Vsaka sprememba v življenju prinaša nove izzive. Med zdravljenjem je družina osredotočena na samo zdravljenje in preiskave po korakih in na koncu cilj – ozdravitev. Vse ostalo je postranskega pomena.
Po koncu zdravljenja pa se je treba vrniti v “normalo”. Ob tem se lahko marsikdo znajde v stiski. Bolnišnica z osebjem je postala drugi dom za otroke in tudi starše spremljevalce. Spletejo se vezi z drugimi pacienti. Bolnišnica je tudi okolje, kjer se starši otrok z rakom počutimo varne, saj imamo občutek, da je otrokova bolezen bolj ali manj pod nadzorom. Zdravstvena ekipa otroka nam je nudila podporo med zdravljenjem. Prav ta podpora pogosto manjka, ko se zdravljenje zaključi.
Tedaj lahko pride do navala različnih čustev:
- Veselje, ker je zdravljenje zaključeno. Pa tudi strah, da se bolezen ponovi.
- Navdušenje nad vsakdanjimi opravki.
- Zaskrbljenost, kako primerno skrbeti za otroka, ki je prestal zdravljenje raka.
V tem prehodnem obdobju se je pomembno osredotočiti na pozitivne stvari. Pomembno se je opomniti, da je zdravljenje končano. Ker so preiskave in izvid dobri, so pregledi manj pogosti, kar je OK!
Čeprav je zaključek zdravljenja cilj, ki smo ga vsi težko čakali, si je treba priznati tudi druge občutke, kot sta žalost in tesnoba. O težkih občutkih se je treba pogovorjati: s psihologom ali z zdravstvenim osebjem v bolnišnici. Velika opora pa so tudi drugi starši, ki so šli skozi podobno situacijo. Tako je nastalo tudi naše društvo, da nudimo ramo in objem vsem, ki prihajajo za nami.
TUDI OTROCI OBČUTIJO SPREMEMBO
Tudi otrocih so po koncu zdravljenja lahko zaskbljeni, ne glede na starost, le da svojih skrbi ali težav ne znajo izraziti kot odrasli. Tukaj je nekaj nasvetov, kako ublažiti stisko otrokom različnih starosti.
Dojenček (0–12 mesecev):
Dojenčki, ki so se zdravili zaradi raka, imajo lahko manj možnosti za raziskovanje sveta okoli sebe in za dosego razvojnih mejnikov. Po zdravljenju pa najverjetneje hitreje napredujejo. Lahko pa pokažejo stisko ob ponovnih obiskih bolnišnice in na zdravniških pregledih. Stiska se lahko zmanjša, če ga pregledujejo vedno iste osebe in da mu je čim bolj udobno.
Malček (13–36 mesecev):
Veliko malčkov se med zdravljenjem obnaša bolj kot dojenčki. Na primer, navajanje na kahlico je lahko počasnejše, ločevanje od staršev in skrbnikov je lahko izziv, izbruhi trme pa se lahko povečajo. Malčku se olajša prilagoditev življenju doma z doslednostjo in jasnim postavljanjem meja. Kadar je možno, se malčku ponudi izbiro, da se nauči biti bolj samostojen. Dovoli se mu igranje in izražanje čustev na konstruktivne načine.
Predšolski otrok (starost 3–5 let):
Predšolski otroci potrebujejo dosledne meje doma. Med zdravljenjem otroci najveckrat prejemajo dodatno pozornost in igrače ali darilca. Če po zdravljenju ni bo deležen enake količine pozornosti, se lahko počuti kaznovan. Potreboval bo nekaj časa, da se prilagodi tej spremembi pozornosti in življenju kot običajen otrok. Stiska se lahko lajša z več priložnosti za prosto igro in umetniške dejavnosti, ki omogočajo otroku izražanje svojih čustev. Na njrgova vprašanja je treba odkrito odgovarjati, z besedami, ki jih otrok razume.
Mlajši šolarji (starost 6–9) in starejši šolarji (starost 10–12):
Dobro obveščeni učitelji in prijatelji lahko pomagajo otroku pri ponovnem vključevanju v šolsko okolje. Šolarji se lahko sprašujejo, zakaj se je zdravljenje končalo. Morda zanima, kaj se bo zgodilo. Pri odgovorih bodimo pošteni do otroka in čim bolj jasni.
Sošolci lahko pomagajo pri vključevanju v šoli.
Najstnik (starost 13–19):
Največji izzivi za najstnike in malde odrasle po zaključenem zdravljenju so:
- vrnitev k prijateljem, sošolcem in sodelavcem,
- ponovna pridružitev športnim idr. klubom in ekipam,
- izbira fakultete,
- razvoj kariere.
Zdravljenje raka lahko vpliva na vse življenjske dogodke. Čeprav se mnogi najstniki trudijo pustiti zdravljenje za sabo in se ne ozreti nazaj, lahko to povzroči dodatne težave. Najstniku je treba pomagati razumeti, da konec zdravljenja raka ne pomeni, da več ne potrebujejo zdravstvene oskrbe. Starši naj z vrstniki in trenerji delijo informacije ob spoštovanju zasebnosti svojega otroka.
Najstnikom je treba večkrat povedati, da vrnitev v normalno življenje zahteva čas.
IZZIVI ZA CELO DRUŽINO
Težave pri prilagajanju življenju doma lahko občuti katerikoli družinski član. O tem se je treba pogovoriti s prijatelji, zdravstvenim osebjem ali svetovalcem. Svetovalci lahko včasih pomagajo otrokom izraziti občutke, ki jih morda ne delijo s starši. Povprašajte otrokovega zdravnika ali šolo o svetovalcih v lokalnem okolju. Različni dogodki društva omogočajo otrokom in najstnikom ter njihovim staršem podobnimi izkušnjami zdravstvene oskrbe, da se zabavajo skupaj in delijo svoje izkušnje.
