💛 IZINA ZGODBA: KO JE DOVOLJ, DA SI SAMO OTROK 💛
Z vami že cel september z veseljem in ponosom delimo zgodbe naših pogumnih otrok ter njihovih družin. 🎗️
Tokrat z nami svojo zgodbo deli Izina mami. Zapisala je izpoved o strahu, neopisljivi moči, dolgem zdravljenju in tistem najlepšem trenutku, ko se življenje spet vrne v svoje tirnice. 🕊️✨
Preberite njene besede:
👇👇👇
✒️ Pred dvema letoma smo se naučili, kako hitro se lahko življenje spremeni.
Danes se učimo, kako lepo je, ko se začne vračati v svoje običajne tirnice.
Pred dobrima dvema letoma je bila Iza stara šest let in pol. Majhna bulica v dimljah, nekaj preiskav, še nekaj preiskav … in potem stavek, ki ga noben starš ne želi slišati.
Rak.
V nekaj urah se je svet, ki smo ga poznali, ustavil.
Prišlo je tretje nadstropje Pediatrične klinike. Prišli so strah, solze, nešteta vprašanja in šest mesecev intenzivne kemoterapije. Prišli so dnevi, ko smo si želeli samo tega, da bi bil naslednji izvid dober. In noči, ko je bilo najtežje verjeti, da bo nekoč spet vse drugače.
Iza pa je šla naprej.
Majhna deklica z velikim pogumom. S svojo vedoželjnostjo, ustvarjalnostjo in nasmehom je tudi v bolnišnici našla koščke otroštva. Risala je, ustvarjala, se učila, pela in se smejala. Tudi takrat, ko bi odrasel človek težko našel razlog za nasmeh.
Zdravljenje je zaključila tik pred božičem leta 2024. Takrat smo rekli, da je bilo to naše najlepše božično darilo.
A še nismo bili čisto na koncu.
Sledilo je vzdrževalno zdravljenje. Še vedno tablete. Še vedno kontrole. Še vedno tisti tihi strah, ki nekje v ozadju nikoli zares ne izgine.
In potem je prišel dan, ko smo lahko odložili tudi tablete. Po dveh letih zdravljenja jih Iza danes ne potrebuje več. Težko je opisati, kaj pomeni stavek, ki se zdi tako preprost.
Danes zjutraj Iza vstane in je samo Iza.
Deklica, ki odrašča.
Deklica, ki se smeji.
Deklica, ki ustvarja.
Deklica, ki ima svoje načrte, svoje želje, svoje male skrbi in velike sanje.
Včasih sem si želela samo enega dneva, ko ne bom več razmišljala o bolezni. Danes imam ta dan.
Danes, ko gledam svojo hčerko, ne želim več gledati nazaj. Želim gledati naprej.
Na njeno otroštvo.
Na njene sanje.
Na vse rojstne dneve, počitnice, šolske dni, prijateljstva, objeme, smeh in čisto navadne dni, ki so nam bili nekoč tako samoumevni.
Čeprav je Iza skozi to izkušnjo postala naša mala velika junakinja, si danes najbolj želim, da ji tega ne bi bilo treba več dokazovati.
Ni ji treba biti pogumna.
Ni ji treba biti borka.
Ni ji treba biti junakinja.
Lahko je samo otrok.
Danes lahko končno rečemo:
Iza je zdrava.
Zdravljenja je konec.
In pred njo je življenje.
In mi bomo hvaležni za vsako njegovo minuto. 🖋️
🫶Draga Iza in draga družina, celotno društvo vam želi nešteto prelepih, brezskrbnih in čisto navadnih dni! 🎈✨
Hvala tudi vam, dragi naši sledilci, bralci in podporniki. 🙏❤️ Hvala, ker z branjem, stiski pesti, lepimi mislimi in podporo stojite ob strani našim Junakom ter njihovim družinam na vsakem koraku te poti. 🤝💛🫶
