ZAČETEK ZLATEGA SEPTEMBRA 🎗️💛
Prvi dan zlatega septembra posvečamo Emi. 💛 To je postala naša tradicija. Emi je Junakinja, ki je na današnji dan pred osmimi leti postala zvezdica.
🌟 Njena mamica Urška (predsednica društva) danes vnovič hodi Emi v spomin in vsem v opomin – iz Škofje Loke do Ljubljane. 🚶♀️
Urška (oz. njena Emi) pa je tudi glavni razlog za nastanek našega društva. Zbrala je starše, katerih otroci so se prav tako zdravili na hemato-onkološkem oddelku Pediatrične klinike v Ljubljani, na prvem sestanku in v skupni želji, da pomagamo vsem, ki prihajajo za nami. 🤝 Tako smo se povezali in v začetku l. 2020 ustanovili Društvo Junaki 3. nadstropja. 🎗️
Urški in vsem, ki so se ji danes pridružili, želimo lahek korak. 👣
✒️Z vami pa delimo še eno stran iz Urškinega dnevnika iz časa Eminega zdravljenja.
📖2. september 2017:
Za vikende je po vseh oddelkih manj zdravnikov, tudi na tem. Čeprav se tu res skoz nekaj dogaja. Zaenkrat sva sami v sobi, kar je tudi super, da se Emi lahko spočije. Še vedno je na monitorju. Ne želi piti in tudi je bolj slabo. Še vedno dobiva tudi zdravilo proti bolečinam. Ko jo boli, kar takoj pokličem sestro. Revica, še vedno ima parezo, sedeti še ne more, hoditi tudi ne. Počasi jo poskušam posesti na moje noge. Ker ne je in ne pije, še vedno dobiva infuzijo. Odločijo se, da dobi tudi lekarniško mešanico, kar pomeni obrok z vsemi hranili, ki jih potrebuje. Taka bela gosta tekočina in kar v žilo. Zdravniki opazujejo tudi Emino lulanje, zdi se jim, da več polula kot prejme tekočine. Zato vse plenice tehtamo in natančno beležimo. Popoldne dobi neko zdravilo v nosek, ki uravnava hormon, ki je odgovoren za lulanje. Imena tega hormona se žal ne spomnim.
📖3. september 2017:
Konec monitorja. Sestre pravijo, da je Emi tako super, da ga ne potrebuje več. Mene vseeno malo skrbi, ker non stop hodijo okrog Emi. Danes sva v sobo dobili fantka s pretresom možganov. Joj, so živahni. Ko pride na obisk še njegova sestrica, se mi zdi, da bom izgubila živce!! Skačejo po postelji, jo dvigujejo, se smejijo … in Ema naj ob tem počiva?! Boga mala! Na obisk pride ati, poskusimo jesti kosilo, lepo gre. No, saj bo počasi steklo. Pitje še vedno zavrača, zato ji kar dajejo infuzijo. Obvestijo nas, da bo jutri premeščena na drug oddelek. Srčno upam, saj me tile sosedje motijo – zelo!
📖 4.september 2017:
Zopet ponedeljek in vse polno zdravnikov. Eden izmed njih bi nas poslal kar domov, kljub trombozi in ne-pitju. Ampak se ne damo, želimo ostati. 💪Pride tudi fizioterapevtka in nama pove, da Ema lepo napreduje. Prinese še blazino za na tla in igračko, avtobus. Ema že prav lepo sedi in blazina je super popestritev. Tudi roke ji počasi začnejo bolje delati, z levo že čisto lepo prime, desna pa se še potrese. Na noge še ne more. Med počivanjem ji priključiva inhalator za blaženje dihalnih poti, ki so se poškodovale ob uporabi tubusa. Povejo nam, da nas na oddelek še ne bodo vzeli, zakaj točno ne vem. Grejo pa k sreči sosedje domov, tako da bomo sami v sobi.
📖5.september 2017:
Emi dokaj lepo prespi noč. Dopoldne se oglasi še zdravnik in pregleda rano. Lepa je in lepo se celi. Hrana ji počasi postaja všeč, čeprav večino je le jogurte. Pije pa še vedno ne. To naju skrbi. Se nama pa vseeno zdi, da je vsak dan boljša. Grlo ji še vedno lajšava z inhalatorjem. Usede se tudi že počasi. Skratka bo. Obišče me še zdravnica iz hemato-onkološkega oddelka Pediatrične klinike in mi pove, da tumorja še niso klasificirali ter da so ga poslali v več laboratorijev po svetu. Kot kaže ne gre za pogosto obliko tumorja in to jih zelo skrbi. Eme ne želijo obsevati, saj je še premajhna. Bomo videli, kaj bodo še rekli …
—————————>
Zgodba se nadaljuje 1. 9. 2027 📆
Pripnite si zlato pentljo in se pridružite ozaveščanju! 🎗️💛 Hvala vsem, ki nas spremljate in boste delili naše objave! 🙏
