Novice iz 3 nadstropja

​Danes je Ema stara tri leta – vesela, nagajiva in polna življenja. A njena zgodba se je začela povsem drugače, kot si starši želimo za svojega novorojenčka. Pri komaj dveh mesecih starosti, ko naj bi bil svet le varen zavetje topline in brezskrbnosti, je Ema vstopila v boj za svoje življenje.

✒️EMINA ZGODBA

Dve leti in pol kasneje … življenje gre naprej. ❤️

Danes je od zadnje kemoterapije minilo že dve leti in pol. Dve leti in pol, odkar smo zaključili zdravljenje, ki je zaznamovalo naše življenje in ga za vedno razdelilo na »prej« in »potem«. Takrat smo si želeli samo eno – da bi Ema nekoč lahko živela čisto običajno otroštvo.

In danes ga.

Ema je stara tri leta. Hodi v vrtec, se igra, smeji, nagaja in raziskuje svet. Pogumna, neustrašna in neverjetno vztrajna. Če si nekaj zamisli, bo naredila vse, da bo po njeno. 😄 Življenje zajema s polno žlico in ga živi tako, kot ga znajo živeti samo otroci – brez strahu, brez razmišljanja o jutrišnjem dnevu, z vsem srcem. Rada ima ljudi, rada ima igro, rada ima svoje male vragolije. Rada živi. In prav to je tisto, kar smo si zanjo želeli ves čas.

Ko jo danes gledam, kako zjutraj odide v vrtec, kako teče, se smeji, kako se doma jezi zaradi čisto nepomembnih stvari in kako zna biti trmasta, se včasih skoraj ne morem zavedati, čez kaj vse je šla. Ona ne ve, koliko strahu je bilo skritega za vsakim pregledom, vsakim odvzemom krvi, vsako čakalnico in vsakim izvidom. Ona samo živi. Midva kot starša pa … nikoli več ne znava živeti popolnoma brez strahu. Čeprav je danes vse videti tako normalno, je nekje v ozadju vedno prisoten tisti tihi glas. Tisti »kaj pa če«. Strah, ki ga ne moreš kar izklopiti, ko se zdravljenje konča. Strah, ki se pojavi ob vsaki vročini, vsaki nenavadni utrujenosti, vsakem simptomu, vsakem pregledu in vsakem čakanju na izvide. Ljudje vidijo zdravo, nasmejano in nagajivo triletnico. Midva pa poleg nje vedno vidiva tudi tisto malo deklico, ki je pri komaj dveh mesecih začela svojo največjo bitko.

Zato je danes vsak njen nasmeh nekaj več. Vsak njen »mami«, vsak objem, vsaka vragolija, vsak dan v vrtcu, vsak tek po stanovanju in vsaka čisto navadna otroška neumnost – vse to je za naju neizmerno dragoceno. Danes znava drugače ceniti trenutke. Skupne zajtrke, vožnje v vrtec, popoldneve na igrišču, crkljanje pred spanjem, njeno roko v moji, ko hodiva po ulici. Njeno smejanje iz druge sobe. Njene zgodbe, ki jih včasih sploh ne razumemo. Njene trme, njene kaprice in celo tiste dni, ko nama že pošteno preizkuša potrpežljivost. 
Hvaležna sva za vse. Za navaden ponedeljek. Za neprespano noč. Za razmetano otroško sobo. Za umazane roke. Za skupno kosilo. Za njen glas, ki naju pokliče iz druge sobe. Za objeme, ki pridejo nepričakovano. Za vse male trenutke, ki bi jih nekoč morda spregledala, danes pa v njih vidiva največje bogastvo. 
Hvaležna sva, da lahko gledava, kako odrašča. Da jo lahko peljeva v vrtec. Da jo lahko prideva iskat. Da jo lahko poslušava, ko nama pripoveduje o svojem dnevu. Da jo lahko gledava, kako sklepa prijateljstva, kako se uči, kako postaja vedno bolj samostojna in kako iz dneva v dan odkriva svet. 
Hvaležna sva za prihodnost, ki si jo danes upava načrtovati. Za rojstne dneve, izlete, počitnice, božična jutra, prve šolske dni in vse tiste čisto običajne družinske trenutke, ki so se nama nekoč zdeli tako samoumevni.

Ker sva se naučila, da nič od tega ni samoumevno. Danes ne želiva več ničesar posebnega. Želiva si samo, da bi Ema lahko še naprej bila Ema.

Naša borka.
Naša nagajivka.
Naša neustrašna deklica.

Naj nagaja. Naj trmari. Naj se jezi. Naj se smeji. Naj raste. Naj raziskuje. Naj nas spravlja ob živce in nas hkrati spravlja v smeh. Naj živi. Naj živi življenje, ki ji je bilo dano. In naj ga živi na svoj način – glasno, pogumno, neustrašno in z vsem srcem. ❤️ Midva pa bova verjetno vedno nekje v ozadju z malo strahu v srcu.Ampak danes je ta strah prepleten z nečim veliko močnejšim.

S hvaležnostjo.

Za vsak dan.
Za vsak njen nasmeh.
Za vsak objem.
Za vsak skupni trenutek.
Za vse tisto, kar danes lahko živimo skupaj.

Ker jo imamo.
Ker je tukaj.
Ker živi.

In ker je dve leti in pol po koncu zdravljenja naše življenje spet polno tistih čisto običajnih, čudovitih stvari, za katere smo nekoč samo upali, da jih bomo nekoč lahko živeli.
In danes jih živimo. ❤️

Za vse, ki svojo bitko bijete danes … ❤️

Če prav zdaj sediš ob bolniški postelji, čakaš na izvide, držiš majhni roki v svoji in si želiš, da bi lahko nase prevzel vso bolečino svojega otroka – želim, da veš nekaj.

Ni ti treba biti močan vsak trenutek.Lahko te je strah. Lahko jočeš. Lahko imaš slab dan. Lahko si izčrpan. Lahko se vprašaš, zakaj ravno vaš otrok.To ne pomeni, da si šibek starš. Pomeni, da si starš, ki ljubi svojega otroka bolj, kot je mogoče opisati z besedami.

In vaš otrok …

Vaš otrok ni njegova diagnoza. Je še vedno otrok, ki si želi smeha, objema, igre, pravljice, najljubše igrače in občutka, da je ljubljen. Tudi v najtežjih dneh je še vedno samo vaš otrok. In vaša ljubezen je nekaj, česar mu nobena bolezen ne more vzeti. Majhnim borcem želim, da bi nekega dne lahko pogledali nazaj in vedeli, kako neverjetno pogumni so bili. Staršem pa želim, da bi nekega dne lahko znova doživeli tiste čisto običajne stvari, ki se med zdravljenjem zdijo kot največje sanje.

Da bi se zjutraj prepirali zaradi oblačenja.
Da bi hiteli v vrtec.
Da bi iskali izgubljene nogavice.
Da bi poslušali otroško kričanje iz druge sobe.
Da bi bili utrujeni od vsakdanjega starševstva. Ker so tudi ti trenutki, ki so se nam nekoč zdeli tako nepomembni, pravzaprav največji dar.

Držite se za roke. Dihajte dan za dnem. Ne glejte predaleč naprej, če je danes že dovolj težak. Danes je dovolj. In ko ne zmorete sami, dovolite drugim, da vas držijo. Naj vas v najtežjih dneh nosi ljubezen. In naj vas nekje globoko v vas spremlja upanje, da bodo nekoč tudi za vas prišli tiho čudoviti, čisto navadni dnevi. Dnevi, ko boste svojega otroka gledali, kako teče. Kako se smeji. Kako nagaja. Kako odrašča. In se boste za trenutek ustavili ter pomislili: »To je to. To je življenje, za katerega smo se borili.«

Za vse Junake (majhne in velike) in njihove starše –
naj vam nikoli ne zmanjka poguma, upanja in ljubezni. ❤️

Mami Andreja🖋

Iz 💛 se  zahvaljujemo mami Andreji za nesebično deljenje Emine zgodbe.
To je močan opomin, da rak ne izbira starosti – Ema je svojo največjo bitko začela pri komaj dveh mesecih.
Draga Ema naj te zdravje spremlja na vsakem koraku, življenje pa naj ti prinese le še najlepše, čisto navadne in z radostjo obarvane trenutke. ❤️

• 

• 

• 

• 

•