Tole pismo je bilo mogoče malo ”lažje” napisati, ker sem se enkrat že opogumila in pred množico ljudi – najine družine, sorodnikov, prijateljev, znancev, vaščanov … izpovedala čustva, bolečine, strah in vse, kar sodi k verjetno najtežji preizkušnji v najinem življenju z možem. Ta izpoved bila povedana v soboto, 15. 6. 2024, ko je moževa sestrična organizirala romanje iz Horjula na Sveto Goro, veliko jih je šlo peš, nekaj pa s kolesom.
Tako se je začela moja izpoved:
Kar nekaj časa sem razmišljala, ali naj danes sploh stopim pred vas. Bi, ne bi, pa bi, pa spet ne bi in na koncu vendarle prišla do zaključka, da si to zaslužite. Tako ali tako pa je bilo v bistvu vse odvisno od tega, ali bom sploh premagala pot do sem in to s kolesom. Močna volja za zdravje mojega sončka me je ves čas gnala, da ne smem obupati vse do cilja. To dejansko ni nič v primerjavi s tem, kar je Beni že in kar bo še pretrpel. In prav tako pogumno stopamo tudi mi po poti do tistega, kar je ”božja volja”. Navzven se delamo pogumne. Velikokrat slišim, kako se dobro držimo, ampak za ”fasado” je vse prej kot to. Ta navidezni pogum je hkrati neskončno trpljenje, strah, obup, nemoč, žalost … Ne da se opisati in verjemite, nobenemu ne želim, da to doživi. In s tem se spopadamo iz dneva v dan. Ja, četudi nas vidite nasmejane in dobre volje, je v ozadju prisotno vse prej napisano. To je nedokončana zgodba, ki se je pričela nekako takole: lansko poletje smo pri Benjaminu pričeli opažati podočnjake, kar sredi dneva. To smo seveda pripisovali vročini, premalo vnosa tekočine, premalo spanja itd. To se je po kakih 2-3 tednih umirilo in zadeva je bila pozabljena. Nato pa smo septembra opazili, da ni več tako zainteresiran za stvari, ki jih ima najraje – torbo je odložil kar pri vhodu na stopnice in odhitel pomagati zidati hišo njegovi zlati tetki, vendar Beni ni bil ok, na kar so namignili tudi ostali delavci. Tudi igranje harmonike ni šlo več najbolje od rok, dobil ni še nobene nove pesmi. Največkrat slišani odgovor v tem obdobju je bil – ne vem. Na momente nam je šlo vsem prav na živce, saj si ga moral vedno še dodatno vprašati, kaj si misli o posamezni stvari, kaj si želi, pa četudi smo kupovali superge za njega … in vedno je bil odgovor ne vem. Hecalo ga je pisanje – o je bil a in obratno. Poradiraj in še enkrat napiši, sem večkrat rekla. Sama sebi sem šla že na živce, saj sem ga skoraj vsak večer spraševala, ko sem se stisnila k njemu, kaj je narobe, kakšne težave ima, ali se je s kom skregal … vedno je bil odgovor ne in da je vse v redu.
Kako je vse v redu, če vendar ni v redu???
Še mož mi je kdaj pa kdaj rekel: ”A mu že lahko nehaš težit”.
Vseeno enkrat v septembru pokličem pediatra, opišem stanje, dobil je napotnico za psihologa. Prvi možni termin pa šele januar 2026. Da ne omenim, kako sem takrat počutila, kot da sem sama na svetu proti vsem in kar nekaj bluzim in je z Benjaminom vse v redu, ampak ni!!!. Močno je popuščal tudi sestricama. Postajal je odsoten. Stanje so začeli pripisovati zgodnji puberteti. Temu sem počasi začela verjeti tudi sama ali pa sem se enostavno želela s tem samo potolažiti. 6. oktobra kličem še šolsko svetovalno delavko, opišem stanje in prosim za povratne informacije. Potem grejo s šolo za cel teden še na plavalni tečaj na Debeli Rtič in po slikah, ki so bile objavljene na spletni strani šole, sem videla, da se moj fant ne počuti dobro. Bolelo me je … Enkrat v oktobru sem bila ponovno pri pediatru, ker je imela mlajša hči sistematski pregled. Z nama je šel tudi Benjamin, ker sem mislila, da ima na nogi kurje oko, ampak naj bi bila bradavica. O njegovem stanju pa se nismo pogovarjali, saj je vendarle že imel napotnico za psihologa.
Sledile so jesenske počitnice. Zadnjega oktobra se Beni odloči, da bi nekaj spekel in na internetu najde pecivo ”Madžarice”. V kuhinji je bil 4 ure. Prav smilil se mi je, ko sem ga gledala, kako se trudi in daje vse od sebe. Za vsako sestavino, ki jo je uporabil, je nekajkrat preveril, če je pravilna – natančnost je namreč obdržal. Pecivo je bilo slastno in verjamem, da bo to odslej Benjaminovo pecivo. Spodobi se, da se gre otrok med počitnicami igrati tudi s prijatelji, zato sem mu predlagala, naj pokliče koga od sošolcev. Rekel je ne, da mi ga ne bi bilo potrebno voziti. Bila sem začudena. Zakaj voziti, če so vsi iz istega kraja in se lahko s kolesom zapelje do njih, kot je to običajno naredil? V soboto, 4. novembra 2023, smo bili na praznovanju rojstnega dne. Otroci so tekali za žogo, Benjamin pa je le čakal, da žoga prileti direktno nanj inje je šele potem brcnil. Doslej je bil pravi fuzbaler. Sošolci so pravili, da brez njega ni prave igre in da je najboljši golman. Naslednji dan je bil povabljen še na sosedov rojstni dan v Klub 300. Mama slavljenca mi je povedala, da je kar nekaj časa sam sedel za mizo. Meni pa ni bil všeč ta odgovor, saj se je ta “izoliranost” v zadnjih dneh pojavljala prepogosto. V tem času sem ga mučila še z odstranitvijo bradavic. Žal neuspešno, ni pa pustil, da bi to uredil zdravnik. Že od malega se jih je namreč bal. Marsikdo pozna zgodbo, kako je pri mislim, da 5-ih letih normalno odkorakal kot da ni nič izpred sprejemne sobe na urgenci, da mi je bilo prav nerodno, kaj naj sploh rečem, zakaj sva prišla. Nato pa je slikanje pokazalo, da ima zlomljeno kost v stopalu in je dobil gips. Čez cca pol leta je že sledila operacija mandljev in žrelnice. Ali pa ko je cca 2 leti nazaj razbil zobe, obe zgornji enki, predtem pa imel tudi gips na roki. Od vedno je pravi borec, nikoli ni stokal in se pritoževal. Pa četudi se je urezal v klavnici. Možu je samo rekel, da je zaspan, odšel gor, si povil prst in šel pod kovter na kavč gledat TV. To je naš Benjamin, ki še vedno kaže to borbenost in skupaj nam bo uspelo. Že Farkaš (učitelj glasbe) nas je v šoli učil peti, da tazga fanta ne najdemo nikjer.
Naslednji dan, v ponedeljek, 6. novembra, je ob okoli 4h zjutraj bruhal, malo ga je bolela tudi glava. Mož je menil, da je zaradi hrane iz praznovanja rojstnega dne. Zame pa je bil to konkreten znak za alarm. Ostala sem doma. V vrtec sem oddala mlajšo hči in se vrnila do avta. Zagledam Benjamina sklonjenega naprej, spet je bruhal. Odpeljeva se proti Ljubljani v laboratorij. Po poti je bruhal še enkrat. Brez službe pa ni šlo. Vsaj tako sem bila navajena do takrat. V Outlookovem koledarju je že piskalo, da imam usposabljanje iz varstva pri delu. Kličem sodelavko, če bi lahko izvedla usposabljanje namesto mene in se za par minut oglasim v službi. Urediva stvari, skočim še na WC, Benjamin pa je bil že tako utrujen, da se je kar sesedel na tla hodnika. Odideva. V laboratoriju je pred nama 8 oseb. Ko Benjamina, ki se je stiskal k meni, zagleda zdravstveni tehnik, naju nemudoma sprejmejo naprej. Doma Benjamin takoj zaspi pred TV za 4 ure. Jaz medtem nestrpno čakam na izvide in na računalniku delam za službo. Skuham še kosilo, ki ga je Benjamin zmlatil za šalo, kar me je zelo presenetilo glede na to, da je danes že večkrat bruhal. Okoli 13. ure sem pediatru poslala laboratorijski izvid in že kmalu dobila odgovor, naj prideva na pregled še danes. Poleg izvida in mojih besed se je zdravnik odločil še za kratek nevrološki test. Prebledel je, vendar naju je mirno poslal domov, da naj bi naslednji dan dobila napotnico in šla na pediatrično kliniko za vsak slučaj opraviti določene preiskave, saj je bila ura že preveč in tako ali tako danes ne bi nič opravila. Ravno sva doma parkirala, ko me kliče pediater, naj takoj prideva nazaj po napotnico, saj naju na Pediatrični kliniki že pričakujejo. Prva misel: nekaj je hudo narobe. Pripravim osnovne stvari za osebno higieno, se na hitro poslovim od moža, punci niti ne vem, kje sta takrat bili, odhitiva po napotnico in nato po avtocesti do Ljubljane. Med potjo sem jokala kot dež, ki je takrat tudi padal, vendar čisto potihoma, da me Beni ne bi slišal. Kako sem takrat sploh lahko peljala, nimam pojma. Na kliniko sva prispela okoli 19. ure. Pred tem je Benjamin pobruhal živo mejo skoraj pred vhodom pediatrične klinike. Res je močno bruhal, tako da sva do sprejema prišla oba popacana. Opravili so nevrološke teste, nato še slikanje glave s CT. Okoli 21.30 ure me zbudi medicinska sestra in pravi, da bi rad z mano govoril zdravnik. Povabila me je na hodnik, zdravnik pa v sobo na koncu hodnika. Zakaj pa, saj mi lahko tukaj pove, kaj je pokazal CT. Noge se mi začnejo tresti, potim se, nato se usedem, zdravnik pa mi je takrat sporočil najbolj okrutno novico, ki jo lahko kot starš kdajkoli slišiš. Sicer je to govoril z mirnim glasom, ki me je hkrati pomirjal, a še vedno so iz njegovih ust prihajale slabe, pa slabše in na koncu najslabše možne novice. Jokala sem, kričala, svet se je začel sesuvati. Prinesli so mi dva Lekadola, ob meni sta bili nekaj časa dve medicinski sestri, ki sta mi nudili tudi čaj, objem … V misli sta se mi prikradli moji dve punci, zaradi katerih sem vedela, da morava oba z možem ostati močna, ne glede na vse. Kaj pa zdaj???
V sobi me pustijo samo, da se lahko pogovorim z možem. Kako naj pa to izvedem? Prva, ki je izvedela za to, je bila moja prijateljica Urška, saj moža enostavno še nisem bila sposobna poklicati in mu sporočiti, da gre njegov sonček lahko med angelčke. Rabila sem čas, da se izjočem. Urška je ponudila prevoz za moža naslednje jutro, saj sva morala biti oba pri Benjaminu že ob 8. uri. Nato sem vendarle le zbrala pogum in ga poklicala. Prav tako se mu je v sekundi porušil svet. Običajno take prizore gledamo v filmih, zdaj pa je šlo zares. Žal je moj jok preko telefona slišala tudi najmlajša hči, ki je spala pri njemu. Malo pred 8. uro je prišel mož, v tišini sva se objela. Najinemu sončku so ravno jemali kri. Sicer ni imel nobenih bolečin, vsaj tako je ves čas ponavljal. Sledil je pogovor z zdravnikom, ki nama je sporočil isto novico, ki sem jo izvedela že prejšnji večer, da rešitve zaenkat skorajda ni. Pred slikanjem z magnetno resonanco je bilo treba iz Benjaminovih ust odstraniti še zobni aparat, ker lahko zamaže MR sliko. Ker ima bolnik med preiskavo na glavi slušalke zaradi velike glasnosti naprave za MR, je možno med slikanjem poslušati tudi glasbo. Zdravnik ga je vprašal po glasbeni želji in ne boste verjeli, kaj si je izbral – ansambel Saša Avsenika. Slikanje je trajalo dobro uro, Benjamin je to zmogel brez splošne anestezije. Ob 16h sva izvedela, da naju bodo premestili na intenzivno, saj naj bi naslednje jutro opravili biopsijo ali operacijo – odstranitev tumorja. Oboje naj bi bilo zelo tvegano, saj je tumor po domače povedano na zelo zafrknjenem mestu.
ZAKAJ??? Zakaj smo si zaslužili to trpljenje, zakaj?
Mož je odšel domov, midva z Benijem pa sva šla na intenzivno. Tam pa najprej nov šok, ne morem ostati pri njemu. Čisto me je sesulo, da ga bom kar naenkrat morala pustila samega. Kličem spet moža, če me bo lahko prišel iskat, sicer pokličem koga drugega, saj nama ponujene pomoči z vseh stranina srečo ne manjka. Da bo najinemu sončku malo lažje, sem moža prosila, naj s seboj prinese kakšnega pliškota. Sestrica mu jih je pripravila celo vrsto, izbral pa si je dinozavra. Zvečer je mož prišel pome. Skupaj sva se poslovila od Benija in v joku odšla domov do stare mame na molitev. Zbrani so bili tudi ožji družinski člani, moževe tete in seveda najini dve punci. Starejša sestra je takoj, ko naju je zagledala, začela močno jokati. Pred tem pa sem močno stisnila mojo najmlajšo hči, ki je v tišini celo molitev jokala. Nepredstavljivo. Do sedaj so se otroci med molitvijo še kaj pohecali, tokrat je bilo drugače. Ko moliš za ozdravitev svojega otroka, bratca, vnuka … je vzdušje čisto drugačno – slišiš ihtenje, smrkanje, brisanje solz in predvsem jasno in razločno molitev ter željo, da se vse to uresniči. Stisnila sem tudi mojo najstarejšo hči in jo prosila naj bo močna. Vsem sva na koncu razložila, da ima naš fant tumor, nisva pa povedala, kako resna je situacija, saj bi bilo preveč žalosti naenkrat. Na koncu smo spili viljamovko in se celo malo nasmejali, ampak ni za v javnost čemu????.
Ponoči nisem mogla spati in sem najprej pospravila otroško sobo, nato peljala našo psičko Frido na sprehod. Ni mi dalo, da ne bi poklicala moje Urške, ki mi je ob vsem tem res v veliko oporo in jo prosila za objem, ko sem se vračala s sprehoda – ura je bila takrat pol 6h, tako da me je pričakala kar v spalni srajci.
Okoli pol 8h sva bila z možem že na kliniki. Kar nekaj časa sva čakala zdravnika, ki naju je povabil na pogovor. Bile so še hujše besede kot v ponedeljek in torek. Gledam moža, čutim, da me bo ravnokar zmanjkalo, v tistem pa se glava že poveša možu in pade v nezavest. Upaš, da vse samo sanjaš, ampak žal ne. Groza se povečuje.
Ob 10.15 Benjamina odpeljejo na biopsijo. Ker nama vsi govorijo, da morava vseeno poskrbeti zase, sva se odločila, da greva nekaj pojesti. Na poti do Vodnikovega hrama pri tržnici o moji odsotnosti obvestim šefa, nato pokličem še Benjaminovo razredničarko. Prosim jo še za pomoč, če lahko situacijo sporoči razredničarki starejše hčerke in v tajništvo. Prispeva v gostilno, jokava. Naročila sva juhi in otroški meni za oba, pa nisva pojedla vsega. Jok ob vsakem sms-u, ki so prihajali en za drugim. Počasi se vračava do klinike, se drživa za roke, jokava. Možu pokažem, kje je Benjamin bruhal – vse je že plesnivo.
Ob 12h sva že čakala pred vrati. Okoli 14h pa so naju končno le poklicali, da gre lahko en od naju do njega. Pogled na Benjamina je nepredstavljiv. Še vedno upaš, da ima nekdo gumbek, ki prekine te grozne nočne more. Ampak ne, to je sedaj realnost. Fantek spi s cevko v ustih. Odpeljejo ga še na kontrolni CT, da ni slučajno prišlo do kakšnih krvavitev med biopsijo. K sreči vsaj tu ni bilo težav. Najmlajša hči je ta dan odšla iz vrtca s prijateljico in njeno mami. Skupaj sta narisali veliko srčkov za Benjamina. Zbudil se je šele proti večeru, takrat so mu odstranili cevke in zadihal je sam. Pridružil se nama še mož, poljubiva Benija in na žalost sva morala oditi domov. Iskala sva besede, s katerimi domačim sporočiš tako novico – da ima sin, bratec, vnuk … v glavi tumor in to na mestu, ki je zelo težko dostopno oz. realno povedano nedostopno. Sporočiti tako novico nikakor ni enostavno. Sledil je jok in močni objemi. Tudi z najinima puncama sva se pogovorila. To so bili le trije dnevi, ki so nam življenje obrnili na glavo. Začela sva prejemati klice z vseh strani, saj nama je marsikdo v dobri veri želel pomagati. Tako sva prejela mnogo predlogov za alternativna zdravljenja. Vsak predlog sem preverila tudi pri Benjaminovi zdravnici, ki je vsako alternativo argumentirala na meni razumljiv in realen način. Tako se vsaj na začetku nisva odločila za nobeno tako zdravljenje.
Že prvo soboto je bila v domačem kraju sveta maša namenjena Benjaminovi ozdravitvi. Mož je bil z najinim borcem še v bolnici, jaz pa sem odšla v cerkev. Med sveto mašo sem se opogumljala, da se na koncu samo obrnem in rečem hvala, za vso podporo, ki nama jo nudijo čisto vsi, ki nas poznajo in še mnogo drugih, s katerimi nisem imela nobenega stika. Čutila sem, da je za menoj ogromno ljudi, ampak ko sem se na koncu svete maše obrnila, iz mojih ust ni prišlo nič. Ko sem zagledala to množico ljudi, ne moraš dojeti, da je vse to res. Tako polne cerkve še ni bilo niti za noben praznik. Nepredstavljivo in hkrati lepo. Čisto vsak izmed njih nam daje energijo, s katero sploh lahko živimo iz dneva v dan. Tudi nadaljnjih dneh, tednih in mesecih se je že odvilo veliko svetih maš in romanj z namenom ozdravitve našega junaka Benjamina. Vsak obisk svete maše nam da novo energijo, moč in UPANJE!
Sledilo je tudi obsevanje in kemoterapija. V mesecu februarju smo šli v Nemčijo, kjer so sledile 4 operacije. Z možem sva se odločila, da storiva vse, kar je v najini moči, da si ne bi kasneje očitala. Kljub trepetanju, ali bo Benjamin med prvo operacijo sploh preživel, je bilo enomesečno bivanje Nemčiji ”lepa” izkušnja. Prijaznost zdravnikov, medicinskih sester in ostalega osebja je res nekaj posebnega. Vsi so nama nudili objeme, nasmehe, ko so čutili, da je to potrebno. Bili smo kot ena velika družina. Četudi so se pojavljali manjši zapleti, smo čutili podporo vseh. V Nemčiji se je ponudila ena in edina možnost operacije. Povsod drugod (Amerika, Izrael in druge evropske države) so namreč dejali, da ni nikakršne možnosti za operacijo in da so slovenski zdravniki naredili vse, kar je v tej situaciji sploh možno narediti. Iz Nemčije smo odšli polni upanja, radosti, četudi so nemški zdravniki dejali, da gre le za podaljšanje, ki je omogočilo bolj kakovostno preživetje zadnjih dni.
Nato pa nas je Benjamin v mesecu aprilu spet močno prestrašil. Zamašila se mu je notranja drenaža. Sledila je operacija na Pediatrični kliniki v Ljubljani, ki je bila uspešna in že naslednji dan je bil Benjamin ok, če se temu lahko tako reče.
Tedensko obiskujeva terapije – delovno terapijo, fizioterapijo in Benjamin lepo napreduje. Kljub vsem črnim napovedim ob postavljeni diagnozi, kot starš upanja nikakor ne smeš izgubiti, čeprav hkrati poskušava biti tudi čim bolj realna.
Vsi smo nestrpno čakali četrtek, 6. junija, ko je imel Beni kontrolno MR. Slikanje je pokazalo, da se je tumor zmanjšal. Veselje je bilo nepopisno, novica se je razširila med prijatelje kot požar. Nekako sem že navajena dnevne rutine, čeprav je velikokrat neizmerno težko, ko že vstaneš ves utrujen in je še cel dan pred teboj. Ne veš, kako boš zmogel, ampak zmoreš. Vse za najinega borca in najini punci. Med počitnicami smo se enkrat tedensko podali na izlet. Udeležili smo se vseh rojstnih dni, na katere smo bili povabljeni, veselic in podobnega, saj Benjamin zelo uživa v krogu sorodnikov, predvsem pa tam, kjer je domača glasba. Res poskušamo izkoristiti vsak trenutek. Čeprav ga z veseljem oddam v varstvo, da si odpočijem, imam hkrati občutek, da sem prikrajšana za čas z njim. Potem pa pride avgust in Beni je spet malo slabši – bolj utrujen. Izredni pregled pokaže, da mu malenkost zastaja likvor, ampak ni še za kirurški poseg. V sredo, 14. 8. zvečer, pa Beni potoži za glavobolom in slabostjo, zato pokličem zdravnika. Beni ne želi iti v bolnišnico. Upoštevam njegovo željo in počakava na jutro. Bil je ravno Marijin praznik in tako kot vsako leto, smo tudi tokrat vabljeni na kosilo h moževemu stricu. Benjamin je raje potrpel, kot da bi tožil za bolečino in na vsak način je želel, da se udeležimo. In smo se. Četudi je ob 16h bil že zelo utrujen in sva šla oba počivat. Ampak po spancu še ni imel dovolj druženja. Na vsak način sva morala iti še h drugemu stricu na zabavo. Res uživa, medtem ko samo gleda druge, on pa nemočno sedi v vozičku. V petek zjutraj pa obisk pri delovni terapevtki, ki je takoj opazila, da Beni ni ok. Na Pediatrični kliniki so opravilo CT in sledil je šok. Tumor se je povečal! Počutila sem se kot prvi dan, ko sem izvedela njegovo diagnozo, bila sem sama, brez moža. Ena izmed zdravnic mi pove tako realno, da bolj verjetno ne bi mogla. Pove, da je to sedaj obdobje paliative. Kajjjjjjj??? Sem prav slišala. Seveda sem, saj so nama že na začetku povedali, kaj naj pričakujemo. Ampak, da smo že tu, to je absolutno prehitro!!! Dva dni sem bila kar malo odtujena, z raztresenimi mislimi potem pa sama sebi spet rečem: zberi se, uživaj trenutke z Benijem! Tudi Beni se mi je zdel tak, kot bi čutil, da je nekaj hudo narobe. Stalno je ponavljal, kdaj gremo domov. Tudi njegovi učki so se mi zdeli prvič zares utrujeni in naveličani vseh obiskov pri zdravnikih in kot bi mi želel sporočiti: “Mami, to je to, uživajva skupaj, dokler še lahko.” Naenkrat dobim svakov klic, da ima zanj presenečenje, in sicer let s helikopterjem proti Triglavu. Ko to omenim Beniju, je imel nasmeh do ušes, njegovi učki so spet sijali. Skupaj v dogovoru z zdravniki potrdimo to idejo in v torek, 27. 8. bo Beni že petič videl Triglav. Pred tem je namreč sam že 4-krat ponosno osvojil najvišji vrh Slovenije. Hkrati nas je strah, hkrati pa smo veseli zanj, da bo izkusil to edinstveno priložnost. Le dva dni zatem ga čaka MR, ki bo pokazal stanje tumorja. Na žalost še vedno prejema številna zdravila in stranski učinki se poznajo tudi pri Benjaminu.
Danes je Benjamin večino časa na vozičku, občasno zmore nekaj korakov prehoditi tudi sam, brez opore. Še vedno ne more uporabljati desne roke, tako da se uči pisanja z levo. Ima zmanjšano vidno polje in veliko mora razmišljati, preden kaj pove.
Ampak mi se ne damo, Benjamin je še vedno tu z nami in vsakodnevno napredovanje nas spodbuja, da nikoli in nikdar ne smemo obupati. Hvaležni smo za to, da nas je ta težka situacija zbližala, še bolj povezala in da znamo ceniti drobne stvari in se odvrniti od tistih, ki v življenju niso pomembne. Vesela sem, ko nekdo pristopi do mene in mi ponudi topel objem ali pa mi le od daleč nameni lep nasmeh. Prevečkrat se ljudje v takih situacijah izgubljamo v iskanju besed.
Naj se ob tej priliki z možem zahvaliva vsem, lahko rečem samo kapo dol vsem, ki redno obiskujete svete maše za ozdravljenje našega Benjamina ali pa molite doma, ki nas spodbujate oz. ste enostavno v mislih z nami. Vse to nam pomaga, da smo danes tu, kljub diagnozi – rak v 4. stadiju.
HVALA VSEM najinim domačim za vso pomoč – včasih za varstvo, včasih za kosilo, pogovore in drugo, Urški za moralno podporo in njene lunce, Klemnu za organizacijo operacije v Nemčiji, Andreji za vse fizioterapije, Majdi za organizacijo molitev, romanj, Andreju in Petru za prevoz najinih dveh punc v Nemčijo ter vsem ostalim sorodnikom, prijateljem, znancem, sodelavcem in tudi tistim, ki vas ne poznam, pa slišim, da molite za nas ali pa me poslušate, da iz sebe izlijem žalost …
