🎗 PREDSTAVLJAMO DRUGAČNE JUNAKE 3. NADSTROPJA: zdravniško osebje

🏥Na Kliničnem oddelku za otroško hematologijo in onkologijo (KOOHO) v Ljubljani uspešno zdravljenje temelji na tesnem sodelovanju celotnega tima. Zdravniki, medicinske sestre, psihologi, fizioterapevti, kineziologi, dietetiki in drugi strokovni sodelavci s skupnimi močmi skrbijo za celostno obravnavo otrok in podporo njihovim družinam v vseh fazah zdravljenja.
👩‍🔬V nadaljevanju vam predstavljamo asist. dr. Milico Stefanović, dr. med., ki deluje na področju otroške nevroonkologije ter z nami deli svoj pogled na poklic, pomen timskega dela in ozaveščanja o otroškem raku.
✒️Otroška onkologija – več kot le poklic
Večina se nas med šolanjem v različnih življenjskih obdobjih spogleduje z različnimi poklici. Sama sem si že zelo zgodaj, v prvih razredih osnovne šole, predstavljala, da bom nekoč zdravnica. Seveda sem imela občasno tudi kakšne pomisleke, vendar je bila želja po tem poklicu nekakšno vodilo skozi celotno obdobje mojega šolanja. Že med študijem na medicinski fakulteti sem bila večino časa prepričana, da bom pediatrinja, saj me je veselilo delo z otroki, hkrati pa me je zelo zanimala tudi nevrologija. Priznati moram, da je do mojega prvega stika z otroško onkologijo po prihodu v Slovenijo prišlo precej naključno, zaradi spleta različnih okoliščin. A velikokrat se nam v življenju zgodi, da prav do tistega, čemur bi lahko rekli naša poklicanost, pridemo po naključju. Že po prvem dnevu dela kot sobna zdravnica na oddelku otroške onkologije sem začutila, da je to področje, na katerem si želim delati. Tudi med specializacijo sem se sicer hotela dati priložnost tudi drugimi področji pediatrije predvsem nevrologiji, kardiologiji… Ko pa sem ob koncu specializacije na srečo imela možnost izbire oddelka, ni bilo nobenega dvoma – moja prva izbira je bila otroška onkologija. In logična nadaljnja izbira nevro-onkologija, ki je, sedaj lahko rečem, res moja profesionalna ljubezen. Ko človek od zunaj opazuje naše delo, delo zdravnikov, medicinskih sester in vseh drugih sodelavcev na otroškem onkološkem oddelku, verjamem, da se mu tako delo zdi nepredstavljivo. Ko pa si del tega okolja, obkrožen z ljudmi, ki imajo podobne vrednote in podoben pogled na delo enke cilje, ga doživljaš povsem drugače. Tudi v najtežjih trenutkih je zavedanje, da lahko nekomu vsaj nekoliko olajšaš stisko, izjemno dragoceno. Prav zato je toliko pomembneje, da držimo skupaj, se medsebojno podpiramo in delujemo kot celota, ki ima pred očmi skupni cilj – dobrobit otrok, ki se zdravijo na našem oddelku, in njihovih družin, razvoj stroke kot celote… Menim, da nam to na našem oddelku dobro uspeva.
Pri svojem delu, pri katerem se večinoma ukvarjam z otroki z možganskimi tumorji, še posebej prihaja do izraza pomen celostne obravnave in tesnega sodelovanja strokovnjakov z različnih področij. V tej populaciji otrok je, v vseh fazah zdravljenja, od postavitve diagnoze, izbire najustreznejšega zdravljenja, med intenzivno terapijo, spremljanjem, pa ne nazadnje tudi, pri določenih bolnikih, pri izdelavi načrta paliativne oskrbe, izrednega pomena tudi sodelovanje z družino otroka, razumevanje in sprejemanje vrednot in drugačnosti v namenu ščitenja otrokovih najboljših interesov. Na tem mestu bi želela posebej izpostaviti dragoceno delo naših psihologov, ki otrokom in njihovim družinam nudijo podporo tako ob soočanju z diagnozo in v obdobjih akutne stiske kot tudi pozneje, med zdravljenjem in po njem. Pomembno vlogo ima nevropsihološka obravnava, ki vključuje tudi izvajanje kognitivnih treningov. Nepogrešljivo je sodelovanje z bolnišnično in matično šolo, saj si želimo otrokom kljub bolezni in zahtevnemu zdravljenju omogočiti čim bolj nemoteno nadaljevanje šolanja ter ohranjanje stika z vrstniki. Prav tako pomembno vlogo imajo fizioterapija, gibalna terapija, ki jo izvajajo naši kineziologi ter skrb za ustrezno prehranjenost otrok, pri kateri nam s svojim strokovnim znanjem pomagajo dietetiki. Vse to pa nikakor ne bi bilo mogoče brez predanega dela naših medicinskih sester in drugega zdravstvenega osebja, ki so otrokom in njihovim družinam v vsakodnevno oporo.

O otroškem raku moramo govoriti Zdi se mi zelo pomembno, da se o otroškem raku pogovarjamo tudi v širši javnosti. Predvsem zato, da se zavedamo njegovega obstoja, da ne stigmatiziramo ljudi, ki so v otroštvu preboleli raka, in da razumemo njihove morebitne potrebe. Nekateri bodo na svoji življenjski poti potrebovali dodatno pomoč, podporo, določene prilagoditve ali preprosto nekoliko več razumevanja. Predvsem pa so to ljudje, ki si, tako kot vsi mi, želijo najti svoje mesto pod soncem ter živeti čim bolj kakovostno in polno življenje. Verjamem, da bi z večjo ozaveščenostjo splošne javnosti o tem, da se rak lahko pojavi tudi v otroštvu, družinam, ki se soočajo s to diagnozo, lahko olajšali marsikatero stisko. Verjamem, da bi se ob večjem razumevanju okolice lažje pogovarjale o bolezni, o njej spregovorile brez zadržkov in lažje naslovile težave, s katerimi se srečujejo med zdravljenjem in po njem.

Prijaznost, ki ne ostane neopažena V zadnjem času nam predvsem starši, tako v ambulanti kot na oddelku, pogosto povedo, da opažajo, kako prijazen je odnos zaposlenih na Pediatrični kliniki. Takšne besede je vedno lepo slišati. Opominjajo nas, da poleg strokovnosti, sodobnih načinov zdravljenja in dobre organizacije pomembno vlogo igra tudi človeški odnos. Prijaznost, nasmeh, spodbudna beseda in razumevanje se morda na prvi pogled zdijo samoumevni, vendar tudi ohranjanje takšnega odnosa ob vsakodnevnih obremenitvah zahteva veliko energije. Zato je še toliko lepše, ko otroci in njihovi starši ta trud prepoznajo.

Trenutki, ki nas povezujejo tudi zunaj bolnišničnih sten Zdravniki velik del svojega življenja preživimo v službi. Poleg rednega dela, dežurstev in številnih drugih obveznosti se naše delo pogosto nadaljuje tudi doma, ko prebiramo strokovno literaturo in se dodatno izobražujemo. Naše medicinske sestre, pa imajo zelo zahtevno večizmensko delo. Prav zato se mi zdijo še posebej dragoceni trenutki, ko se kot kolektiv povežemo tudi zunaj delovnega okolja, tako med seboj kot z otroki, ki se zdravijo ali so se nekoč zdravili na našem oddelku. Vedno se je lepo spominjati skupnih trenutkov, ko smo se nasmejali ob kakšni predstavi, se družili na večerjah ali novoletnih zabavah. Posebno veselje pa nam prinašajo tudi novice o nekdanjih bolnikih našega oddelka, ki so zaključili šolanje, se poročili ali naredili druge pomembne korake na svoji življenjski poti. V lepem spominu mi je ostalo tudi eno izmed srečanj v okviru projekta FORTE, namenjenega spodbujanju telesne dejavnosti med aktivnim onkološkim zdravljenjem, ki smo ga izvajali na našem oddelku. Med srečanjem v Italiji smo se udeležili orientacijske igre, skozi katero nas je po telefonu usmerjala deklica, ki je bila takrat hospitalizirana na našem oddelku. To je bila prav posebna in zanimiva izkušnja. Prav tako se rada spominjam snemanja kratkega filma o poteku projekta, ob katerem smo se vsi skupaj družili, zabavali in veliko nasmejali. Takšni trenutki nas povezujejo na drugačen način, kot nas povezuje vsakodnevno delo na oddelku. So dragocen opomnik, da otroci, ki jih zdravimo, niso zgolj bolniki, temveč otroci s svojimi željami, talenti, sanjami in načrti za prihodnost. In prav v tem vidim enega najlepših vidikov našega poklica – možnost, da smo del njihove življenjske zgodbe, da jim pomagamo premagovati ovire in da se skupaj z njimi veselimo novih življenjskih poglavij.🖋

🙏🫶💛Iskrena hvala asist. dr. Milici Stefanović, dr. med. za njen iskren zapis, predanost delu na področju otroške nevroonkologije ter za poudarjanje pomena celostne obravnave, prijaznega odnosa in timskega sodelovanja. Hvala tudi za opomnik, kako pomembno je odprto govoriti o otroškem raku, zmanjševati stigmo v družbi ter na otroke vedno gledati kot na posameznike s svojimi talenti, sanjami in prihodnostjo. 💛