Maja je mamica Junaka Klemna. Z nami je delila njihovo zgodbo in opisala, kako so doživljali sestre na oddelku.
“Poletje leta 2021. Lepo vroče poletje. Naš vesel in zdrav fantič praznuje tretji rojstni dan. Čez en teden zboli. Malo čudna viroza… Ta del bomo preskočili, in ker bo govora o medicinskih sestrah na hematološkem oddelku, lahko predvidevamo, da se je ta »viroza« končala malo drugače kot smo pričakovali.
Pristali smo na hematološkem oddelku z diagnozo levkemije. V tretjem nadstropju pediatrične klinike. Povedati moram, da sem se že takoj, ko smo prišli tja, počutila nekoliko varneje. Moj svet je bil takrat popolnoma nefunkcionalen, prestrašen, razbit … Ampak bile so tam. One. Poleg zdravnika v belem, ki ti pove, kako in kaj in na katerega staviš vse upe, da bo tvojega otroka ohranil pri življenju, so tam le one. In one so tiste, ki mesece in mesece skorajda skrbijo za nas. Ne le za otroke, ampak tudi za nas starše. Pogovori, objemi, mirna beseda …
Težko izpostavim eno zgodbo, težko izpostavim eno sestro, bilo bi krivično. Malo bom povzela naših 8 mesecev zdravljenja, ko je bila pediatrična klinika naš drugi dom. Če bodo sestre to brale, se bodo morda tudi same naše v zgodbah.
Naš fant (Klemen) je na oddelek prišel z dopolnjenimi tremi leti. Komaj pred nekaj meseci se je popolnoma odvadil plenic. Ena prvih stvari, ki pa jo dobijo otroci je infuzija. In jooj. Ta vodica, ki stalno teče, tudi neprestano polni mehur. Klemnu je ponoči velikokrat ušlo. Sredi noči je bilo potrebno preoblačenje in menjava rjuh. Meni je bilo nerodno. Včasih sploh nisem želela poklicati sester. Vendar mokrega ga tudi nisem mogla pustiti. Ampak sestram ni bilo težko. Vedno so prijazno prinesle rjuhe in preoblekle posteljo. Tudi, če sem prosila, da bom sama. Vedno so prinesle čisto pižamico in namenile Klemnu lepo besedo. Pomirile so me, da je to običajno pri malih otrocih in da postopoma izveni. In res je bilo tako.
Zdravljenje se je začelo takoj ob postavitvi diagnoze. Del terapije so bile tablete. Kako jih spraviti dol po grlu fantu, ki se jim z vsemi štirimi upira. Moj strah in mojo nemoč so spet rešile one. Malo podkupovanja, malo preusmeritve pozornosti in jaaa, je šlo. Prve dni je zdravila jedel le iz rok sester. »Mama pojdi po sestro in pojdi ven,« je govoril. Ja, smešno, ampak tako je bilo. Kmalu sva ujela rutino in tabletke so postale del vsakdana.
Klemen je kmečki fant. Njegovo glavno zanimanje so traktorji, delavni stroji in priključki. Te igrače je vedno imel s seboj. Sestre, ki so to videle, so se tudi pohvalile, da ima kdo od njihovih znancev traktor doma. Ko je katero od teh sester videl, mi je rekel: »Mama, ta modra sestra ima doma star traktor Tomo Vinkovič,« ali pa »Mama, sem vidu modro sestro, ki ima doma velik traktor John Deer«. (Sestre je imenoval modre, ker so imele modre uniforme).
Ko smo ga prvič peljali na operativni poseg za vstavitev porta, je na avtomatu, mimo katerega so ga peljali, ko smo šli do operacijske sobe, videl Cocto. Spomnila ga je na očka. Saj je pogosto z očkom pil Cocto, če sta kam šla. Jokal je in prosil za Cocto. In kaj se je zgodilo. Ko je prišel iz operacijske na oddelek, mu je sestra prinesla Cocto. Zlata ljuba sestra ni pozabila na žalostne in prestrašene oči otroka. Ta mala Cocta mu je vrnila nasmeh na od anastezije, utrujen obrazek.
Tudi precej smeha je bilo vmes. Saj si je včasih potrebno malo popestriti dni. Sestre z vozički (medicinske sestre, ki prinašajo zdravila, vstavljajo porte…), so mu včasih dale kako igračko, tako posebno. Recimo brizgico z rdečim pokrovčkom, s katero si lahko pokrovček streljal okoli, jaz pa sem ga mogla loviti. Pa nekatere so bile tako zabavne, da je Klemen pogruntal, da ne morejo zadržati smeha, če reče kakšno poredno besedo. Verjemite, da sem raje slišala kako grdo besedo in smeh iz njegovih ust (saj dejansko ni vedel, kaj govori, važno je bilo, da se drugi smejijo), kot pa gledati strah v očeh, ko je prišel v sobo voziček z iglami in drugimi medicinskimi pripomočki. Pogruntal je tudi, da se nekatere sestre »bojijo« njegove gumijaste kače. Komaj je čakal, da bo lahko katero prestrašil. To so bile tiste male radosti, in trenutki smeha, ki se jih da pričarati tudi za stenami bolnišnice.
Takih malih in podobnih zgodb je bilo veliko. Zelo veliko. Težko je vse našteti. Vsekakor pa ne smem pozabiti obdobja, ko je srčnost sester še posebej prišla do izraza. Po koncu kemoterapevtskega zdravljena, ko smo misili, da je najhuje za nami, smo se ponovno vrnili na oddelek s kar neprijetnim zapletom. Na srečo so zdravniki hitro ugotovili, kaj je vzrok stanja in začeli zdraviti. Je pa bilo eno od zdravil, ki ga je Klemen prijemal, ponovno deksametazon. Eden od stranskih učinkov zdravila je močna lakota in precej specifične želje po hrani. V bolnici pa, kot vemo, ni vsega na pretek. Klemen je vsake pol ure jokal, da je lačen. Že pred šesto zjutraj je se je zbudil lačen. Prosila sem ga, naj počaka. Da bo kmalu zajtrk. Ampak ne, on je bil preveč lačen. Prosil me je, naj mu pomagam, da bo šel vprašat sestre za čokolino. In res, postavila sem ga na tla, kar ni bilo ravno lahko, saj je imel poleg infuzije še dve drenažni cevi v pljučih. Vendar je šlo, prijel je svoje stojalo z infuzijo in šel v sestrsko sobo prosit za čokolino. Sestre so ga bile vedno vesele. V kuhinjici so skupaj pripravili čokolino. Vsako jutro pred šesto uro. In vsak večer eno uro po večerji. To je postal kot en naš mali ritual. Poleg tega si je zelo želel pomfrija (ali kot mu on reče, krompir na palčke). In imel je sestro, dobro ljubo sestro, ki mu je zvečer, ko je prišla v nočno, prinesla pomfri. In to ne enkrat, ampak kar pogosto. In še zdaj se spomnim, ko me je spraševal. »Mama, danes ni sestre Hvide (Tehvida), kaj nas bo prišla čuvat ponoči«. Pa sem mu rekla, da verjetno ja. In on ves vesel. »Juupi, mogoče mi bo prinesla krompir na palčke«.
Klemen je bil precej zadržan fant, sploh do ljudi, ki niso bili vsakodnevno z njim. Malo je govoril s komerkoli drugim kot z menoj. Ampak za vsako sestro in zdravnika je vedel, kdo je in kaj dela. O njih sva se dosti pogovarjala, ko sva bila sama. Mi je pa bilo malo hudo, ker vsega tega niso slišali od njega. Čeprav mislim in upam, da so čutili, da jih ima rad.
Spomini na bivanje na oddelku so lepi. Seveda, če odštejem bolezen svojega otroka. Za to je zaslužno zgolj osebje, ki je tam.
Zato dragi zdravniki, vzgojitelji, učitelji in predvsem sestre, saj je prispevek namenjen vam, hvala vam za vse. In čeprav vas na trenutke malo pogrešan, si ne želim nikoli več na oddelek. Kjerkoli drugje pa bom vesela, če se srečamo.
Upam, da se vam v kratkem pridruži še katera taka dobra oseba in boste skupaj še boljše.
Hvala vam in lep pozdrav iz obale
Maja in Klemen
P.S.: Leon, če slučajno to bereš, med medicinske sestre v moji zgodbi spadaš tudi ti. In prosim te, ne le jaz, temveč še marsikdo, ki je šel čez hematološki oddelek, najbrž prosi enako; ostani tam. “
