Februar21
Covid. Prvič sem zbolela za covidom19. Na srečo je šlo mimo brez večjih težav.
Bolj me je skrbelo saj je bil moj otrok že nekaj časa bel kot stena in slaboten, a do zdravnika nismo mogli. Najprej zaradi karantene -stik z menoj, potem zaradi suma na okužbo. Vedela sem, da ni covid, ampak bi vseeno pristala na pregled v covid ambulanti, le da ga nekdo pregleda. Vendar se, preko telefona, za pregled niso odločili, ker so bili njegovi vitalni znaki v redu.
Ker mi nikakor ni dalo miru, in ker je od moje okužbe že minilo karantensko obdobje, sem se nekega jutra odločila, da ga samoplačniško peljem na pregled krvi.
V laboratoriju so mu vzeli kri, a Matic je bil tako slaboten, da ni mogel vstati s stola, tako da smo ga s skupnimi močmi prestavili na ležeči stol v prostor za laboratorijem, da počakamo izvide. Sestro sem vprašala, če mi lahko vseeno kdo od zdravnikov pregleda izvid (kljub temu, da sem samoplačniško) in je obljubila, da bo poskusila urediti. Ker smo bili v istem prostoru, sem kmalu ujela besede tehnikov, da tu nekaj ne bo v redu. Izvide je prinesla sestra in njenih besed ne bom pozabila. »To je za urgenco. Ima 27 hemoglobina in 9 trombocitov. Lahko pokličem?« Seveda lahko! Končno bomo ugotovili, kaj je. V minuti je bila zdravnica z urgence pri nama. Z vozičkom ga je prepeljala na urgenco, preverila vitalne znake in v 5 minutah sva bila v reševalnem vozilu. Na nujni vožnji.
Reševalno vozilo naju je pripeljalo pred infekcijsko kliniko. Na dovozu je čakalo kar nekaj zdravnikov, sester … Takoj so vzeli kri in dobil je transfuzijo. Zdravnica, ki ga je sprejela, je bila tako zelo prijazna. Po pogovoru o znakih, trenutnem stanju in vseh možnih vprašanjih je bilo potrebno počakati izvide krvi. Covid test je bil seveda negativen.
Naslednje njene besede pa so bile …« v krvi ima celice, ki tja ne sodijo.« Kakšne celice? » To bo pokazala še preiskava.« A se ne dam. Kaj to pomeni? Kaj sumite? »Ne morem vam podati odgovora, dokler ne naredimo preiskav.« Ne vem od kod se je iz mojih ust zaslišalo vprašanje, je rak? Je možno, da je kaj drugega? »Upajmo. Bomo videli.« Je bil odgovor zdravnice. Premeščena bosta na pediatrično kliniko.
Stopila sem do Matica in mu povedala, da se je znašel v najpomembnejši igri. Naj si predstavlja, da je v igri, v kateri pobija celice, ki ne sodijo v njegovo kri. Ne ve se še, kaj je, a pot bo naporna. Tukaj sem in skupaj bova zmogla.
Še isti večer sva sedela v sobi drugega nadstropja pediatrije in solz nisem mogla več zadrževati. Objeta sva prvič tisti dan zajokala.
Na večerni viziti je zdravnica razblinila vse upe, da mogoče pa vseeno ni tako hudo. »Lahko govorimo o levkemiji. Premeščena bosta na oddelek v tretjem nadstropju, čakata ga kostna in lumbalna punkcija v anesteziji, s katerima bomo dobili natančnejše odgovore.«
In igra se je začela.
Punkcije so potrdile levkemijo, a s posebno vrsto celic, ki se niso odzvale na KT, kot smo si želeli. Zato je bilo potrebno zdraviti z visokodoznimi citostatiki. Že po prvem protokolu je dobil prvo sepso. Sledilo jih je še 6. Tudi pljučnica. V štirih mesecih je potreboval 56 transfuzij. 24 vrečk eritrocitov in 32 vrečk trombocitov. Nato sem nehala šteti. Vsaka kemoterapija ga je sesula. Usta je imel polna aft, zaradi nizkih trombocitov tudi polna krvi. Pri vsaki stvari so se mu pojavili stranski učinki in zapleti. Potreboval je paranteralno prehrano in tudi visoke doze morfija. Zaradi koronskih ukrepov menjava staršev, obiski (tudi očeta, brata, sestre) niso bili dovoljeni, jaz pa nisem smela iz sobe. Na začetku niti po kavo. Moj del dneva je postal pozen večer in najboljši prijatelj vzglavnik, ki je popil moje solze. Vsako noč sem se zlomila. Jokala za vse otroke, ki morajo čez te kalvarije. Jokala z mislijo na otroka, ki sta doma in jima ne morem stati ob strani ter pregnati njunih strahov.
A boj je boj. V trenutku, ko sem izvedela, da so v krvi celice, ki tja ne sodijo, sem vedela, da bo težko, a bomo igro igrali in zmagali. Korak za korakom. Dan za dnem. Vsakemu dnevu sva dala priložnost, da naju navdihne. Skozi situacije sva se prebijala z nasmehom, norimi idejami, navihanimi pogledi. Zavijala sva z očmi, igrala karte, družabne igre in dolgo v noč klepetala. Drug drugemu sva bila in sva opora. Po televiziji sva spremljala iskalce zlata, dražbe in zabavne oddaje, s katerimi sva razgibala glasilke in noge. Reševala sva križanke in se prijavljala na nagradne igre za počitnice.
Matic se je šolal na daljavo in uspešno končal razreda ter komaj čakal, da se pridruži sošolcem.
Tako je minilo leto in pol aktivnega zdravljenja. In prva stopnja igre je osvojena. Sledi vzdrževalna kemoterapija. Počasi smo lažje zadihali, ko sva zopet pristala v bolnišnici. Tokrat se je izkazalo, da so zaradi kemoterapije močno poškodovane kosti. Po prvem šolskem dnevu se tako Matic zopet šola na daljavo, saj sva bila napotena v rehabilitacijski center Soča. Pred nami je zopet pot, na kateri so ovire. Tudi tokrat vem, da jih bomo premagali.
In kot pravijo, ni vsak dan dober, vendar je v vsakem dnevu nekaj dobrega. Težave so kot sonce. Če pogledaš vanj, nič ne vidiš. Ko pa se podaš naprej, ti osvetli celo pot.
“Na svetu si, da gledaš sonce. Na svetu si, da greš za soncem. Na svetu si, da sam si sonce in da s sveta odganjaš – sence.” (T. Pavček)
