»Ne morem si predstavljati, kako ti je …«
🗓Kot vsako leto v oktobru smo tudi minuli vikend preživele skupaj – letos ponovno v Termah Dobrna.
💔Tega druženja nam zagotovo nihče ne zavida, saj se na njem zberemo mamice zvezdic, katerih otroci so se pogumno borili z rakom, a so žal zapustili ta svet.
Tokrat nas je bilo 18, med nami kar 5 prvič. Ravno one so izpostavile, kako globoko zadanejo stavki okolice:
»Ne morem si predstavljati, kako ti je …«
💝Ker si želimo, da bi nas okolica lažje razumela, z vami delimo čustveno izpoved mamice Doris Kukovičič – iskren odmev na vse te besede:
✒️»Ne morem si predstavljati, kako ti je …«
Vem, da si ne moreš. Res vem. Razumem.
In želim si, da ti nikoli ne bi bilo treba.
Pa vendar …
Če želiš vsaj za trenutek razumeti mamo, ki je zaradi raka izgubila svojega otroka, si poskusi predstavljati …
Predstavljaj si, da je tvoj otrok hudo bolan. Da ga gledaš, kako se bori, ti pa bi naredila vse, dala vse, samo da bi lahko njegovo bolečino vzela nase.
Predstavljaj si, da bi brez pomisleka zamenjala mesto z njim.
Da bi dala svoje telo, svoje zdravje, svoja leta, svoje življenje.
Samo da bi živel on.
Predstavljaj si, da se oprijemaš vsake dobre novice. Vsakega boljšega izvida. Vsakega pogleda, nasmeha, dotika. Vsakega »danes je stabilno«. Vsakega novega jutra.
In da se hkrati učiš živeti s strahom, ki ga prej nisi poznala.
Predstavljaj si, da tvoje telo kriči po tem, da moraš rešiti svojega otroka.
Ker si njegova mama.
To je vendar tisto, kar počneš.
Varuješ. Tolažiš. Zdraviš praske. Brišeš solze. Iščeš rešitve.
Toda tokrat ne moreš. Ničesar nimaš, kar bi ga lahko rešilo.
Lahko ga držiš za roko. Lahko ga božaš. Lahko iščeš zdravnike, odgovore, možnosti, čudeže. Lahko upaš čez vse meje razumnega.
Ne moreš pa obljubiti, da bo ostal.
Predstavljaj si, da nekje globoko v sebi prvič zaslutiš nekaj, česar si nobena mama ne bi smela biti prisiljena sprejeti:
da morda svojega otroka ne boš mogla rešiti. Da boš svojega otroka morala pokopati.
Brezpogojna ljubezen do otroka postane nekaj povsem drugega.
V tebi ni več: Prosim, ostani.
Ampak:
Ne boj se, ljubi moj otrok.
Tu sem. S tabo sem.
Neskončno te imam rada.
Samo ti si pomemben.
Lahko greš.
Predstavljaj si, da mora otrok, ki si ga rodila v ta svet, z njega oditi. Pa tako rada bi zamenjala z njim.
Ti si bila tista, ki mu je dala življenje. In sedaj si ti tista, ki mu ga ne more ohraniti.
Kako naj živi mama, ko njenega otroka ni več?
Nič te ne more pripraviti na to, kar sledi. Na tišino. Na praznino. Na življenje, ki teče naprej, čeprav se je tvoje ustavilo.
Nič te ne more pripraviti na bolečino vseh bolečin.
Na dneve, ko ne zmoreš vstati. Na dneve, ko ne želiš obstajati. Na dneve, ko ne moreš dojeti, ne moreš razumeti …
A se trudiš. Tako zelo se trudiš … Sprejeti, da ga ni več. Sprejeti, da ti ostajaš.
In počasi začenjaš čutiti, da tvoj otrok ni samo tam, kjer si ga nazadnje držala.
Je v tebi.
V kotičku tvojih oči, ko se pogledaš v ogledalo.
V načinu, kako se smeješ.
V spominu, ki se pojavi od nikoder.
V dlani, ki jo položiš na srce.
V vsem, kar si zaradi njega postala.
In v vsem, kar zaradi njega ohranjaš.
Za-Živiš.
Za-Živiš, ker ga nosiš s seboj. Ker ga čutiš. Ker te opogumlja. Ker ti je zgled, daje ti upanje in te navdihuje … Ker se zaveš, kako rad je živel. Kako zelo se je boril, da bi lahko živel.
Ne, nisi ga mogla rešiti. Toda po največji izgubi, izgubi vseh izgub, si začela reševati sebe.
Ne zato, ker moraš biti močna, ampak zato, ker čutiš v sebi ljubezen, ki presega vse dimenzije prostora in časa.
Zato, ko mi rečeš:
»Ne morem si predstavljati, kako ti je …«, ti verjamem.
Tudi sama si nekoč nisem mogla. 🖋
🫶Draga Doris, hvala ti, ker si prelila v besede to, kar v svojih srcih nosimo vse me.
🙏Vsem vam pa hvala, ker si vzamete trenutek in nas poskušate slišati in razumeti.
