V opomin in pobudo
Ta vikend se je na Gorenjskem zbralo več kot 50 družin Junakov (več kot 200 ljudi). O vsem kar so doživeli bomo več napisali čez nekaj dni. Trenutno se mlajši Junaki zabavajo s cirkusanti, starejši pa so na raftingu.
Nadaljujemo pa tudi z ozaveščanjem v zlatem septembru in z vami delimo zapis mamice Vanje hčerki, Junakinji Tii. V opomin in spodbudo tudi vsem: kjer je moč in volja gre!
Danes mineva 10 let tvoje zmage. Zmage nad boleznijo. Zmage moči, volje in energije. Predvsem pa zmaga tvojega nasmeha in prepričanja, da ti zmoreš. Velikokrat sem se zjokala, se spraševala zakaj. Še danes se čudim in se sprašujem, od kje si jemala moč. Moč, ki je držala mene pokonci, tebe pa delala nepremagljivo.
Moč, da si ti mene tolažila, namesto jaz tebe? Nikoli ne bom pozabila tvojih besed: “Mami. Rak je en. Midve sva dve. In premagali ga bova.”
Vem, da sem te objela in se obenem čudila tvoji neverjetni moči. Misli so švigale po glavi, kako mene tolaži otroķ, ko pa bi morala jaz njega?
Kolikokrat je bilo hudo. Ti si to vedno premagovala s tvojim nasmehom. Še sestre so se ti čudile. Res si bila neverjetna. Vedno sem verjela vate. Vsak korak je bila zmaga. Vse, kar si si zadala, si dosegla. Naj bo to boj z boleznijo, potem z izbrano šolo. Vem, da si porabila veliko moči in truda. Vodila te je tvoja trma. In dosegla si, kar si želela.
Ponosna sem nate, tako zelo, kolikor močno sije sonce in tako zelo, kolikor so visoke gore na svetu. Si bila in vedno boš moj miš.
Bodi zdrava še naprej. Rada te imam. Naj te srce vodi vedno v pravo smer. Če pa kadarkoli potrebuješ ramo, veš, kje jo najdeš. Zate vedno in povsod.
Za vse vas, ki se še borite. Vedno je upanje.
