Intenzivna terapija

Nazadnje urejeno: 2021-06-08
Predviden čas branja: 3 min

Svojo izkušnjo na oddelku za intenzivno nego je opisala Simona, mamica takrat 3-letne Kati. 

Za diagnozo, da gre za tumor v glavi, smo izvedeli 22. junija 2018. Takrat je bila hči obravnavana na gastroenterološkem oddelku. Že nekaj mesecev je pogosto bruhala, več kot eno leto se ni zredila, tudi rasla ni skoraj nič. Bila je zelo mirna in boječa, kakršna še pred letom ni bila.

Kati je na operacijo počakala na nevrološkem oddelku, kamor so jo preselili po diagnozi. Po operaciji, ki je bila 3. julija 2018, je bila približno 48 ur nastanjena na oddelku za intenzivno nego. Po končani operaciji sva lahko šla starša z njo na intenzivni oddelek. Tam so nama zdravstveni delavci najprej razložili ves postopek, ki velja za obiskovalce na oddelku. Oddelek je v prvem nadstropju pediatrične klinike. Na listu so nama dali tudi vse informacije v zvezi z delovanjem oddelka. Na obisk morajo svojci počakati na hodniku. Obiski so bili tedaj možni med 10. in 13. uro ter med 15. in 19. uro. 

Kljub vnaprej določenim uram za obiske ni nujno, da začetek obiskov steče ob uri. Če se na oddelku s katerim bolnikom dogaja kaj posebnega, prihaja do zapletov, so obiski prekinjeni ali prestavljeni, dokler se bolnikov ne stabilizira. Na hodniku je informator, ki pove, kdaj obiskovalci smejo vstopiti. Pri njem smo dobili ključ omaric, kjer smo pustili osebne stvari (torbic, hrane, plašči …), saj teh na oddelek ni dovoljeno nositi.

Vstopili smo vsi obiskovalci hkrati. Najprej smo si morali temeljito umiti in razkužiti roke v predprostoru, ki je namenjen prav temu.

Z možem sva hčer obiskovala vsak dan ob urah za obiske. Pogosto smo čakali, da nam je bil vstop dovoljen. Včasih je informator navedel vzrok, drugič spet ne.

Pri Kati nisva smela ostati dlje, kot so uradno zapisane ure obiskov. V res izjemnih primerih lahko starši lahko ostanejo dlje, nastanjeni so v izolacijski sobi skupaj z otrokom.

V prostoru je precej bolniških postelj, ki so postavljene druga zraven druge, otroci v najbolj kritičnem stanju pa so izolirani v svojih sobah. Vsi otroci so priklopljeni na veliko naprav in te neprestano piskajo ter zasedajo veliko prostora ob postelji. 

Osebje nenehno bedi nad vsakim otrokom, pozorni so na vsak pisk, ves čas budno spremljajo oglašanje aparatov.

Staršem v stiski pomaga psihologinja. Z njo imamo krasne izkušnje. Ko sva bila prvič pri hčeri, je pristopila do naju, se predstavila in vprašala, ali želiva pogovor. Menim, da je prišla prava oseba ob pravem času na pravo mesto. Dala nama je ogromno koristnih nasvetov, hkrati je bila odlična poslušalka. Konkretno je svetovala in odgovarjala na vsa vprašanja. Zelo dobro se spomnim nasveta, naj sprejmeva pomoč prijateljev, saj si zares želijo pomagati. Na ta način bova lahko pomagala njim in sebi. Pomoč je bila vsekakor dobrodošla. Svetovala je tudi, kako položaj  predstaviti sorojencema glede na njuno starost in razložila, kako dojemata stvari pri določeni starosti.

Ko Kati ni več potrebovala intenzivne nege, so jo premestili na kirurški oddelek, ki je na drugi strani hodnika v prvem nadstropju. Na kirurškem oddelku je en starš lahko ves čas prisoten ob otroku. Na koncu hodnika je tudi igralnica, kjer se je Kati rada igrala, igrače pa smo si lahko odnesli tudi v sobo. V igralnici je bila prisotna tudi vzgojiteljica.

Otroci obroke hrane jedo v sobi, starši pa izven oddelka, v P1, na notranji terasi. Pred stopnicami terase (blizu avtomatov za kavo in prigrizke) bolnišnično osebje ob določeni uri staršem pripelje hrano, zapakirano v rumene posode. Na vsaki je napisano ime in priimek starša, ki mu pripada obrok. Na oddelku sestre in vzgojiteljica lepo skrbijo, da starši v miru obedujejo, saj so v tem času še bolj pozorni na otroka ali so celo ob njem.

Z možem sva se pri obiskih menjala. Dokler je bila hčerka na intenzivni negi, sva jo obiskovala skupaj, v času bivanja na kirurškem oddelku, pa sva se z možem menjala. Za naju je bilo to zelo dobro, prav tako za drugo hčerko in sina, ki sta bila doma. Spomnim se, kako je bilo, ko sem prvič po operaciji prišla domov. Meni je zelo pomagalo, da sem nabrala nove moči. Priporočava tudi drugim družinam, če je le izvedljivo.

Vzgojiteljice in sestre razumejo, da tudi starši potrebujemo nekaj časa zase, zato so v času krajše odsotnosti staršev ob otroku in večkrat preverijo, ali mu je dobro.

Vam je vsebina tega članka v pomoč?
Ni v pomoč 0

Deli Članek

Vsebine objavljene v tem članku so informacijske narave

Vsebine so na tem mestu zgolj zbrane in povzete iz različnih virov.
Zaradi možnosti sprememb virov, za točnost informacij ne odgovarjamo.