ZGODBA JUNAKA FRANA
Danes z vami delimo čustven zapis mamice Ines. Junaku Franu pa želimo vse dobro in da bi ostal zdrav.
Naš junak Fran
Naš sonček je čisto drugačen otroček. Miren, previden, tih. Pri treh letih in 5 mesecih so ugotovili, da ima pilomiksoidni astrocitom, tumor na možganih, na centralnem živčnem sistemu. Prelomni datum 4.7.2018.
Vse to sem čutila že prej, a vseeno ti zastane dah, zastane srce. Vem, da moram preživeti zaradi njega. Ne sme čutiti moje stiske!
10 dni pred operacijo sem mu želela omogočiti samo igro, smeh in zabavo. Prepovedali smo obiske, ki bi jokali.
Dan pred operacijo. Ne predstavljam si, kaj nas lahko doleti. To so bili zame najhujši trenutki v mojem življenju. Sem si pa takrat želela, da če bi bil rastlina, naj se ne zbudi. Grozno se sliši, a v meni samo strah, strah in strah.
Intenzivna nega. Cevke, umetna koma. Srečna, da je otrok preživel, a se ga bojiš pobožati. Ne veš, kaj te čaka. Kar naenkrat zatulijo alarmi in moraš ven, ker je z malčkom nekaj narobe. Čez nekaj trenutkov si spet oddahneš, ker se lahko vrneš.
Dva dni po operaciji se je končno zbudil. Sledi selitev na intenzivni oddelek. Vse pohvale ljudem z veliko začetnico, da sem jih imela srečo spoznati! Brez njih …
Po terapijah na Soči smo doma, kjer sem se počutila še bolj prestrašeno.
Čez 2 tedna nekaj ni ok. Urgentno nazaj na Pediatrično kliniko, kjer ugotovijo hematom in krvavitve v možganih. Ponovno drenaža. Najbolj srčna oseba, dr. Peter Spazzapan, je rešil otroka. In mene iz globokega brezna, za kar bom večno hvaležna.
Po 3 mesecih, za moj rojstni dan, sva šla končno zares domov. 5 let bo od takrat. Težko je živeti v strahu in marsikdo me ne razume, le moji najbližji in zato sem jim hvaležna.
Najlepši čudež pa se je zgodil, ko se mu je tumor sam od sebe zmanjšal …
Kakorkoli, hvala osebju Pediatrične klinike v Ljubljani za vso pomoč, prijaznost, srčnost in pozitivne misli.
