7 mesecev in pol stare deklice. Ne morejo ga odstraniti, ker je prevelik, dobila bo kemoterapijo. Za začetek 2 cikla po 3 odmerke, če bo treba, pa še. Ok, korak za korakom. Ko sva bili v bolnišnici, se mi je zdelo, da je tumor v Zalinem trebuščku vsak dan večji na otip. Kako prej 7 mesecev sploh nismo opazili zlobne tvorbe, ki jo je menda že prinesla na ta svet?! Opravila je še številne preiskave, prejela 4 narkoze v enem tednu, med zadnjo so ji z operacijo vstavili port, prek katerega bo lahko prejemala zdravila. 10 dni kasneje je Zala že začela prejemati kemoterapijo. Oddahnila sem si, da se je zdravljenje končno začelo, a kaj to naredi z otrokom, je nepredstavljivo! Zala je že drugi dan zaklenila usta in 6 dni ni spila niti požirka vode. Tako sva bili obsojeni na bolnišnico in infuzije. Kako hitro otrok ugotovi, da mu bo slabo, če bo jedel. Dobila je tudi transfuzijo. »Ja, kar navadite se, to je pogosto pri kemoterapijah.« Ko gledaš vse tiste kable, vrečke in flaše, v mislih pa bi jo najraje priklopila kar na svoj krvni obtok … A veš, da je tista tuja kri boljša, saj je obogatena z eritrociti. To rabi! V naslednji sekundi si hvaležen vsakemu, ki je kadarkoli daroval vsaj kapljo krvi, in si obljubiš, da boš odslej tudi ti redno … Ugotovila sem, da jo lahko prelisičim in sem ji ponoči med spanjem dajala mleko po flaški. Tako sva 1. marca lahko odšli domov.
Zala je nato po pregledu z MR, ko so ugotovili, da sta 2 ciklusa kemoterapije učinkovala, dobila še 2, skupno 4, na vnovičnem magnetu pa so ugotovili, da bo operacija možna, kljub izjemno velikemu tveganju.
6. zlatega septembra! Od februarja sem si želela te operacije, a 5. septembra, ko me je kirurg seznanil z vsemi tveganji, sem hotela Zalico kar odpeljati domov. Razrezali ji bodo cel trebuh, podolgem in počez, lahko bo ostala brez ledvice in vranice in še česa, pa obstaja možnost, da ugotovijo, da se tumorja sploh ne da odstraniti – in bodo zašili nazaj. Ufff! Ne, ne, zaupajmo v dobro in zgodilo se bo. In se je!!! Kirurg, ki jo je operiral, bo vsak dan v mojih mislih, ker je poleg tega, da je edinstven ekspert, človek na mestu, srčen in kar je najvažnejše, dal nam je upanje in zaupanje, bil je iskren in vzel si je čas, da je odgovoril na vsako naše vprašanje. Dal je vse od sebe, da se je zgodil najboljši možni scenarij – rešil je našo Junakinjo!
Po enem letu še vedno počasi dojemam, da lahko govorim v pretekliku: Zala je imela raka. Zala ga je premagala! Vsi smo ga, a brez nje ga ne bi. Brez njene dobre volje, ki nas je vse držala pokonci v vsakem hipu, mene, atija in takrat 3-letno sestrico Nežo, ki je pridno potrpela, ko naju ni bilo doma. Presrečna sem, da je za nas konec dober, vse dobro, hkrati pa me vsak dan spremljajo bolj trpke zgodbe premnogih Junakov, ki sem jih (s)poznala. Vsak je pustil pečat – za vedno, s pogledom, ki zareže v srce.
