Začelo se je lansko leto, malo pred prvomajskimi počitnicami. Nekega jutra me je Iza opozorila na bulico v dimljah. Sklepala sem, da je otečena bezgavka, vendar sem vseeno poklicala njeno zdravnico in jo naročila na pregled. Zdravnica si je bulico ogledala, sklepala enako kot jaz, vseeno jo je poslala na preiskavo krvi. Izvid ni pokazal ničesar. Ker sva obe z zdravnico želeli ugotoviti, kaj je ta bulica, naju je poslala na Polikliniko na ultrazvok. Tudi tam niso ugotovili ničesar. Ponovno je dala kri, tokrat z razširjenim seznamom preiskav. Ker tudi tam ni nič pokazalo, naju je poslala na Infekcijsko kliniko, kjer so ji dali antibiotike, jemala jih je 10 dni in če se stanje ne bi spremenilo, se vrneva. Bulica je ostala. Naslednji dan sva šli na Onkološki inštitut, da so ji naredili punkcijo iz bulice. Poklicali so me naslednji dan ob 11. uri, da izvidi niso bili dobri in naj se še isti dan zglasiva na Pediatrični kliniki za sprejem. Ob 12. uri sva bili že pred vrati hemato-onkološke ambulante. Pa še kar nisem želela verjeti. Solze so mi tekle po licih, ko sem strmela v oči zdravniku in ga prosila, naj mi zagotovi, da bo vse ok. Seveda mi ni mogel obljubiti tega. Sestra naju je pospremila na oddelek. Vso pot do dvigala sem si govorila: samo ne v 3. nadstropje, saj sem že slišala za Junake 3. nadstropja. Sprejele so naju sestre, vsi na oddelku so bili tako prijazni, jaz prestrašena, Iza pa tako pogumna. Po nekaj punkcijah in preiskavah smo dobili diagnozo: limfoblastni limfom. Iza bo pol leta dobivala intenzivno kemoterapijo. Seveda, če kri ob sprejemu ne bo v redu, se bo zdravljenje zamaknilo. Poleg sester in zdravnikov, ki so v nenehno oporo, so starši ostalih otrok tisti, ki so mi vedno nudili ramo za jokanje. Maruša, Danijela, Špela, Tanja in Marina, dva tedna kasneje pa še moja Karin. Kljub vsemu smo se vsi trudili, da smo se imeli lepo, veliko smo se tudi smejali. Vzgojiteljica Janja je skrbela za ustvarjalne dopoldneve, učiteljica Ana za to, da Iza ni pozabila na šolo, torkovi in četrtkovi popoldnevi pa so bili rezervirani za glasbo in Mihaelo, sredine dopoldneve pa so nam krajšali Rdeči noski. V Društvu Junaki 3. nadstropja so nas podpirali ves čas zdravljenja. Imeli smo tudi pomembne obiske, med drugim je prišla predsednica države, obiskala nas je tudi Muca Copatarica v spremstvu Davida Zupančiča in Martina Goloba. Iza je zdravljenje začela 20.5., končala pa 23.12.2024. Stara je bila 6,5 let, ko je zbolela, hodila je v 2. razred, ki ga je s pomočjo učiteljice Ane v bolnišnici in doma s pomočjo njene razredničarke ter specialne pedagoginje tudi končala. Letos je pogumno stopila na prag 3. razreda.
Neizmerno spoštovanje imam do teh ne malih, ampak velikih Borcev, z veliko začetnico. Z izkušnjo, ki jo nosijo v sebi, bodo premagovali ovire, ki si jih marsikdo ne more niti predstavljati. Verjamem v to. Iza bo še nekaj časa prejemala vzdrževalno terapijo. Res je pogumno šla čez to preizkušnjo. Ponosna sem nanjo, na moža, ki je večino dni bival z njo v bolnišnici, jo bodril, vlival pogum, ko ga je nam zmanjkalo. Ponosna sem tudi na njeno sestro in brata dvojčka, ker sta razumela situacijo. Hvaležna sem za vse ljudi, ki so nam v tej preizkušnji stali ob strani.
Iza je JUNAKINJA.
