Novice iz 3 nadstropja

Z velikim veseljem vam predstavljamo prav posebne Junake 3. nadstropja, ki delujejo v ozadju, a so za naše otroke neprecenljivi. S svojo igrivostjo, toplino in predanostjo prinašajo sonce v bolnišnične sobe ter skrbijo, da naši mali borci ostanejo otroci tudi med najtežjim zdravljenjem.
Bolnišnični vrtec ima v Sloveniji že več kot 70-letno tradicijo. 🧸

Začetki predšolske vzgoje v bolnišnici segajo v zgodnja petdeseta leta, ko se je začelo razvijati pedagoško delo z otroki v času zdravljenja. Leta 1974 so se v življenje otrok med bolnišničnim zdravljenjem redno vključili tudi poklicni vzgojitelji.
Na pediatričnih oddelkih UKC Ljubljana in URI Soča danes deluje 16 vzgojiteljev in vzgojiteljic, ki so del bolnišničnega vrtca, enote Vrtca Vodmat.
Njihovo delo je pomemben del celostne obravnave otroka – z igro, ustvarjanjem, pogovorom in različnimi dejavnostmi otrokom pomagajo ohranjati občutek varnosti, kontinuitete in otroštva tudi v času bolezni. 🎨

🧸 Posebno mesto ima vzgojiteljica na hemato-onkološkem oddelku, kjer je vsakdan pogosto zaznamovan z dolgotrajnim zdravljenjem in izolacijo. Prav zato so igra, ustvarjalnost, bližina in drobni trenutki veselja še toliko pomembnejši. ❤️
Predstavljamo vam našo čudovito bolnišnično vzgojiteljico, Janjo Hano Jamnikar.

❓️1. Zakaj ste se odločili za delo na tem oddelku?
»Čisto, čisto na koncu hodnika stoji majhna mizica. Za mizico so majhni stolčki in na njih sedijo majhni medvedki …«
Tako se začne moja pravljica. Takoj po zaključku fakultete sem začela delati kot vzgojiteljica v rednem vrtcu. Po vrnitvi s porodniškega dopusta pa me je osebna izkušnja spodbudila, da sem začela iskati delo z otroki s posebnimi potrebami. Tako sem prišla v bolnišnični vrtec in začela z delom na oddelku za nefrologijo, kasneje pa še na oddelku za pulmologijo Pediatrične klinike.
V tem času sem večkrat obiskala kolegico, ki je takrat delala na hemato-onkološkem oddelku, ob tem pa pri njej spoznavala otroke, njihov svet in posebnosti dela z njimi. Naneslo je tako, da sem po daljšem nadomeščanju sodelavke na tem oddelku na željo takratne predstojnice dobila priložnost in tako sem začela z delom bolnišnične vzgojiteljice.
Pravzaprav nisem veliko razmišljala – začutila sem, da je to moje mesto in tako sem ostala ter postala »medvedja vzgojiteljica«🐻 malim bolnim medvedkom🧸. Na tem oddelku sem našla delo, ki je zame veliko več kot poklic. Otrokom lahko skozi bogato pedagoško prakso, igro, ustvarjanjem, pogovorom in pravljico vsaj za trenutek pomagam pozabiti na bolezen in jim pričaram nekaj otroške brezskrbnosti.
Moja pravljica se zato še vedno nadaljuje in iskreno sem vesela, da se še ni končala. Še vedno na koncu hodnika stoji majhna mizica, za njo majhni stolčki in na njih sedijo majhni bolni medvedki, vsak s svojo zgodbo, svojim pogumom in svojim nasmehom. In jaz sem hvaležna, da lahko njihove zgodbe v času zdravljenja v bolnišnici pišem skupaj z njimi.

❓️2. Čisto kratek opis področja dela
Moje delo na hematološkem oddelku je zelo raznoliko in predvsem usmerjeno v otrokove potrebe v času zdravljenja. Moj cilj je, da otroku v bolnišničnem okolju omogočim čim bolj normalen in prijeten vsakdan. Poseben poudarek je na ohranjanju občutka varnosti, rutine, igre, socialnih stikov in otrokovega razvoja tudi v času hospitalizacije.
Z otroki se igram, ustvarjam, berem, se pogovarjam, pojem, igram na ukulele, jim pripravim malo lutkovno predstavo ali kamišibaj, ob tem pa jim pomagam ohranjati tudi stik z matičnim vrtcem. Pri tem vedno upoštevam njihovo starost, zdravstveno stanje, počutje in trenutne zmožnosti ter želje. Dejavnosti izvajam tako po bolniških sobah individualno, kot tudi v skupnem prostoru ali v majhni igralnici z manjšo skupinico otrok. Včasih je dovolj že kratek pogovor ali skupna igra, da otrok za nekaj časa odmisli bolezen in bolnišnično okolje.
Pomemben del mojega dela je tudi čustvena podpora otroku in staršem. Sodelujem z zdravstvenim osebjem, starši ter občasno tudi z matičnim vrtcem, v katerega je otrok hodil pred boleznijo, saj je za otroka pomembno, da tudi v času zdravljenja ohranja občutek kontinuitete, varnosti in povezanosti z življenjem zunaj bolnišnice.
Moja vloga vzgojitelja predstavlja most med bolnišničnim in otrokovim običajnim svetom – med zdravljenjem in zadovoljevanjem otrokove potrebe po igri.

❓️3. Marsikomu se zdi delo na KOOHO zelo naporno in težko, kaj pa vi pravite o tem?
Mislim, da je delo vzgojiteljice na hematološko-onkološkem oddelku morda res drugačno, vendar je vzgojitelj tista oseba, s katero otrok najhitreje naveže stik, saj uporabim pedagoške pristope, s katerimi se otroku znam približati. Kot vzgojiteljica se srečujem z otroki, ki so pogosto dolgo časa v bolnišnici, imajo težka zdravljenja, bolečine, strah in negotovost, ob tem pa tudi z njihovimi starši, ki so zaradi procesa prestrašeni in obremenjeni.
Posebna zahtevnost mojega dela je, da moram kot vzgojiteljica, kljub težkim okoliščinam, otroku pomagati ohranjati občutek normalnosti, ustvariti spodbudno učno okolje, v katerem bo otrok izrazil svoje potrebe, pri tem pa prepoznati, kdaj otrok potrebuje spodbudo in kdaj predvsem mir, bližino in razumevanje.
Zelo pomembna je tudi čustvena odpornost, kajti človek se ne more popolnoma izogniti temu, da se na otroke ne bi navezal in njihovih zgodb doživljal osebno. Zato to delo zahteva precej več psihične moči in trdnosti v primerjavi z vzgojiteljskim delom v običajnih rednih vrtcih.
Po drugi strani pa menim, da lahko takšno delo prinaša tudi močan občutek smisla. Zavedam se, da kot vzgojiteljica otroku ne morem odvzeti bolezni, lahko pa mu omogočim, da kljub temu v času zdravljenja doživi lepe trenutke, dobi občutek varnosti in nekaj tistega otroštva, ki ga bolezen lahko zelo omeji. Zato bi rekla, da je delo vzgojitelja v bolnišnici zahtevno, saj zahteva veliko strokovnosti, ustvarjalnosti, potrpežljivosti, empatije in notranje moči.

❓️4. Kakšna luštna prigoda, ki vam je ostala v spominu?
Spomnim se deklice, ki je v času zdravljenja vsak dan prihajala v igralnico, kjer sva se skupaj igrali. Bila je nasmejana, radovedna in polna otroške igrivosti. Ko pa je prišel čas zdravniškega pregleda in vizite, se je vse spremenilo. Prevzel jo je strah, jokala je, kričala, se upirala in se nikakor ni pustila pregledati.
Nekega dne me je zdravnik prosil za pomoč. Ker sem deklico poznala in vedela, da rada sodeluje v igri vlog, sem začela razmišljati, kako bi ji lahko pregled približala na zanjo varen, domač in predvsem igriv način. Tako se nama je pri igri pridružila lutka – deklica Pika Polona. Sprva sva se z njo samo igrali, ji pripovedovali zgodbe in jo vključevali v najin mali svet. Sčasoma pa je Pika Polona postala dekličina prijateljica in jo je spremljala pri vsakem pregledu tako, da je zdravnik najprej pregledal lutko, deklica pa je pri tem opazovala vsak njegov gib. Nato je sama dvignila majico, odprla usta in dovolila, da pregleda tudi njo. Jok je zamenjal smeh, strah pa zaupanje. Od takrat je deklica na vsako vizito s seboj pripeljala novo prijateljico Piko Polono.
Ta izkušnja je v meni pustila posebno sled. Pokazala mi je, da otrok včasih ne potrebuje velikih besed in razlag. Potrebuje bližino, občutek varnosti, nekaj, kar pozna, in predvsem nekoga, ki ga zna slišati tudi takrat, ko svoje stiske še ne zna izraziti z besedami.
Od takrat pri svojem delu veliko uporabljam lutke in igro vlog. Lutka ni le igrača. Lahko postane prijateljica, zaupnica, pogumna pacientka, mala pomočnica ali preprosto nekdo, ki je ob otroku, ko ga je strah. Lahko je prijateljica, ki jo držijo za roko, ko jim je težko, lahko je pogumna namesto njih, dokler poguma ne najdejo tudi v sebi. Lahko je most med strahom in zaupanjem.
Danes po bolniških sobah otroke obiskuje tudi lutka »pujska Angelca«. Z njimi prebira pravljice, jih posluša, spodbuja k igri, telovadi, pleše in pomaga pri pregledih ter jih spremlja na preiskave. S svojimi malimi vragolijami pa pogosto spravlja v smeh male in malo večje junake. In prav v tem vidim čar lutke.
Včasih je dovolj en objem, ena pravljica, nagajiv pogled ali majhen trenutek igre, da se na otrokovem obrazu pojavi nasmeh in za nekaj časa pozabi na bolečino, bolniško sobo in strah.

❓️5. Zakaj se vam zdi pomembno ozaveščanje o otroškem raku?
Ozaveščanje o otroškem raku se mi zdi pomembno, ker lahko pripomore k zgodnjemu prepoznavanju bolezni, boljšemu razumevanju težav, s katerimi se soočajo otroci in njihove družine, ter zmanjševanju strahu in predsodkov. Pomembno je tudi, da ljudje vedo, da rak lahko prizadene tudi otroke, čeprav je pri njih redek. Več ozaveščenosti lahko pomeni več podpore družinam, več razumevanja v šolah, vrtcih in širši družbi ter še več pozornosti, namenjene raziskavam in izboljševanju zdravljenja.

Janja Hana Jamnikar – bolnišnična vzgojiteljica

💛Draga Janja, iskrena hvala za vsak nasmeh na obrazih malih borcev, za prebrane pravljice in toplino, ki preganja strah iz bolniških sob. Takšna predanost in srčnost otrokom v najtežjih trenutkih vračata tisto najdragocenejše – občutek varnosti in košček pravega otroštva.🫶

• 

• 

• 

• 

•