🎗PREDSTAVLJAMO DRUGAČNE JUNAKE 3. NADSTROPJA: KLINIČNI PSIHOLOGINJI IVANO IN KATARINO 🫶

​V 3. nadstropju, kjer se življenje včasih ustavi in obrne na glavo, se prave zmage ne merijo le v izvidih, temveč v nežnih trenutkih – v iskrenem otroškem smehu med igranjem družabne igre, v premaganem strahu pred posegom in v roki, ki jo nekdo ponudi prestrašenim staršem, ko zmanjka besed. 🤍✨
​Klinični psihologinji Ivana in Katarina z neverjetno empatijo in predanostjo hodita ob strani otrokom, mladostnikom ter njihovim družinam – od prvega pretresa ob diagnozi, skozi vse težke korake zdravljenja, pa do trenutka, ko se vsi skupaj veselijo varnega povratka v šolske klopi in razigrani vsakdan.

​Preberite Katarinin intervju o prepletu težkih in lepih trenutkov ter o majhnih neprecenljivih zmagah. 👇

​Na oddelku delujeta dve klinični psihologinji in psihologinja, ki trenutno še opravlja specializacijo. V obravnavo vključujejo tako otroke in mladostnike tekom aktivnega zdravljenja, kot tudi tiste, ki so zdravljenje zaključili. Prav tako tekom aktivnega zdravljenja nudijo podporo staršem in sorojencem. Sodelujejo pa tudi pri obravnavi družin z otrokom v paliativni oskbrii, vključno z obdobjem žalovanja.
Njihovo delo na oddelku je zelo raznoliko, saj vključuje klinično, raziskovalno in izobraževalno delo. Ob novo postavljeni diagnozi spoznajo vsako družino in jih nato spremljajo skozi različna obdobja zdravljenja, tudi po tem, ko se zdravljenje zaključi. Pomemben del njihovega dela predstavljata (klinično)psihološka podporna obravnava otrok in psihološka priprava otrok na zdravstvene posege, pri čemer iščejo načine, kako otroku približati postopke in zmanjšati strah in bolečino. Sodelujejo z drugimi člani zdravstvenega tima in pomagajo pri prilagajanju pristopa posameznemu otroku glede na njegove potrebe, značilnosti in način spoprijemanja z boleznijo. Nudijo podporne razgovore staršem pri soočanju s stiskami. Po zaključenem zdravljenju izvajajo kliničnopsihološko spremljanje otrok in mladostnikov, kjer ocenjujejo njihovo kognitivno, čustveno in socialno delovanje, nato pa po potrebi izvajajo kognitivno rehabilitacijo in psihoterapevtsko obravnavo ter pomagajo pri spoprijemanju z izzivi ponovnega vključevanja v vsakdanje življenje, vrtec ali šolo.

​❓️Zakaj ste se odločili za delo na tem oddelku?

Na hematoonkološki oddelek me je sprva pripeljalo naključje. Že med študijem sem vedela, da želim delati z otroki in mladostniki, zato sem si prizadevala pridobivati različne izkušnje z njimi. Kmalu po magistriranju sem zasledila razpis za pripravništvo za psihologa na Pediatrični kliniki. Izkazalo se je, da gre za delo na našem oddelku. V letu pripravništva sem dobro spoznala delo psihologa na področju pediatrične psihoonkologije. Všeč sta mi bili predvsem raznolikost in dinamičnost dela ter možnost, da družine spremljaš skozi različna obdobja njihove zgodbe – od soočanja z diagnozo in zdravljenjem do okrevanja in življenja po bolezni. Ko se je ponudila priložnost, da ostanem, sem jo z veseljem sprejela in tako sem tukaj še danes.

​❓️Čisto kratek opis področja dela:

Moje delo je po povratku s specializacije iz klinične psihologije osredotočeno predvsem na otroke in mladostnike, ki se zdravijo zaradi krvnih rakov in tiste, ki so deležni transplantacije kostnega mozga. Vključuje tako spremljanje ter obravnavo otrok in njihovih družin tekom zdravljenja ter kliničnopsihološko sledenje in ocenjevanje ter psihoterapevtsko delo z otroki in mladostniki (trenutno zaključujem izobraževanje za vedenjsko-kognitivnega terapevta) kasneje, po zaključenem zdravljenju. Za starše otrok po zdravljenju raka pa vodim psihoedukativno skupino namenjeno spoprijemanju s strahom pred ponovitvijo bolezni pri otroku.

​❓️Marsikomu se zdi delo na KOOHO zelo naporno in težko, kaj pa vi pravite o tem?

Delo na KOOH je zagotovo zahtevno in se zaposleni srečujemo tudi z zelo težkimi situacijami. Prinaša tudi žalost in situacije, ki ostanejo s tabo. Vsak zase najde način, ki mu pomaga pri spoprijemanju stiskami, ki jih to prinese. Zame je to pogovor s kolegi ali partnerjem, gibanje in druge prostočasne aktivnosti. Ob tem pa moram poudariti, da svojega dela ne doživljam skozi težo, ampak predvsem skozi lepe trenutke, odnose in male zmage. To ni le uspešen zaključek zdravljenja, ampak tudi dobro speljana lumbalna punkcija pri otroku, ki je imel prej pred tem velik strah; družabna igra ali klepet z otrokm; boljše funkcioniranje družine tekom zdravljenja; uspešna reintegracija mladostnika po zdravljenju, ki je prej ob tem doživljal stiske… Prav ta preplet težkih in lepih trenutkov, pa tudi občutek, da lahko nekomu v zahtevnem in zelo stresnem obdobju vsaj malo olajšaš pot, je eden od razlogov, da pri delu na oddelku vztrajam, čeprav je lahko včasih čustveno izčrpljujoče.

​❓️Kakšna luštna zgodba, ki vam je ostala v spominu?

Kadar pripovedujem drugim o mojem delu, vedno rada povem o prigodah pri pripravah na lumbalno punkcijo, kjer otroci pogosto postanejo pravi mojstri in se pogosto tudi pozabavamo. Rada se spominjam tudi deklice, s katero sva večkrat igrali družabno. Med igranjem se je tako zabavala, da se je ves čas na glas smejala. Pa mladostnice, ki se je po zaključenem zdravljenju soočala s številnimi izzivi pri vračanju v vsakdanje življenje in šolo, in sem jo dlje časa obravnavala. Izzive je nato uspešno speljala in ni več potrebovala moje pomoči in podpore. V spominu mi ostajajo predvsem trenutki, ko so otroci le otroci in ne bolniki, ter tisti, ko zmorejo po zdravljenju in obravnavi samostojno nadaljevati z življenjem.

​❓️Zakaj se vam zdi pomembno ozaveščanje o otroškem raku?

Ozaveščanje zmanjšuje stigmo in izoliranost otrok z rakom in njihovih družin ter zmanjšuje strah pred samo boleznijo. Pomembno se mi zdi, da o otroškem raku govorimo odprto in ga približamo širši javnosti, saj otrok z rakom ni samo njegova diagnoza. Tudi v času zdravljenja ostaja otrok, ki si želi igre, druženja, šole, prijateljev in čim bolj običajnega vsakdana. Ob tem pa se z ozaveščanjem opozarja tudi na družino, ki se mora ob otrokovi bolezni soočati z velikimi spremembami, negotovostjo, številnimi stiskami in izzivi ter pogosto potrebuje podporo okolice – tako čustveno, kot tudi čisto praktično.
​
​💛🫶Dragi Ivana in Katarina, hvala vama od za vajino neusahljivo toplino, nežnost in neskončno potrpežljivost. Hvala, ker z majhnimi in velikimi gestami premikata gore, vračata pogum tam, kjer zmanjka moči, ter otrokom pomagagato, da znova razprejo krila in samostojno poletijo v življenje.  🫶💛