Ko otrok ali mladostniki zboli za rakom, se mora njegova družina soočiti z mnogimi težavami, med njimi tudi, kako to vpliva na otrokovo socialno življenje, šolanje, vključevanje v družbo …
Diagnoza rak čez noč spremeni vsakdanjo rutino in dinamiko v celotni družini, šoloobveznim otrokom pa prekine šolanje. Večina otrok, kljub vsem težavam ob bolezni, je zmožna nadaljevati šolanje in se po koncu zdravljenja vrne v razred k vrstnikom.
Zaželeno je, da se otrok v šolo pa tudi v vrtec vrne čim prej, saj s tem dobi občutek “normalnosti” in to pomembno vpliva na njegovo socializacijo in nadaljnje izobraževanje. Nekateri otroci komaj čakajo in se veselijo vrnitve med vrstnike. Drugi pa se vrnitve bojijo in se ob tem počutijo nelagodno. Za nekatere vrnitev predstavlja izziv, za druge pa veliko olajšanje. Pogosto je vrnitev za njih znak, da bo spet vse po starem in da so premagali bolezen.
Vrnitev otroka med vrstnike pa je težka tudi za starše. Skrbi nas, da bo šola za otroka prenaporna. Skrbijo nas okužbe in da ga zaradi drugačnosti ne bi sprejeli.
Rak je huda bolezen in težko zdravljenje življenje nepovratno spremeni. Zato oboleli otroci nemalokrat potrebujejo več pomoči tako na čustvenem področju, kot pri samem izobraževanju. Posledice zdravljenja so lahko od fizičnih sprememb do psiholoških težav (npr. drugačno razmišljanje, težja koncentracija).
Najpomembnejše po končanem zdravljenju pa je, da jih okolica sprejme in razume njihove težave, s katerimi se soočajo. Z ozaveščanjem želimo doseči prav to – da bi otrokom in mladostnikom olajšali vrnitev v “normalno” življenje.
Junake, otroke z rakom, smo vprašali: Kako so prijatelji sprejeli tvojo bolezen?
“V redu. V vrtcu so mi naredili plakat : Mi smo s tabo Amar in polepili skupne fotografije, ter mi poslali risbice. Plakat sem nalepil v svojo sobo na steno, da sem vsak dan gledal svoje prijatelje.”
“Trije najboljši vredu, so me večkrat poklicali in z menoj igrali igrice. Tudi pridejo na obisk. Večino ostalih pa sploh ne zanima, kaj mi je … samo vejo, da me ni v šoli.”
“Razumeli so, da sem bolna in ne morem bit z njimi. Poslali so mi pisma tu in tam, da sem vedela, da so mislili na mene, čeprav nismo bili skupaj. Po koncu zdravljenja nismo več govorili o tem.”
“To pa ne vem, ampak starih prijateljev nimam več.”
“V vrtcu vsi prijatelji sprašujejo po meni in me pogrešajo. Zelo so žalostni, ker sem zbolela.”
“Prijatelji so sicer mojo bolezen sprejeli,vendar pa niso razumeli, kako zelo slabo sem se počutila. Veliko jih je name pozabilo.”
“No ja različno, že dolgo nisem bil z njimi, mi pa pošiljajo risbice iz šole in mi želijo, da se čimprej pozdravim. Sosedje pa so tudi kar kul in mi želijo, da se čimprej rešim bolnic, da se bomo lahko več družili.”
“So bili majhni in se ne zavedajo kaj je to.”
“Zanimalo jih je, kakšna bolezen je to, vsi so bili prijazni.”
“Bili so šokirani in žalostni. Najbolj punce, ki so tudi jokale. V podporo so mi prinesli voščila in darila.”
“Samo bližnje prijateljice so sprejele, ostali so me zafrkavali.”
“Moji prijatelji so mojo bolezen sprejeli zelo dobro in so mi tudi zdaj vedno v pomoč, ko jo potrebujem.”
