Dejavniki tveganja, povezani z življenjskim slogom (kot so telesna aktivnost, prekomerna teža ali kajenje), nimajo velike vloge pri tveganju, da otrok zboli za rakom. Z razliko od številnih rakov pri odraslih, o čemer smo že pisali v septembru.
Nekaj okoljskih dejavnikov, kot je izpostavljenost sevanju, je bilo povezanih s povečanim tveganjem za nekatere vrste otroškega raka. Vendar je v nekaterih primerih izpostavljenost sevanju neizogibna, na primer če otrok potrebuje obsevanje za zdravljenje druge vrste raka.
Če otrok zboli za rakom, je pomembno vedeti, da je zelo malo verjetno, da bi to lahko preprečili. To je za starše izjemno pomembno, saj se ob soočanju z diagnozo pogosto išče “krivca”.
Redko se zgodi, da otrok podeduje spremembo gena, ki močno poveča verjetnost za razvoj določene vrste raka. V takšnih primerih zdravniki včasih priporočajo preventivno operacijo za odstranitev organa, preden se tam razvije rak. Vendar so takšni primeri zelo redki.
Majhen delež otrok z večjim tveganjem za razvoj raka ima v družini zgodovino bolezni raka. Poleg družinske zgodovine so dejavniki tveganja še nekatere druge posebnosti, kot so posebne zdravstvene značilnosti, zgodnji pojav netipičnih rakov za otroštvo, več rakavih bolezni v otroštvu in pojav rakov, ki so pogostejši v okviru genetskih sindromov, povezanih z večjim tveganjem za raka. Tako je na primer večja verjetnost za pojav otroškega raka pri otrocih z Downovim sindromom, ki pogosto zbolijo za levkemijo.
Zato je pomembno, da zgodaj prepoznamo otroke z večjim tveganjem, saj jih lahko skrbno spremljamo, kar omogoča zgodnje odkrivanje in zdravljenje ter posledično boljše možnosti za preživetje.
