Ema je hčerkica predsednice društva Junaki 3. nadstropja, Urške Kolenc. Iz njene izkušnje izvira navdih za začetek delovanja našega društva.
Ema je na oddelek prišla po dolgi operaciji možganov. V glavici je imela tumor v velikosti 4 cm. Odstranili so ves tumor, vendar so bili vsi zdravniki enotnega mnenja, da takih tumorjev niso videli veliko in da bo zdravljenje težko. Ko se je njeno telo opomoglo, je začela prejemati kemoterapijo. Cikli so si sledili na 14 dni, kar je pomenilo, da smo ji do naslednjega cikla izboljševali kri. V bolnici in doma smo ji vsak dan dajali injekcije. Po treh ciklih so vzeli njene matične celice in jih shranili za kasnejšo transplantacijo. Sledili so še trije cikli kemoterapije. Nato pa sva bili v decembru, ravno za spust božičkov s strehe pediatrične, sprejeti na dozo tako močne kemoterapije, da je »požgala« vse. Sledila je transplantacija matičnih celic in naporno čakanje na rast levkocitov. Držala se je dokaj dobro, razen pričakovanih stranskih učinkov ni bilo posebnosti. Skoraj takoj, ko je kostni mozeg začel s svojo funkcijo, so jo napotili še na protonsko obsevanje v Italijanski Trento. Tam smo, cela družina, preživeli skoraj dva meseca.
Med celotnim zdravljenjem je bila Ema 50-krat uspavana, prejela je 17 krvnih pripravkov, imela eno dolgotrajno in dve manjši operaciji.
To je le kratek povzetek in del njenega dolgega zdravljenja. Težko je strniti vse podrobnosti v kratek zapis, a naj bo vseeno dovolj za prvi september – začetek meseca ozaveščanja o otroškem raku.
Danes hodimo od Škofje Loke, Eminega doma, do Ljubljane, njej v spomin in nam v opomin. Na današnji dan pred dvema letoma nas je zapustila v fizični obliki. Ema, danes se te spominjamo z nasmehom na ustih in solzami v srcu! Radi te imamo …
rpt 
rpt 
