Pogosto vprašanje, ki ga dobimo starši otrok z rakom je: “Kako zmoreš?”
Odgovor je zelo preprost: “Ker nimam izbire”.
Večina staršev se po začetnem šoku ob diagnozi hitro opomore, zbere in nudi vso potrebno oporo otroku. Za njih smo močni, četudi nismo. Za njih se smejemo, čeprav smo žalostni. Za njih smo pogumni in polni upanja, kljub vsem strahovom in skrbem.
Kaj nam torej roji po glavi, preden se zberemo?
Starše otrok z rakom smo vprašali: Katera je bila vaša prva misel, ko ste izvedeli diagnozo?
“Ali bo moj otrok preživel?”
“NE, to ziher ni res, ziher so se zmotili. Potem sem si mislila: ZAKAJ ravno on?”
“Lebdela sem nad sobo, opazovala zdravnika in moža. Rekla sem si: “Aha, to je to…tukaj se končuje moje življenje, nikoli več se ne bom smejala.”
“Kaj smo naredili narobe? Zakaj ravno moj otrok?”
“Šok. Moj otrok bo umrl.”
“Ali je to ozdravljivo?”
“Najprej niti ne dojameš, da se to dogaja tebi… podre se ti svet.”
“Upam, da je ozdravljivo in ni važno, koliko časa bo trajalo zdravljenje, samo da se pozdravi.”
“Moj otrok bo umrl. Zakaj ravno moj otrok?”
“To bomo premagali!”
“Da je doživel stres, ker je dobil mlajšo sestrico.”
“Kako je to mogoče?”
“Le kaj sem naredila narobe?”
“Najprej je bila brezčutna tema, nato prazen nič, za tem zanikanje, nejevera. Sledila je potreba vse obvestiti, govoriti,… Nato pa vdih, izdih… V glavi so mi odzvanjale besede zdravnice: Na vse se pripravite. Dolga pot bo. Ne pozabit nase in na ostale sorojence.”
“Predvsem šok in žalost ter nešteto vprašanj brez odgovora.”
“To ne more biti res!”
“Vsaka diagnoza je boljša kot to.”
“Spomnim se samo, da so me posedli na stol, da mi je govorila o povečanih levkocitih in kako se bo zadeva razvijala.”
“Šok, čutila sem tresenje kolen. Strah me je bilo, da bo prizadet. Smrti sem se zavedala, ampak se mi je zdelo, da je to pri otrocih redko.”
“Da bo umrl. Jok.”
