Izkušnjo z lumbalno punkcijo je delila Katarina, mamica tedaj 7-letne Junakinje Mije.
Mija se je zdravila zaradi T-celičnega limfoma, po podobni shemi kot ALL. Prvi dve lumbalni punkciji je Mija prejela v splošni anesteziji, saj so hkrati opravili tudi punkcijo kostnega mozga. Vse naslednje punkcije je opravila sede. Pred prvo punkcijo je imela posvet pri psihologinji, ki ji je razložila potek z lutko-igračo, poudarila pomen sproščenosti z vajo pihanja mehurčkov in ji pokazala mehke igračke za mečkanje, ki jih je lahko vzela seboj na poseg. Svetovala je tudi, da ji med posegom berem pravljico in s tem preusmerjam njeno pozornost.
Prvi odmerek sirupa za sprostitev je na Mijo zelo močno učinkoval: resda je bila bolj omotična, ampak je hkrati tudi pozabljala, kaj se je zgodilo pred nekaj minutami. Zato je bilo poslušanje pravljice praktično nemogoče, ker sem morala stalno začenjati na prvi strani. Poleg tega jo je ukleščeni položaj zelo razjezil, zato me med vpitjem tudi ni slišala. Tudi vaje s pihanjem navideznih mehurčkov nama ni uspelo izvesti. Kasneje, med dvournim ležanjem je bil največji problem, kako se polulat v leže. Ko je končno uspelo, je čez deset minut pozabila, da je to že opravila in je ponovno (zelo glasno) zahtevala kahlo in še, da vsi ostali starši v dnevni bolnišnici odidejo iz sobe. Seveda ji ni uspelo, kar jo je še bolj razjezilo. Tako da smo to ponovili še nekajkrat, vključno vsi starši iz sobe ven. Na srečo je priskočila na pomoč psihologinja in ji je posodila svojo tablico (našo smo ponesreči pozabili doma).
Vsaka naslednja punkcija je bila lažja. Včasih je bila pri punkciji na Mijino željo prisotna še psihologinja. Pri njej si je vedno sposodila igračko in po punkciji jo je vedno čakala njena priljubljena nagrada – nalepke. Tudi zame je bilo vsakič lažje, saj sem vedela, kaj nas čaka. Z zdravniki sem se uspela dogovorit, da je Mija prejemala nižji odmerek pomirjevalnega sirupa. Tudi sestre so jo upoštevale in omehčale prijem. Zadnje tri punkcije pa je opravila brez sirupa, brez pritoževanja. Na punkcijah sem vztrajala z branjem pravljice, ki je tudi vedno bolj učinkovalo.
Vedno smo upoštevali vsaj dvourno ležanje in počitek do naslednjega dne. Glavobolov tako nikoli ni imela, jo je pa večkrat bolel križ naslednji dan. V zadnji fazi zdravljenja – reindukciji je po punkciji prišlo do zapleta – odtekanje likvorja. Drugi dan po punkciji je iz mesta vboda začel po malem kapljati likvor. Takrat je morala nazaj v bolnišnico na opazovanje in strogo ležanje z debelim obližem na hrbtu, da se je ustvarjal pritisk. Po tem je morala še doma ležati skoraj dva tedna, dokler se mesto vboda ni nazaj zaprlo samo od sebe.
Pri punkcijah sem se naučila, da moram zaupati in poslušati otroka, predvsem čim manj siliti glede na okoliščine. Ko so njene želje upoštevale sestre in zdravniki, je tudi ona začela neverjetno sodelovati. Priprava otroka na ta poseg je res pomembna. Čeprav je za zdravstveno osebje to rutinski poseg, sem hvaležna, da se trudijo otroku in staršem olajšati situacijo in upoštevati naše predloge (kolikor je seveda možno).
