Obsevanja v Sloveniji

Nazadnje urejeno: 2021-06-08
Predviden čas branja: 2 min

Izkušnjo z obsevanjem je zapisala Eva, mamica  tedaj 3 in pol letnega Lea:

Ob ponovitvi bolezni je bila edina možnost zdravljenja kemoterapija v kombinaciji z radioterapijo. Sarkome se obseva z visokimi dozami, zato je imel Leo veliko število obsevanj – 30. Majhne otroke morajo za vsako obsevanje uspavati. To pomeni 30 dni (delovnih, ob vikendih obsevanj ni) biti zjutraj tešč. Nekateri gredo tako na oddelek že prejšnjo noč, da jih hidrirajo in gredo naslednje jutro ob spremstvu zdravnika specializanta iz Pediatrične klinike na Onkološki inštitut, kjer potekajo obsevanja.

Ker smo živeli v neposredni bližini Onkološkega inštituta, smo se z zdravnikom dogovorili, da Leo pride vsako jutro direktno tja. To nam je zelo olajšalo potek zdravljenja, saj smo pridobili ogromno časa, ki bi ga sicer preživeli v bolnišnici.

Začelo se je s simulatorjem s katerim so naredili načrt obsevanj in takrat izdelali tudi fiksacijsko masko. Po telesu so mu narisali črte za natančno pozicioniranje in jih polepili s simpatičnimi nalepkami za zaščito.

Potem se je začelo zares. Vsak dan je bil potek enak. Ob dogovorjeni uri sva šla na Onkološki inštitut. Tam naju je že čakala pediatrinja specializantka iz hematološkega oddelka, ki je Lea pregledala in preverila, ali je v dovolj dobrem stanju za splošno anestezijo. Prijazno osebje mu je vsak dan omogočilo, da je nahranil ribice v akvariju v čakalnici. Nato sta prišli sestra in anesteziolog/inja. Anesteziolog se je pogovoril s pediatrinjo in z mano ter tako še sam ocenil, če so pogoji za splošno anestezijo izpolnjeni. Skoraj vsak dan so Leu podarili kakšno malenkost – plišasto igračo, barvice in podobno. Po anesteziologovi potrditvi nas je sestra povabila v sobo z obsevalnim aparatom. Navadno otrokom za pomiritev dajo dormicum, ki pa ga Leo nikoli ni dobro prenašal, zato smo se dogovorili, da se ga uspava brez. Skupaj smo šli do aparata, kjer so ga v mojem naročju uspavali. Položila sem ga na mizo in odšla v čakalnico. Zatem je prišla še radiologinja, ki je bdela nad obsevanji. Vsakič si je tudi ona vzela nekaj minut za pogovor z mano. Sam postopek je trajal 10 – 20 minut (razen simulator, ki je trajal bistveno dlje). Jaz sem ta čas klepetala s pediatrinjo. Po koncu obsevanja so ga peljali v prostor za prebujanje. Tam smo skupaj s pediatrinjo, sestro in anesteziologom počakali, da se je začel prebujati. Nato so naju v spremstvu pediatrinje z reševalnim vozilom odpeljali na Pediatrično kliniko. Leo je ponavadi celo pot prespal in se zbudil šele čez kakšno uro na oddelku. Od tam sva šla domov in naslednji dan ponovila postopek..

Čeprav Leova zgodba nima srečnega konca, imam na obsevanja zelo lepe spomine. Obsevanja so mu podaljšala njegovo mnogo prekratko življenje in mu dala veliko lepih dni. Med obsevanji se je Leo počutil zelo dobro za kar ima največjo zaslugo osebje. Najprej dr. Kavčič, ki nama je (poleg vseh ostalih stvari tekom zdravljenja) omogočil, da sva hodila direktno na obsevanja in tako večino dneva preživela doma z možem in mlajšim sinom. Potem pa vso osebje na Onkološkem inštitutu: anesteziološka sestra, ki jo je Leo takoj vzljubil in jo ohranil v lepem spominu. Veliko mu je pomenilo, da ga je vsak dan sprejela ista sestra. Anesteziologi, ki so se sicer vsakodnevno menjavali, so bili vsi po vrsti prijazni in prijetni. Radiologom sem hvaležna za njihov trud, strokovnost in prijazne besede. In nazadnje, ampak tokrat najpomembnejše – pediatrinja Nuša, ki je bila mnogo več kot samo zdravnica in je Leu polepšala vsak dan. S pogovori v času, ko je bil Leo uspavan, pa je dneve polepšala tudi meni. Ob njej sva se vedno počutila dobro in varno.

Vam je vsebina tega članka v pomoč?
Ni v pomoč 0

Deli Članek

Vsebine objavljene v tem članku so informacijske narave

Vsebine so na tem mestu zgolj zbrane in povzete iz različnih virov.
Zaradi možnosti sprememb virov, za točnost informacij ne odgovarjamo.