Plemenita donacija za Junake
Diagnoza rak pri otroku je nekaj najhujšega, kar lahko doleti družino. Na srečo se približno 80% otrok pozdravi. Žal pa to še vedno pomeni, da se jih 20% ne.. Žal se mora v Sloveniji z najhujšim, z izgubo otroka zaradi raka, vsako leto soočiti približno 15 družin.
Družina Junaka Matiasa je v teh težkih trenutkih pomislila na druge Junake in zbrana sredstva ob slovesu namenila našemu društvu. Iskrena hvala družini in vsem, ki ste prispevali, da se je zbral tako visok znesek❤️
Vsem, ki so imeli Matiasa radi izrekamo iskreno sožalje💔
Delimo zapis njegove mamice:
✨Najsvetlejše luči včasih svetijo krajši čas,
a njihova toplina lahko traja večno.✨
Društvu Junaki 3. nadstropja smo namenili sredstva, ki smo jih zbrali ob zadnjem slovesu z našim Matiasom.
A nekatera slovesa se nikoli ne končajo; spremenijo se v šepet, ki ostane pod kožo. V dih, ki se nenadoma vrne. V spomin, ki ne pozna časa.
Bil je fant, ki je vedno rad pomagal in to njegovo željo smo želeli nadaljevati ter tako pomagati društvu in ostalim junakom.
Zbrali smo skupaj 6.295 EUR, kar nas je izjemno ganilo.
Ob tej priložnosti bi se radi zahvalili čisto vsakemu posamezniku, ki je z donacijo prispeval do tako velikega zneska.
Iz srca hvala!
Naš Matias (po domače Matičko) je bil izjemen fant. Vedno sva mu pravila, da je močan, pogumen in pameten. A bil je še mnogo več. Izredno rad je ustvarjal, še posebno s svojimi lego kockami, a nič ga ni odvrnilo od navdušenja do traktorjev, delovnih strojev in vseh njihovih priključkov.
Vendar vse je premagal vonj po benzinu. Pri osmih letih si je s svojimi prihranki kupil svoj kros. Ne blato, ne “šraufanje” ga nista ustrašila.
Potem ga je usoda malo “zabremzala”, ampak v Ljubljani je spoznal izjemne
zdravnike in zdravstveno osebje, prostor, kjer je ustvaril nova prijateljstva.
Ker je rad raziskoval in spoznaval nove stvari, je k hiši prišel 3D printer. Prav vsakemu je rad nekaj naredil, podaril tudi sestram in zdravnikom na oddelku.
Življenje je zanj prihranilo še daljši izlet v italijanski Trento, kjer so ga vsi sprejeli odprtih src in on jih je napolnil s svojo dobro voljo.
Želja po ponovnem srečanju s svojimi sošolci in sošolkami je pa bila neustavljiva in tudi vožnja z avtobusom iz šole mu je vedno pustila nasmešek.
In takšnega se ga bomo spominjali; nasmejanega, prijaznega in junaka, ki nikoli ni obupal.
