To je naš Žiga. Žiga je Junak 3. nadstropja že dobri dve leti. Bil je popolnoma zdrav, razigran in vesel devetletni fant, obiskoval je četrti razred osnovne šole. Sredi decembra 2018 je zbolel za močnejšo virozo, od katere se ni in ni mogel pobrati. Bil je pogosteje utrujen, bledikast, slabše je jedel. Čez manj kot mesec dni, v začetku januarja 2019, smo opazili, da ima Žiga neobičajno povečan trebušček in odpeljali smo ga k pediatrinji. Ta na krvni sliki ni opazila nobenih odstopanj, razen rahle viroze. Zmotila pa jo je tvorba, ki jo je zatipala v trebušni votlini. Pediatrinja nas je takoj napotila na Pediatrijo v Ljubljano, kjer smo ostali naslednja dva meseca in pol. Takrat se je začela pot, po kateri si niti v sanjah nebi mislila, da bomo kdaj stopali. Po pogovoru in bliskovitih preiskavah je bila Žigi zelo zelo hitro postavljena diagnoza, Burkittov limfom. Žiga je tako že isti dan pričel s terapijo. In kot bi ti skala padla na glavo, se je spremenilo vse. Najprej je bilo treba povedati domačim, to je bilo težko. Z njimi sta nas doma čakali dve Žigovi mlajši sestrici, leto in pol stara Ula in Tinkara z dobrimi tremi leti. Vse je potekalo zelo hitro. Na novo je bilo potrebno organizirati celotno naše življenje in ga prilagoditi tako, da je bil vedno nekdo od naju z možem pri Žigi, ter da je doma za punce potekalo vsaj približno normalno. Tu je bila ključna pomoč in podpora najinih staršev, bratov ter sestre. Doma so bili oni ključna figura, da je za punce vse potekalo kolikor toliko po ustaljenih tirnicah. V glavnem pa se je vse vrtelo okrog njegovega zdravljenja. To je potekalo v obliki močnih vidokodoznih kemoterapij, ki so povzročale zelo neprijetne stranske učinke. Zaradi sindroma lize tumorja je imel okvaro jeter in ledvic, kmalu po tem je ostal brez las, po vsaki kemoterapiji je imel težave z aftami, ki so vodile v hudo obliko mukozitisa. Zaradi bolečin ni mogel ust niti odpreti, kaj šele, da bi kaj spravil vanje, bolečine pa smo lajšali z morfijem. To je vodilo v izgubo teže, odpadli so mu nohti na rokah in nogah, buhanje, slabost in vročine so bile stalnica, bil je popolnoma brez moči in že po prvem bloku nepokreten. Potem so bili tu vedno zapleti, reakcije na zdravila. S časom smo že kar vedeli kdaj je za pričakovati komplikacije … po zaključeni terapiji se je v roku parih dni pojavila vročina. Sledili so močni antibiotiki s katerimi so poskušali zmanjšati možnost okužb. Največkrat je bilo, da se je v 21ih dneh ravno pobral, ko je bilo potrebno začeti znova, z novim kemoterapevtskim blokom. Ampak to težko zdravljenje je bilo uspešno … terapija je učinkovala, in po planih, poleti 2019, je zapustil bolnišnico. Največja zahvala za to gre zdravnikom in sestram na Hemato onkološkem oddelku Pediatrične klinike. Potem je šlo njegovo počutje precej hitro navzgor … Čez poletje si je opomogel, veliko časa je preživel zunaj na zraku, se fizično okrepil, in ker je šolsko leto zaključil v bolnišnici, se septembra pridružil svojim sošolcem v 5. razredu. Sedaj redno hodi na preglede, zaradi posledic bolezni ga spremljajo tudi kardiologi in nefrologi, ne potrebuje pa nobenih omejitev. Ta izkušnja je bila težka za vse. Žiga se je med samim zdravljenjem precej spremenil, bilo ga je strah, ni vedel kaj pričakovati, komaj je čakal domov, pogrešal je stare starše, sestrici, prijatelje. Po telefonu se z njimi ni želel pogovarjati, saj je rekel, da mu je potem še bolj težko in hudo. Iz sobe skorajda ni prišel. Proti koncu zdravljenja pa se je tudi to spremenilo. Postajal je bolj družaben, veliko časa je prebil v skupnem prostoru pred šolo in vrtcem. Tam smo se s starši in otroki iz oddelka veliko pogovarjali, ustvarjali izdeleke, se spodbujali in izmenjevali izkušnje. Sedaj mu o bolezni ni težko govoriti, rad pove o tej svoji izkušnji in kako se je takrat počutil. Sedaj je vesel in zdrav dvanajstletnik, ki ob sedmih zjutraj prižvižga iz sobe. Živimo na vasi, zato je veliko časa zunaj, pomaga na kmetiji, se druži s prijatelji, vozi s kolesom, jaha, nagaja sestricama ?. Upamo in verjamemo, da tako ostane, še predobro vemo kaj pomeni, da je zdravje vse, oz. kot bi rekel A. Schopenhauer: “Zdravje ni vse, vendar je brez zdravja vse drugo nič”.
