Več kot 80% otrok, ki so zboleli za rakom, preživi vsaj 5 let in več zaradi vse bolj naprednega in učinkovitega zdravljenja. Žal pa ima zdravljenje, ki otrokom omogoča preživetje, tudi dolgoročne posledice in pozne stranske učinke.
Večina stranskih učinkov se pojavi med ali kmalu po zdravljenju in hitro izzveni. Nekatere težave pa ostanejo ali se pojavijo šele mesece ali leta po zdravljenju. Ker vedno več otrok, ki preživi raka, dočaka odraslo dobo, se temu posveča vedno več pozornosti.
Skrbno spremljanje otrok po zdravljenju zagotavlja, da zdravniki kar najhitreje odkrijejo in obravnavajo pozne stranske učinke. Pogostost pregledov je odvisna od vrste raka, ki ga je otrok prebolel, od vrste zdravljenja, tveganja za pozne stranske učinke in druga dejstva – starost otroka, količine prejete kemoterapije ali radioterapije in koliko časa je minilo od zdravljenja.
Preberite več o:
VZROKI IN TVEGANJE
Napovedovanje tveganja za pozne stranske učinke je zelo težko. Vsak otrok je drugačen. Prav tako so različne terapije za različne vrste rakov. Na tveganje vpliva: vrsta raka, na katerem delu telesa je bil rak, starost otroka med zdravljenjem, splošno zdravstveno stanje otroka pred boleznijo, genetske predispozicije.
Pozne posledice povzročijo poškodbe zdravih celic v telesu. Največkrat jih povzročita kemoterapija ali radioterapija. Prav tako je lahko vzrok obširen kirurški poseg (operacija).
Kemoterapija
Pri kemoterapiji se uporablja zdravila, ki ubijajo rakave celice. Žal pa ta zdravila poškodujejo tudi nekatere zdrave celice, kar povzroči dolgoročne in pozne stranske učinke.
Kemoterapevtska zdravila poškodujejo celice, ki se hitro delijo, kar med zdravljenjem povzroči stranske učinke kot so znižano število krvnih celic, slabost, driska in izguba las. To so kratkotrajni stranski učinki, ki po zdravljenju izginejo.
Pozni učinki pa se lahko pokažejo več let po zdravljenju. Telo otroka raste, kar pomeni, da se veliko celic v telesu otroka deli hitreje kot pri odraslih. Nekatera zdravila te celice poškodujejo in jim tako preprečijo normalno rast in razvoj.
Radioterapija
Pri radioterapiji se uporabljajo visoko energijski žarki (X-žarki), ki ubijajo rakave celice, s tem pa se skrči tumor. Obstajajo različne metode. Pri klasičnih obsevanjih gre za radiacijo iz zunanjega vira. Pri drugih metodah pa radioaktiven material vstavijo v ali ob tumor. Radioterapija se največkrat uporablja skupaj z drugimi metodami zdravljenja, na primer pred ali po operaciji ali pa skupaj s kemoterapijo. Včasih pa je tudi glavna oblika zdravljenja.
Tudi radioterapija poleg rakavih prizadene normalne celice v telesu. Nekateri organi in deli telesa so na radiacijo bolj občutljivi kot drugi. Pri mlajših otrocih je tveganje večje. Največja verjetnost negativnih stranskih učinkov je pri otrocih, ki imajo dedno obliko očesnega raka (retinoblastoma).
Operacija
Za mnoge vrste raka je kirurška odstranitev oziroma operacija ključna. Kot pri ostalih oblikah zdravljenja je tudi pri kirurških posegih veliko dejavnikov, ki vplivajo na verjetnost poznih stranskih učinkov.
V nekaterih primerih je kirurški poseg minimalen in ostane samo majhna rana. Lahko pa operacije zahtevajo odstranitev dela ali celotnega organa, ali celo uda. Zdravniki se trudijo, da je škoda čim manjša in vedno stremijo k temu, da odstranijo samo toliko zdravega tkiva kot je nujno potrebno.
Mlajše otroke lahko kirurški poseg bolj prizadene kot starejše, ki so že (skoraj) dosegli odraslo velikost.
KAJ VSE LAHKO ZDRAVLJENJE PRIZADENE
Za zdravljenja otroškega raka je potreben zelo strokoven in interdisciplinaren pristop. Strokovnjaki otroke spremljajo tudi po koncu zdravljenja in so pozorni na morebitne pozne posledice. Pozne posledice lahko vključujejo več kot en del telesa (ali več kot en organski sistem). Lahko so zelo blage ali pa tudi zelo hude.
Predstavili bomo najbolj pogoste pozne posledice zdravljenja raka. Možni pa so še mnogi drugi stranski učinki. O verjetnih poznih posledicah in stranskih učinkih pri vašem otroku se je najbolje pogovoriti z zdravnikom, ki lahko tveganja predvidi glede na specifičen primer.
Možgani in kognitivne težave
Nekatere oblike zdravljenja tumorjev na možganih ali kadar se poskuša preprečiti, da se rak razširi v možgane, lahko povzročijo pozne posledice. Otroci z možganskimi tumorji ali akutno limfoblastno levkemijo (ALL) imajo največje tveganje za pozne posledice na možganih. Posledice pa lahko imajo tudi otroci z drugimi oblikami raka. Možgane lahko prizadene kirurška odstranitev, radioterapija in kemoterapija.
Normalne možganske celice se v prvih letih življenja zelo hitro delijo, zaradi tega so zelo občutljive na radioterapijo. Zdravniki se vedno izogibajo obsevanju glave ali pa ga vsaj prestavijo pri otrocih mlajših od 3 let. Tako poskušajo zmanjšati škodo na razvoj možganov. Vendar pa tudi pri starejših otrocih radioterapija lahko povzroči težave npr. pri učenju. Pri količini radiacije, ki se uporabi, se vedno tehta med morebitno škodo in tveganjem za ponovitev bolezni.
Tudi kemoterapija lahko povzroči učne težave. To je bolj verjetno, kadar se uporabijo visoke doze določenih kemoterapevtskih zdravil in pri mlajših otrocih. Težave pri učenju so bolj pogoste pri otrocih, ki se zdravijo tako s kemoterapijo kot tudi z radioterapijo v območju možganov.
Težave pri učenju, pogosto imenovane kognitivne motnje, se navadno pokažejo v nekaj letih po koncu zdravljenja.
Kako jih prepoznamo?
- Težave pri organizaciji dela
- Težave pri opravljanju nalog
- Nezmožnost osredotočenosti
- Pomanjkanje daljše koncentracije
- Slaba koordinacija roka-oči
- Težave s spominom
- Nižji IQ
- Frustracije v šoli
- Težave pri načrtovanju in izvajanju projektov
- Impulzivno vedenje
- Slabši uspeh v šoli, predvsem v primerjavi z preteklostjo
- Počasnejše napredovanje v primerjavi z vrstniki
- Pomanjkanje zanimanja za šolo in ostale dejavnosti, ki vključujejo razmišljanje
- Povečana s šolo povezana tesnoba
- Zapoznelo doseganje ciljev, počasnejši razvoj
Kaj lahko pomaga?
- Zdravila (zdravila za boljšo koncentracijo in pozornost)
- Pomoč terapevta (pomaga poiskati način, kako se soočiti s slabostmi in jih obrniti sebi v prid)
- Vaje za možgane (naloge in aktivnosti, ki so izziv, zahtevajo logično razmišljanje in spomin lahko imajo pozitiven učinek)
- Vključevanje v družbo (socialne interakcije lahko spodbudijo rast možganskih celic)
- Telesna aktivnost (poleg vseh drugih pozitivnih učinkov, telesna aktivnost pozitivno vpliva tudi na rast možganskih celic v deli možganov za učenje in spomin)
- Spanje (zelo pomembno za čim boljšo kognitivno funkcijo)
Pojavijo se lahko tudi drugi pozni stranski učinki, odvisno od zdravljenja, kot so epileptični napadi ali pogosti glavoboli.
Zdravljenje, ki prizadene možgane, pa lahko povzroči tudi druge težave v telesu. Na primer radioterapija lahko poškoduje hipofize, ki je v možganih in nadzira hormone. Težave s hipofizo zajemajo utrujenost, brezvoljnost, slab apetit, občutljivost na mraz in zaprtost, kar kaže na zmanjšano količino določenih hormonov. Možen pa je tudi zaostanek v rasti in zrelosti.
Oči / vid
Zdravljenja raka lahko na več načinov prizadene vid. Najpogostejše so težave z vidom po zdravljenju retinoblastoma (očesnega raka). V mnogih primerih je vid poškodovan že ob diagnozi zaradi samega tumorja. Velikokrat je obolelo oko potrebno operacijsko odstraniti. V tem primeru vstavijo umetno oko.
Radioterapija v območju oči lahko poškoduje notranje dele oči, kar lahko povzroči težave z vidom. V nekaterih primerih povzroči sivo mreno. Kadar se obseva kosti v bližini oči, se lahko upočasni rast kosti, kar lahko spremeni obliko otrokovega obraza.
Na vid lahko vplivajo tudi tumorji hipofize in njihovo zdravljenje. Ta žleza se nahaja v neposredni bližini vidnih živcev, ki oči povezujejo z možgani. Operacija ali radioterapija v tem območju lahko poškoduje vidni živec in vodi do težav z vidom.
Nekatera kemoterapevtska zdravila so toksična za oči in lahko povzročijo težave kot so zamegljen vid, dvojni vid in glavkom. Največkrat težave z leti izzvenijo.
Otroci, ki so imeli presaditev matičnih celic, imajo večje tveganje za nekatere težave z očmi, kadar razvijejo bolezen presadka proti gostitelju. To je stanje, v katerem imunski sistem napada celice v očeh (in tudi druge celice v telesu).
Druge pozne posledice na oči so:
- sindrom suhega očesa,
- solzenje oči,
- občutek draženja očesa,
- obarvana beločnica,
- slabovidnost,
- občutljivost na svetlobo,
- nočna slepota,
- tumorji na vekah,
- povešena veka.
Kadar obstaja tveganje, da bo zdravljenje prizadelo otrokov vid, bo zdravnik otroka napotil k okulistu. S časom nekateri potrebujejo očala ali odstranitev sive mrene.
Kaj lahko sami storite?
- Zavedajte se tveganja, o tem povprašajte zdravnika.
- Obiščite specialista vsaj enkrat letno in naj naredi podroben pregled oči.
- Nosite sončna očala z UV zaščito, kadar je izpostavljen soncu.
- Poskrbite za varnost oči pri športnih aktivnostih.
- Izogibajte se ostrim in koničastim igračam.
- Ne igrajte se z ognjem in iskricami.
- Bodite posebno previdni pri uporabi močnih čistil.
- Pri košnji trave nosite zaščitna očala.
- V primeru poškodbe takoj poiščite pomoč zdravnika.
Simptomi težav z vidom so:
- zamegljen vid,
- dvojni vid,
- črne pikice,
- občutljivost na svetlobo,
- nočna slepota,
- bledost ali porumenelost barv,
- pogosto menjavanje očal oz. kontaktnih leč,
- konstantno draženje oči oziroma vek,
- solzenje oči,
- boleče oči,
- suhe oči.
Ušesa / sluh
Nekatera kemoterapevtska zdravila in antibiotiki lahko povzročijo izgubo sluha (predvsem visokih zvokov). Tudi radioterapija ali operacija v predelu možganov ali ušes lahko vodi do izgube sluha. Tveganje je večje pri otrocih, ki zbolijo mlajši.
Druge pozne posledice na ušesa so:
- zvonjenje v ušesih,
- težave pri poslušanju, kadar je v ozadju hrup,
- omotica (če zdravljenje poškoduje notranje uho),
- gosto ušesno maslo.
Kadar obstaja tveganje, da bo zdravljenje prizadelo otrokov sluh, bo zdravnik otroka napotil k otorinolaringologu.
Po zdravljenju je treba redno spremljanje, da se čim prej prepoznajo in obravnavajo morebitne težave. Pri mlajši otroci lahko težave s sluhom vplivajo na razvoj govora. Starejši otroci pa lahko imajo težave v šoli ali v družbi. Nekateri za boljše komuniciranje potrebujejo slušni aparat.
Kaj lahko sami storimo?
- O tveganju povprašajte zdravnika.
- O simptomih nemudoma obvestite zdravnika.
- Redno obiskujte specialista za sluh, da opravi podrobne teste sluha.
Simptomi težav s sluhom:
- Težave s poslušanjem, kadar je prisoten šum v ozadju.
- Nezmožnost slišanja ljudi po telefonu.
- Potreba po tem, da so TV in druge naprave zelo na glas.
- Neodzivnost na zvoke (glasove, zvoki iz okolja).
- Težave v šoli, povezane s sluhom.
Ščitnica
Ščitnica je zelo pomemben del endokrinega sistema. Ščitnični hormoni vplivajo na rast in razvoj otroka. Poleg tega pa tudi regulirajo metabolizem.
Delovanje ščitnice je lahko prizadeto zaradi radioterapije ali operacije v območju glave in vratu ali zaradi metod, ki se uporabljajo pri presaditvi matičnih celic. Zaradi zdravljenja je lahko ščitnica poškodovana neposredno ali pa posredno preko hipofize, ki nadzira njeno delovanje.
Hipotiroidizem – zmanjšano delovanje ščitnice, kadar ščitnica proizvaja premalo ščitničnega hormona. To lahko povzroči ekstremno utrujenost, suho kožo, nepojasnjeno pridobivanje teže, zaprtost, upočasnjeno rast kosti, težave s spominom, depresijo in tanjšanje las. Kadar je potrebno, se zdravi z dodajanjem ščitničnega hormona preko tablet.
Hipertiroidizem – povečano delovanje ščitnice, manj verjetno. Znaki so nervoza, izguba telesne teže, težave s spanjem, driska in povečana žleza ščitnica (golša). Kadar je potrebno, se zdravi z operacijo ali obsevanjem ščitnice, da se zmanjša nivo hormonov.
Kaj lahko storimo?
- O tveganju povprašajte zdravnika.
- Redne preiskave krvi pomagajo pri zgodnjem odkrivanju težav, preden se pojavijo simptomi. Testiranje je potrebno mnoga leta po radioterapiji, saj se težave lahko pokažejo šele desetletja kasneje.
- Posebno pozornost je potrebno ščitničnim hormonom dati v obdobju hitre rasti.
- Ženske z visokim tveganjem naj pred zanositvijo preverijo delovanje ščitnice. Redni pregledi so potrebni tudi med nosečnostjo. Otroci žensk s težavami s ščitnico imajo večjo možnost za težave v razvoju.
Mišice in kosti
Radioterapija lahko močno prizadene (pravilno) rast kosti in mišic pri otrocih, saj upočasni rast v območjih, ki so bila izpostavljena. Kosti, mehka tkiva, mišice in žile so zelo občutljive na radiacijo v času hitre rasti. Še posebno visoko tveganje za hujše posledice imajo otroci v času poskoka v rasti.
Poleg upočasnjene rasti kosti, so možne še druge težave:
- neenakomerna rast (zdravljena stran ne raste enako kot nezdravljena stran),
- bolečine v kosteh,
- togi sklepi,
- spremenjen način hoje,
- slabotne kosti, nagnjene k zlomu,
- znižana vsebnost kalcija v kosteh,
- povišano tveganje za kostnega raka v območju, ki je bilo izpostavljeno radioterapiji.
Nekatera zdravila, ki se uporabljajo za zdravljenje določenih vrste raka, lahko prav tako prizadenejo kosti. Na primer kortikosteroidi, ki so pogosto del kemoterapije pri zdravljenju levkemije ali limfoma. Povzročijo lahko osteonekrozo, pri kateri so poškodovane krvne žile, ki oskrbujejo kosti. Zaradi tega lahko deli kosti oslabijo ali odmrejo, kar je boleče in lahko vodi do zloma. Osteonekroza lahko prizadene katerokoli kost, vendar največkrat prizadene kosti okoli kolkov in kolen. Osteonekrozo lahko povzroči tudi visokodozna kemoterapija ob presaditvi matičnih celic.
Kirurški posegi pri določenih vrstah otroškega raka lahko neposredno vplivajo na rast mišic in kosti. Najpogosteje je to pri kostnih rakih (osteosarkom, Ewingov sarkom) in tumorji ki izvirajo iz mišic (rabdomiosarkom).
Nekatere težave pri rasti kosti lahko izvirajo iz poškodb endokrinega sistema.
Kaj lahko storimo?
- Redno obiskujte preglede pri specialistu.
- Redna lahka vadba.
- Ne kadite in ne uživajte alkohola.
- Dieta z visoko vsebnostjo kalcija.
Srce / kardiovaskularni sistem
Bolezen srca je lahko huda pozna posledica nekaterih metod zdravljenja raka. Srce se lahko poškoduje med zdravljenjem, težave pa se pokažejo šele leta ali celo desetletja pozneje.
Vrsta kemoterapevtskih zdravil, antraciklini, ki se uporabljajo pri zdravljenju mnogih vrst otroškega raka, lahko poškodujejo srčno mišico ali vplivajo na ritem srca. Obsežnost poškodbe je odvisna od prejete doze in starosti otroka. Zdravniki vedno predpišejo čim nižjo dozo, ki še zadostuje za zdravljenje raka.
Radioterapija prsnega koša ali hrbtenice lahko prav tako poškoduje srčno mišico ali povzroči težave z ritmom srca. Poškoduje lahko tudi sečne zaklopke ali srčne žile (koronarne arterije), ki srce oskrbujejo s kisikom. Na tveganje vpliva količina radiacije in starost otroka.
Moderni pristopi se osredotočajo na to, da je tveganje za težave s srcem čim mnajše. Kljub temu pa zdravniki ne morejo vedno napovedati, kakšno je za posameznika tveganje za težave s srcem (ki se lahko pokažejo mnogo let po zdravljenju).
Kaj lahko storimo?
- Vprašajte zdravnika o tveganju.
- Spremljanje srca v letih po zdravljenju je izrednega pomena, saj se pogosto zgodi, da ni nobenih znakov težav. Specialni testi (EKG in ekokardiogam) pomagajo pri zgodnjem odkrivanju težav s srcem in pravočasne zdravljenju.
- Bolezni srca in ožilja so najpogostejši vzrok smrti. Skrb za srce (zdrava prehrana, redna telesna vadba, izogibanje cigaretom) je zato pomembna za vse ljudi. Vendar pa je za ljudi, ki so se v otroštvu zdravili za raka, to še toliko bolj pomembno.
Simptomi težav s srcem so:
- na začetku pogosto ni nobenih simptomov,
- ko bolezen srca napreduje, pa se lahko pojavijo:
- zadihanost,
- omotica,
- vrtoglavica,
- omedlevica,
- izčrpanost,
- bolečine v prsih (in ob tem potenje, slabost ali zadihanost),
- otekanje stopal in gležnjev,
- kašelj, ki traja dlje časa,
- pospešeno bitje srca,
- neenakomeren ritem srca.
Pljuča
Zdravljenje otroškega raka lahko prizadene tudi pljuča.
Radioterapija v območju prsnega koša lahko povzroči težave s pljuči. Tveganje je odvisno od količine radiacije, deleža pljuč, ki je obsevan in starosti otroka. Če otrok v času radioterapije prejema tudi določena kemoterapevtska zdravila, se lahko tveganje poveča.
Prav tako lahko težave povzročijo kirurški posegi v predelu prsnega koša ali pljuč.
Povečano tveganje imajo tudi otroci, ki so po presaditvi kostnega mozga razvili bolezen presadka proti gostitelju.
Možni pozni stranski učinki so:
- zmanjšana pljučna kapaciteta,
- zadihanost,
- konstanten kašelj,
- pljučna fibroza (pljučno tkivo je poškodovano in odebeljeno, zato se ne more normalno raztezati),
- pljučnica (težave z dihanjem),
- povečano tveganje za pljučne okužbe,
- povečano tveganje za razvoj raka na pljučih .
Pri nekaterih se težave pokažejo takoj v prvih letih po zdravljenju. Pri drugih pa dolgo ni nobenih vidnih simptomov.
Simptomi so:
- zadihanost,
- pogosto kašljanje,
- piskanje,
- bolečine v prsih,
- pogosti bronhitisi in pljučnice,
- hitra utrujenost ali zadihanost ob blagi telesni aktivnosti.
Kaj lahko storimo?
- Zdravnika vprašajte o tveganju,
- Redni obiski specialista, ki opravi rentgen in teste pljučne funkcije,
- Cepljenje proti pnevmokokom.
- Vsakoletno cepljenje proti gripi.
- Izogibanje potapljanju (razen, če pulmolog oceni, da je varno).
- Ne kadite! (tudi marihuana ne).
- Izogibanje cigaretnemu dimu.
- Redna telesna vadba.
- Izogibanje toksičnim hlapom (čistila, barve).
- Zdrav način življenja.
Zobje
Kemoterapija ali radioterapija v območju zob in čeljusti lahko ima pozne stranske učinke, predvsem, če so zdravljenih otroci mlajši od 5 let. Lahko pa tudi pri starejših otrocih.
Možni pozni stranski učinki so:
- majhni zobje,
- manjkajoči zobje ali zapoznel razvoj zob,
- nenormalna zobna sklenina (drugačna barva, nenavadna oblika),
- povečano tveganje za karies,
- hitra izguba zob,
- mlečni zobje ne izpadejo,
- občutljivost zob na vroče ali mrzlo,
- spremenjen okus,
- bolezni dlesni,
- nezmožnost popolnega odpiranja ust,
- težave s čeljustjo, kar lahko povzroči bolečine,
- nepravilen ugriz,
- nepravilna rast obraznih ali vratnih kosti,
- kratke ali tanke korenine zob (zaradi tega lahko hitro izgubimo zobe),
- poškodbe žlez slinavk (kar lahko povzroči suha usta, propadanje zob ali bolezni dlesni).
Kaj lahko storimo?
- O tveganju se pogovorite z zdravnikom.
- Obiščite ortodonta, če zdravnik oceni, da je potrebno.
- Redno obiskujte zobozdravnika in ga obvestite o zdravljenju.
- Najmanj dvakrat dnevno čistite zobe z zobno pasto, ki vsebuje fluor.
- Med čiščenjem zobno ščetko obrnite malo pod kotom proti dlesnim.
- Uporabljajte zobno ščetko z mehkimi ščetinami.
- Temeljito čistite vse površine zob.
- Čistite tudi jezik, da odstranite bakterije.
- Dnevno in previdno uporabljate zobno nitko.
- Uporabljajte antibakterijsko, brezalkoholno ustno vodo za izpiranje.
- Uživajte veliko (nesladkane) tekočine, uporabljate umetno slino.
- Omejite uživanje sladke hrane in hrane, ki ima veliko ogljikovih hidratov.
- Ne kadite.
- Opustite ali zelo omejite vnos alkoholnih pijač.
Rast
Upočasnjena rast je pogosta težava med zdravljenjem otroškega raka.
Kemoterapija lahko upočasni rast, a je to (kadar ni radioterapije) navadno samo začasno. S časom večina otrok ujame smernice normalne rasti. Nekatera kemoterapevtska zdravila v visokih dozah pa povzročijo tudi dolgoročne stranske učinke.
Večina poznih posledic pri rasti in razvoju je povezana z radioterapijo, ki ima neposreden vpliv na rast kosti v območju obsevanja.
Radioterapija ali kirurški posegi lahko poškodujejo hipofizo, ki je glavna endokrina žleza in nadzoruje izločanje hormonov. To lahko prizadene rast in razvoj otroka.
Endokrini sistem je skupina žlez, ki nadzorujejo mnoge telesne funkcije, vključno z rastjo, metabolizmom, dozorevanjem in odzivom na stres. Žleze delujejo z izločanjem hormonov v kri in tako vplivajo na celice po telesu. Hipofiza izloča rastni hormon, ki stimulira rast otroka. Spremenjeno izločanje lahko vpliva na otrokovo rast in razvoj. Najbolj občutljivi so mlajši otroci. Stranski učinek upočasnjene rasti se navadno opazi v 5 letih po zdravljenju.
Simptomi, ki se lahko pojavijo:
- upočasnjena rast (navadno manj kot 5 cm na leto),
- otroci so manjši in izgledajo mlajši kot njihovi vrstniki.
V odrasli dobi pa:
- khke kosti,
- zmanjšana mišična masa,
- povečana telesna maščoba,
- povišan holesterol v krvi,
- utrujenost, anksioznost, razdraženost, nezainteresiranost, turobno počutje,
- nizek libido, nezainteresiranost za spolnost.
Kaj lahko naredimo?
- O tveganju se pogovorite z zdravnikom.
- Redno obiskujte zdravnika, ki naj spremlja višino, zrelost, prehranjenost in kondicijo.
Zdravljenje
Zdravi se z dodajanjem sintetičnega rastnega hormona več let. Žal pa ima dodajanje rastnega hormona tudi tveganja. Zato se o tem odloči zdravnik, ki predstavi vsa dejstva in možne stranske učinke.
Moški spolni razvoj
Pri moških imajo testisi dve glavni nalogi. Proizvajajo moške hormone (testosteron) kar vpliva na spolni razvoj in pomaga telesu vzdrževati močne kosti in mišice. Testisi pa proizvajajo tudi spermo, ki je potrebna za spočetje otroka.
Radioterapija (v območju testisov ali trebuha) in kemoterapija lahko zmanjšata količino proizvedene sperme in prizadeneta spolni razvoj. Celice, ki proizvajajo spermo, so bolj občutljive kot celice, ki proizvajajo hormone. Stranski učinki so lahko začasni ali dolgoročni, odvisno od intenzivnosti zdravljenja.
Kadar je možno, testise zaščitijo in jih izključijo iz obsevalnega območja, da bi preprečili stranske učinke.
Količina spolnih hormonov je odvisna tudi od hipofize, zato lahko na spolni razvoj in proizvodnjo sperme vpliva tudi radioterapija v območju glave.
Zdravljenje, ki prizadene proizvodnjo sperme, lahko vpliva na zmožnost spočetja otroka. V nekaterih primerih je to samo začasno, včasih pa je dolgotrajno ali celo trajno. Zaradi tega je pomembno, da se o tem pri starejših otrocih razmišlja že pred zdravljenjem. Pogosto se pri fantih odločijo za odvzem in shranjevanje sperme, kar jim omogoči, da lahko imajo svoje otroke. Za otroke pred puberteto je tveganje za stranske učinke na plodnost majhno.
Zdravljenje, ki prizadene izločanje hormonov, lahko povzroči težave v dozorevanju, zgodnjo ali zapolznelo puberteto, nedokončano puberteto in impotenco. Zdravniki lahko predpišejo dodajanje testosterona, da se ohranja normalno raven hormona.
Ženski spolni razvoj
Pri ženskah so za spolni razvoj in nosečnost pomembni jajčniki in maternica. Zdravljenje lahko te organe prizadene.
Jajčnike lahko prizadene kemoterapija ali radioterapija. Tveganje je odvisno od intenzivnosti zdravljenja in starosti ter stopnje razvoja deklice ob zdravljenju. Deklice, ki še niso v puberteti večinoma nimajo stranskih učinkov.
Radioterapija trebuha ali medenice lahko poškoduje jajčnike, zato zdravniki skrbijo za njihovo zaščito. Prav tako lahko težave povzroči radioterapija v območju glave, ki prizadene hipofizo. Ta uravnava hormone, ki so potrebni za normalno delovanje jajčnikov.
Jajčnike lahko poškoduje tudi visoka doza nekaterih kemoterapevtskih zdravil. Pri deklicah, ki že imajo menstruacije, lahko to povzroči motnje v ciklu ali pa se menstrualni cikel povsem ustavi. To je lahko začasno ali dolgotrajno.
Dekleta, ki prejemajo zdravljenje, ki vpliva na jajčnike, imajo tveganje za zapoznelo puberteto in kasnejšo prvo menstruacija, neredne menstrualne cikle, zgodnjo menopavzo, zmanjšano plodnost in druge zdravstvene težave. Zdravniki lahko predpišejo hormonske nadomestke in tako pomagajo zmanjšati nekatere stranske učinke.
Prav tako je lahko prizadeta maternica, posebno, če je radioterapija usmerjena v trebuh. Pozni stranski učinki so lahko manjša maternica ali maternica, ki se med nosečnostjo ne razteza normalno. To lahko poveča tveganje za splav, nizko porodno težo novorojenčka in prezgodnji porod.
Plodnost
Mladi odrasli, ki so v otroštvu preživeli raka, so pogosto zaskrbljeni, ali bodo lahko imeli otroke. Večina jih lahko ima zdrave otroke, čeprav obstajajo določena tveganja.
Moški so lahko zaradi zmanjšane količine sperme manj plodni. Pri ženskah pa lahko na plodnost vplivajo neredne menstruacije, zgodnja menopavza in sprememba na maternici. Težave so lahko zelo različne pri vsakem posamezniku, zato je zelo pomembno spremljati morebitne težave med in po zdravljenju.
Zdravniki se poslužujejo različnih načinov, da bi pri obolelih otrocih ohranili plodnost in zmožnost, da imajo lahko svoje otroke. Pri starejših fantih je ena od možnosti shranjevanje sperme. Ženske se spodbuja, da zanosijo v zgodnji rodni dobi, da se tako poveča možnost za uspešno zanositev. Ves čas se iščejo tudi novi pristopi za ohranitev ali povrnitev plodnosti.
Viri:
