TOKRAT PRESDATVLJAMO DRUGAČNE JUNAKE 3. NADSTROPA: SRČNI UČITELJICI, KI SKRBIŠ ZA NAŠE OTROKE 💛💛🫶
Ponosom predstavljamo drugačno vrsto Junakov 3. nadstropja – tiste, ki s svojo predanostjo, strokovnostjo in neizmerno srčnostjo vsak dan skrbijo za naše Junake ter jim pomagajo premagovati najtežje preizkušnje. 🩺❤️
Spoznajte izjemni učiteljici, ki otrokom in mladostnikom v bolnišnici vračata občutek navadnega otroštva ter jim odpirata vrata v prihodnost! 🌟
Bolnišnični šolski oddelki, na kratko bolnišnična šola, v sklopu OŠ Ledina delujejo že od leta 1958, s šolskim delom v bolnišnici pa že od leta 1951. Danes bolnišnična šola šteje 23 oddelkov, v njih pa poučuje 23 učiteljic in učiteljev. Bolnišnična šola OŠ Ledine deluje med drugimi tudi na Pediatrični kliniki v Ljubljani. Na hemato-onkološkem oddelku se razred imenuje, kako drugače kot – medvedki. 🐻
Le-tem namreč bolnišnični učitelji ter učiteljice nudijo individualno učno pomoč pri splošno-izobraževalnih predmetih. Nekateri otroci in mladostniki brez šolskega dela v bolnišnični šoli svojega šolanja ne bi mogli uspešno zaključiti. V njej so tudi ocenjeni. 🎓
Kako se imajo v šoli naši Junaki medvedki, lahko preberete na spletni strani: 📖
Medvedki | Bolnišnična šola Ljubljana https://share.google/ErtPxlzhuBR82woCu
👩🏫👩🏫Srčni učiteljici, ki že dolga leta delata z Junaki in Junakinjami v tretjem nadstropju Pediatrične klinike v Ljubljani, sta Ana Dobovičnik, profesorica defektologije, in Patricija Mavrič, specialna pedagoginja. Obe starši šolarjev prav dobro poznajo in vsi iz prve izstrelimo, kako neprecenljiva je opora, ki jo otroci in starši dobimo v šoli, pa ne zaradi šolskih obveznosti, ampak zaradi srčnosti obeh učiteljic. ❤️
Z njim smo se pogovarjali o njunem delu, da ju lahko spoznate tudi vi 💛
❓️Zakaj ste se odločili za delo na tem oddelku?
ANA: V bolnišnično šolo me je pravzaprav pripeljalo naključje. Vedno sem si želela delati z otroki, vendar nisem želela biti klasična učiteljica. To je bila moja prva zaposlitev in takrat niti približno nisem vedela, kako zelo me bo to delo zaznamovalo. Danes, po vseh teh letih, vem, da me je tisto začetno naključje pripeljalo na pravo mesto. Spoznala sem, da sem točno tam, kjer moram biti – v okolju, kjer je učitelj veliko več kot samo učitelj. Je spodbuda, opora, povezava z običajnim življenjem in predvsem nekdo, ki otroku pomaga ohranjati občutek, da je kljub bolezni še vedno otrok.
PATRICIJA: Takoj po zaključku fakultete sem izvedela za razpis za specialnega pedagoga v bolnišnični šoli v Ljubljani, ki deluje v okviru OŠ Ledina. Tako sem pričela z delom na hemato-onkološkem oddelku, sprva z namenom, da za dva meseca nadomeščam kolegico, ki je bila na bolniškem dopustu. Ta dva meseca sta se nato spremenila v deset mesecev oziroma kar v celo šolsko leto.
Delo z otroki in mladostniki na tem oddelku mi je bilo takoj všeč. Imela sem dovolj časa, da sem jih spoznala in z njimi vzpostavila bolj oseben odnos. Ko se je kolegica vrnila, sem odšla novim izzivom naproti na otroško kirurgijo. Kasneje me je zanimalo tudi delo na otroški psihiatriji.
Po 15 letih nabiranja izkušenj na različnih oddelkish se je ponovno sprostilo delovno mesto na hemato-onkološkem oddelku. Brez pomislekov sem se odločila, da se vrnem. In danes lahko rečem, da mi ni žal. 💫
V tem okolju sem že 18 let in v vseh teh letih sem pridobila veliko izkušenj, znanja ter lepih spominov. Želim si, da bi lahko svoje delo tukaj nadaljevala in nekoč tudi zaključila svojo delovno pot, saj se na tem delovnem mestu počutim dobro in sem nanj močno navezana.
❓️Obe delata v bolnišnični šoli. Kako bi predstavili vajino področje dela?
PATRICIJA: Ker učenci in dijaki v času zdravljenja ne morejo obiskovati pouka na svoji matični šoli, jim pomagam pri organizaciji šolskega dela ter jih spodbujam in podpiramo pri učenju. Svetujem tudi matičnim šolam glede prilagoditev, ki jih posamezni učenec ali dijak potrebuje. Pogosto dijaki v bolnišnični šoli pišejo tudi pisne preizkuse.
Ob šolskem delu pa se trudim, da bi bilo njihovo bivanje v bolnišnici vsaj nekoliko prijetnejše. Mladostnike spodbujam, da se med seboj spoznajo in družijo. Pogosto se zabavamo ob kartah in drugih družabnih igrah. 🃏🎲 Mladostnice pa rada spodbujam tudi na ustvarjalnem področju, kjer se lahko preizkusijo v različnih likovnih tehnikah, izdelovanju nakita in drugih ustvarjalnih dejavnostih.
ANA: Kot bolnišnična učiteljica omogočam otrokom z rakom nadaljevanje izobraževanja tudi v času zdravljenja. Trudim se, da otrok kljub bolezni ostane povezan s svojim šolskim okoljem in uspešno napreduje v višji razred. Ker je vsak otrok drugačen in ker se njegovo počutje lahko spreminja iz dneva v dan, je moje delo zelo raznoliko, razgibano in predvsem zelo prilagodljivo. Včasih je v ospredju učenje, drugič ustvarjanje, pogovor ali igra.
❓️Marsikomu se zdi delo na KOOHO zelo naporno in težko. Kaj pa vi pravite o tem?
ANA: Je zahtevno delo. Čustveno, strokovno in tudi človeško. Vsak dan prinaša drugačno situacijo: včasih otroka, ki potrebuje pomoč pri učenju, drugič otroka, ki potrebuje predvsem razumevanje, spodbudo, pogovor ali sprostitveno dejavnost, tretjič otroka, ki tisti dan sploh ne zmore sodelovati, a je pomembno, da ve, da si tam zanj in da mu ni treba ničesar doseči.
Iskreno se razveselim njihovih učnih uspehov, dobre ocene ali samo trenutka, ko otrok spozna, da zmore nekaj, za kar je mislil, da ne bo. Ti trenutki so zame zelo dragoceni, saj mi pokažejo, da bolezen otroku ni vzela njegove radovednosti, želje po učenju in občutka ponosa ob lastnem uspehu.
V vseh teh letih pa sem se naučila, da pri otroku z rakom uspeha ne merim samo v osvojenem znanju in učnih dosežkih. Uspeh je lahko tudi trenutek poguma, vztrajnosti, sproščenosti ali iskrenega veselja. In prav ti majhni uspehi mi dajejo občutek, da je moje delo vredno in pomembno.
PATRICIJA: Delo je marsikdaj res naporno, saj ga je treba ves čas prilagajati psihofizičnemu stanju vsakega posameznika. Vendar mi prav to predstavlja izziv – da moram vedno znova iskati poti do mladostnikov, jih spoznavati in ugotavljati, kaj jim v danem trenutku najbolj pomaga.
Velikokrat se tudi sama učim od njih, za kar sem jim zelo hvaležna. Vodilo mojega dela je spoštovanje. Vesela sem, da lahko z učenci in dijaki ustvarjam lepo komunikacijo, medsebojno spoštovanje in zaupanje.
❓️Vama je v spominu še posebej ostala kakšna luštna prigoda?
PATRICIJA: Prigod je bilo skozi leta veliko, predvsem v obdobjih, ko smo se družili v jedilnici. Zelo pa se razveselim njihovih »obiskov«, ko se tudi po več letih od zaključka zdravljenja vrnejo na oddelek in nam povedo, kako uspešno so zaključili svoje izobraževanje.
Takrat zelo radi obujamo spomine na obdobje zdravljenja. Zanimivo je, da se skoraj vedno spominjamo prav prijetnih in veselih trenutkov. Tistih, ki so nam, kljub težkim časom, ostali v lepem spominu.
ANA: Eden najlepših trenutkov je, ko zjutraj pridem na oddelek in me otrok že nestrpno pričakuje. Takrat vem, da sem postala del njegovega dneva. Otroci mi pogosto podarijo kakšno risbico. To mi veliko pomeni, saj je v njej nekaj otrokovega časa, truda in naklonjenosti. Nekatere od njih imam shranjene še danes.
Veliko lepih trenutkov pa nastane popolnoma spontano in nepričakovano. Takšni trenutki me vedno znova spomnijo, da pouk v bolnišnici ni samo učbenik, zvezek in učna ura. Je tudi odnos, pogovor, smeh, ustvarjanje in občutek, da je nekdo ob tebi.
❓️Zakaj se vam zdi pomembno ozaveščanje o otroškem raku?
ANA: Ker je otroški rak še vedno tema, o kateri se premalo govori. Za boleznijo ne zboli samo otrok – z njim se čez noč spremeni življenje celotne družine. Pomembno je, da razumemo, da otrok z rakom ni samo bolnik. Je učenec, prijatelj, športnik, ustvarjalec, brat ali sestra in predvsem otrok z željami, načrti in svojo osebnostjo.
Ozaveščanje je pomembno tudi zato, da se zmanjša strah pred boleznijo, da znamo otroku in njegovi družini ponuditi podporo ter da razumemo, kako pomembno je, da mu tudi v času zdravljenja omogočimo čim bolj običajno življenje.
PATRICIJA: Ozaveščanje o otroškem raku je vsekakor zelo pomembno. V okviru bolnišnične šole ga že dolga leta izvajamo tudi preko sestankov, ki jih organiziramo ob začetku zdravljenja vsakega učenca in dijaka. Na teh srečanjih matične šole seznanimo z otrokovo situacijo ter skupaj iščemo načine, kako mu omogočiti čim bolj nemoteno nadaljevanje izobraževanja.
📍Vsako leto se krog matičnih šol širi in opažamo, da so šole v večini primerov že zelo pripravljene prisluhniti potrebam otrok ter učni proces prilagoditi do te mere, da so lahko kljub zdravljenju uspešni.
V zadnjih letih ste k temu veliko pripomogli tudi vi, Društvo Junaki 3. nadstropja. Predvsem dragocene se mi zdijo osebne izpovedi otrok in mladostnikov, ki so raka preboleli. Njihove zgodbe pomagajo pokazati, da je tudi po težki izkušnji zdravljenja mogoče nadaljevati življenje, uresničevati svoje cilje in uspešno zaključiti izobraževanje.
Prav zato se mi zdi pomembno, da o otroškem raku govorimo – da ga bolje razumemo, da znamo prisluhniti in da otrokom ter mladostnikom tudi v času zdravljenja omogočimo občutek, da so še vedno del svojega vsakdanjega življenja. ✨
