Najina zgodba z mojo 8 letno Glorio se je pričela v začetku februarja 2025. Gloria je imela bujne svilene dolge laske in ko sem jih umivala, sem mislila, da nekaj ne delam prav. Med česanjem se je glavnik na sredini lasišča zataknil. Ko sva se zvečer odpravili spat, ni mogla zaspat. Težko je dihala in bilo ji je vroče. Bila je čisto prepoten in je rekla, da ne more spat. Nekaj v meni mi ni dalo miru, zato sem jo preoblekla in ji izmerila vročino – 40.1! Dala sem ji sirup in stanje se je nekako umirilo. Naslednji dan isti proces. Iz treninga se je običajno vračala polna energije, vendar ne v zadnjem tednu. Bila je utrujena, a mi ni znala povedati, kaj je narobe, ali pa je odgovorila, da ji ni nič. Opazila sem, da ji je začel pešati spomin in ko sem jo vprašala, kaj so počeli v šoli, ni vedela, razen, da jo je bolela glava.
17. februarja sem prišla ponjo v šolo. Ko se je usedla v avto, mi je povedala, da je v šoli lulala KRI. Kar streslo me je. Takoj sem jo odpeljala v zdravstveni dom Koper. Njena pediatrinja je bila odsotna, medicinska sestra pa naju je poslala domov z nasvetom, naj pije veliko tekočine. Na srečo tega nasveta nisem poslušala in sem jo peljala na urgenco splošne bolnišnice Izola, kjer so ji vzeli kri. Rezultati so bili slabi, zato so jo zadržali za 3 dni. Naj bi šlo za NEOPREDELJEN VIRUS. Doma je bila Gloria zopet vsa potna in z visoko vročino 41.1. Takoj sva se vrnili v bolnišnico in po vseh preiskavah nama je zdravnica dejala, da je Gloria prava uganka in ne vedo kaj več storiti. Z reševalnim vozilom so naju poslali v UKC Ljubljana. Doma sem na hitro spakirala in s sirenami smo bili v 30 minutah v Ljubljani.
Bila je nedelja 24. Februar.Peljali smo jo v sprejemno ambulanto in po pregledu, nama je dezurna zdravnica povedala, da naju bo sestra odpeljala na oddelek. Prispemo v 3.nadstropje. Ko zagledam napis na vratih – šok: HEMATO-ONKOLOŠKI ODDELEK.
Zakaj sva sploh na tem oddelku? Hodniki so bili prazni, saj je bilo že pozno. Toplo naju je sprejela sestra Anja. Dobili sva sobo z napisom IZOLACIJA. Ker še nikoli nisva česa takega doživeli, mi ni bilo jasno, kaj sploh to pomeni. Na srečo je sestra vse razložila. Glorii je vročina vztrajala, vzeli so ji kri in naslednji dan zjutraj na viziti pove onkologinja, da gre za RINOVIRUS. Tako so pričeli z zdravljenjem z antibiotiki, zbijanjem vročine, dodajanjem kisika, ker je tudi težko dihala (piskala). Sledilo je še res en kup preiskav. Ni mi bilo jasno, kaj se dogaja. Končno je prišel pa naš zdravnik, ki mu praviva BOG V BELEM, DR.PRELOG. Prosila sem ga, naj mi pove, zakaj sva sploh na tem oddelku in kaj se dogaja. Takoj je reagiral in me povabil na pogovor v posebno sobo. Skrbno je izbiral besede, jaz pa sem vsa prestrašena čakala, kaj mi bo povedal. Rekel je: “Trenutno samo sumim , da gre za LIMFOM.” Iskreno povedano, nisem vedela, kaj to sploh pomeni. Odvrnil je: “Po domače – otroški rak.” Šok in, solze. Prvo vprašanje: ali sva pravi čas pri njih, je rekel, da sva. Po dveh dneh je samo še potrdil, da gre za anaplastični velikocelični limfom 4. Stadija. Razložil je, da zdravljenje poteka približno 6 mesecev. Strinjala sem se: “Moramo jo pozdraviti.” Ta oblika je zelo redka, dobi jo 500 otrok na 5 let. Sledile so kemoterapije. Imela je 6 blokov terapij. Ves čas sem jo budno spremljala, tudi ponoči, prav tako sestre. Bilo ji je slabo, bruhala je, apetita ni imela. Vse to zaradi stranskih učinkov kemoterapij in spremljajočih zdravil. Opravili so punkcijo kostnega mozga, bilo je veliko rakavih celic, tudi od bezgavk do pljučk ter tekočina v pljučkah zaradi česar je težko dihala. V tem času sva bili seveda več v bolnišnici kot doma. Po drugi lumbalni punkciji je Gloria še vedno imela rakave celice, čeprav te običajno po dveh blokih kemoterapij niso več prisotne. Ta vrsta raka je zelo agresivna. Onkolog je povedal, da je po zaključku zdravljenja možna ponovitev. Zdravljenje se je zaključilo 6. 7. 2025. Na kontrolnem pregledu 26. avgusta so ugotovili, da so ponovno nastale rakave celice. Na srečo je imel dr. Prelog že pripravljen rezervni načrt. Sedaj Gloria prejema kemoterapijo, s katero se pripravlja telo na presaditev kostnega mozga. Življenje se nam je obrnilo na glavo. V bolnišnici sva bili izolirani od vsega, še sedaj mi je čudno, ko nekoga srečam in spregovorim kakšno besedo. Gloria je v tem času začela zelo odraslo razmišljati, zaveda se svoje diagnoze. Ne preda se, je zelo optimistična. Tudi jaz se seveda trudim, da bi bila.
Zahvaljujem se vsem za PODPORO, lepe tople besede, kakršnokoli obliko pomoči. Od srca velik HVALA. Greva novim zmagam naproti , da izničiva tega vsiljivca, kamor ne spada. Velik HVALA je namenjen tudi vsem MEDICINSKIM SESTRAM za ažurnost in našemu dr. Prelogu, ki mu bova hvaležni do konca življenja.
Mami Glorie❤️❤️
