Povsem normalno je, da želimo otroka in njegove sorojence zaščititi in jim prikriti resnico o diagnozi. Pa vendar, večina otrok zaradi pogostih obiskov bolnišnice in preiskav, sama ugotovi, da je nekaj hudo narobe.
Prav tako večina otrok občuti, kako se počutijo njihovi starši. Njihova reakcija na slabe novice je pogosto odvisna od tega, kako se z njo soočajo starši.
Svetujemo, da ste glede diagnoze odkriti z otrokom. Otrok zdravljenje in vse spremembe lažje sprejme, če mu podamo starosti primerne informacije. Vendar pa je odkrit pogovor za starše, ki se tudi sami šele soočajo z diagnozo, izredno težak.
Če je možno, naj se z otrokom pogovorita oba starša skupaj. Tako si lahko nudita oporo.
Pomembno je, da otroku naenkrat ne podamo preveč novih informacij. Bodite pozorni na to, da otrok razume, kar ste povedali. Poskrbite, da bodo tudi ostali bližnji vedeli, kakšne informacije ste podali otroku. Bodite dosledni in odkriti. Pomembno je, da otroku ne obljubite ničesar, kar niste prepričani, da je mogoče.
Če otroku pokažemo, kako se odrasli počutimo, tudi sami lažje pokažejo svoja čustva. Povejte otroku, da so vsi občutki normalni in da jih boste podpirali pri soočanju z njimi.
POMAGAJTE OTROKU PRI SOOČANJU
Večino staršev skrbi, da ne bodo mogli nadzirati svojih čustev ob diagnozi in tekom zdravljenja. Kljub temu, pa skoraj vsi najdejo moč, za katero niso niti vedeli, da jo premorejo. To jim omogoči, da lahko skrbijo za bolnega otroka in ostale otroke.
Starši lahko otroku pomagate na več načinov:
- Nadzirate, kako in kdaj izraža svoja čustva. Trudite se, da otroka ne prestrašite z nenadnim čustvenimi izbruhi.
- Osredotočite se na naslednje korake, na prihodnost – zaključek zdravljenja in vrnitev v normalno življenje.
- Vključite ostale sorodnike in bližnje prijatelje v skrb za otroka. Otrokom lahko pomaga, če imajo občasno ob sebi tudi druge ljudi.
- Poiščite pomoč pri bolnišničnem osebju (zdravniki, sestre, socilani delavci, bolnišnični učitelji). Oni so strokovnjaki. Staršem lahko pomagajo pri razumevanju in zavedanju, da so vsi občutki normalni in obvladljivi.
- Opolnomočite otroka z znanjem o raku in zdravljenju. Starosti primerne informacije pomagajo zmanjšati strah in omogočijo otrokom, da se lažje soočijo s situacijo. To še posebno velja za starejše otroke.
- Poiščite pomoč pri organizacijah otrok z rakom (in njihovih staršev).
PREPOZNAJTE, ČE OTROK POTREBUJE DODATNO POMOČ
Večina otrok z rakom in njihovih sorojencev se sooča s paleto različnih čustev. Po navadi najdejo pot, kako se s tem spoprijeti, a kljub temu, kdaj potrebujejo tudi dodatno strokovno podporo.
Otroci vseh starosti največkrat pomoč iščejo pri starših. Včasih pa se zgodi, da so preveč zaskrbljeni in obremenjeni, da bi to zares naredili. Zato je pomembno, da starši sami prepoznajo znake, da ima otrok hudo stisko in potrebuje pomoč strokovnjaka.
Otrok običajno potrebuje strokovno pomoč, če:
- je ves čas žalosten in zelo veliko joče
- ima težave s koncentracijo
- ga ne morete potolažiti in pomiriti
- izgubi zanimanje za šolo, hobije in prijatelje
- ima močna nihanja razpoloženja
- je pogosto razdražen, razburjen in jezen
- govori o samopoškodovanju ali razmišlja o samomoru
- spremeni vedenje ali se obnaša drugače kot ponavadi
- nenadoma izgubi ali pridobi telesno težo ali se mu spremeni apetit in to ni povezano z zdravljenjem
- nima energije in je zelo utrujen in to ni povezano z zdravljenjem
- ima težave s spanjem, ki trajajo dlje časa (več kot dva tedna)
Vir : www.cancer.org.au
