Izkušnjo s transfuzijami je zapisala Katarina, mamica takrat 7-letne Mije.
Med kemoterapevtskim zdravljenjem je 7-letna hči prejela več transfuzij: eritrocitov, trombocitov in plazme. Vse so potekale brez zapletov. Tekom zdravljenja sem se naučila po počutju in videzu hčerke prepoznati, kdaj je hemoglobin toliko padel, da sem lahko pričakovala transfuzijo. Najtežje pri tem je bilo čakati, da pride kri na oddelek, saj je bila hči zelo utrujena, brezvoljna, hrana ji ni dišala ali včasih je tudi bruhala. Ta čas je največkrat preživela na postelji, dremala, poslušala pravljice ali gledala risanke. Ko pa je kri enkrat stekla, se je hitro vrnila tudi energija in barva v lička. Po končani transfuziji je bilo najtežje počakati na oddelku, saj je bila spet polna energije. Takrat sva si čas krajšali z igrami v igralnici. Včasih se je opazovanje po transfuziji zavleklo pozno v noč in je bilo vračanje domov tudi zelo utrujajoče.
Vsem staršem zato priporočam vedno polno baterijo telefona ali tablice, polnilec in veliko mero potrpežljivosti.
