Levje srce
Danes objavljamo zapis mamice dečka Lea,ki je pri dveh letih zbolel za levkemijo. Gre za izsek iz knjige Levje srce, izpovedi matere, v kateri deli svojo izkušnjo z otroškim rakom. Sama pravi, da gre za zgodbo o ljubezni, moči in preobrazbi. Knjiga bo izšla predvidoma v enem do dveh mesecih.
Naj bo zapis motivacija vsem, ki se trenutno soočajo z boleznijo. V času zdravljenja je dobro biti optimist in verjeti, da bo uspelo. In mogoče bo res.
Odlomek je namenjen vsem, ki se znajdejo v najtežjih trenutkih in potrebujejo oporo, upanje ter opomnik, da v tem niso sami.
BESEDA ZA DRUGE MATERE
Če te besede bereš ti, mama, ki trenutno biješ svojo bitko, če se prepoznaš v tej zgodbi, če se ti zdi, da je pot predolga in cilj predaleč, ti želim povedati nekaj stvari, ki sem se jih naučila na tej poti.
Tvoj strah je upravičen. Tvoja bolečina je resnična. Tvoja nemoč je razumljiva.
Dovoli si vse to občutiti. Ne boj se biti ranljiva. Solze so del zdravljenja, ne le za tvojo dušo, ampak tudi za tvojo moč.
Nimaš izbire glede tega, kar se ti dogaja. Imaš pa izbiro glede tega, kako se boš odzvala. Lahko izbereš upanje, tudi ko je najtežje. Lahko izbereš ljubezen, tudi ko boli. Lahko izbereš borbo, tudi ko si utrujena.
Tvoj otrok te potrebuje takšno, kot si. Ne popolno, ne brezmejno močno, ne vedno pozitivno. Potrebuje te iskreno, prisotno, človeško. Potrebuje te takšno, da ve, da noben strah ni večji od ljubezni, ki jo čutiš do njega.
Izbira odziva
V vsakem trenutku imaš izbiro. Tudi takrat, ko se ti zdi, da je nimaš.
Izbiro imaš v tem, ali se bo strah spremenil v paniko ali v motivacijo. Izbiro imaš v tem, ali bodo solze postale reka obupa ali čiščenje duše. Izbiro imaš v tem, ali bo bolečina postala tvoja identiteta ali tvoja moč.
Jaz sem izbrala, da bo moja bolečina postala moja moč. Izbrala sem, da bo moj strah postal moja motivacija. Izbrala sem, da bodo moje solze postale moj način čiščenja in priprave za nov dan.
»Vse, kar ima rok trajanja, lahko zdržim.« To je bila moja mantra. Tvoja bo morda drugačna. Pomembno je, da jo najdeš. Pomembno je, da imaš nekaj, kar te drži pokonci, ko se ti zdi, da ne zmoreš več.
Vera v zmago
Vera v zmago ni slepi optimizem. Vera v zmago je odločitev, da se boš borila do konca, ne glede na to, kako težka je pot. Vera v zmago je prepričanje, da ljubezen res lahko premaga strah.
Nisem vedno verjela, da bova zmagala. Bili so trenutki, ko sem dvomila. Bili so trenutki, ko sem se spraševala, ali imam dovolj moči. Ampak vedno sem se odločila, da bom poskusila še en dan. Še eno uro. Še eno minuto.
In tiste minute so se seštevale v ure. Ure v dneve. Dnevi v mesece. Meseci v leta. In na koncu so se seštele v zmago.
Nisi sama
Nekje se druga mama bori z istim strahom. Nekje drug otrok kaže enak pogum kot tvoj. Nekje se zgodba, podobna tvoji, končuje z zmago.
Ti nisi sama v tej bitki. Tudi če se v najtemnejših trenutkih tako počutiš, vedi, da nekje druga mama ravno tako bedi ob bolniški postelji svojega otroka. Nekje druga ženska v drhtečih rokah drži rezultate preiskav. Nekje druga mama na bolnišničnem hodniku šepeta molitev.
In nekje se druga mama, ki je to pot že prehodila, spominja teh trenutkov in ti preko vesolja pošilja vso svojo moč. Ker to počnemo matere, držimo skupaj, tudi ko se ne poznamo.
Epilog prvega dela
Leo danes, pri svojih sedmih letih, teče po igrišču. Njegovi lasje se svetijo na soncu, lica so rdeča od smeha. Njegov glas odmeva med otroškim vrvežem, brezskrbno, veselo, polno življenja.
In jaz vem, da sva preživela. Da sva zmagala. Da sva skupaj spisala zgodbo, ki se konča z upanjem.
Ko ga gledam, kako skače z gugalnice, se spomnim tistih noči, ko sem dvomila, ali bom to radost kdaj spet videla. Spomnim se trenutkov, ko sem mislila, da je smeh izgubljen za vedno. Spomnim se strahu, da njegovo otroštvo nikoli več ne bo brezskrbno.
Ampak tukaj je. Moj sin. Moj mali bojevnik. Moja živa zmaga.
Ta zgodba ni le o zdravljenju bolezni. To je zgodba o odkrivanju moči, za katero nisem vedela, da jo imam. Je zgodba o ljubezni, ki postane močnejša od strahu. Zgodba o upanju, ki preživi najtemnejše ure.
Leo je pri štirih letih uspešno zaključil zdravljenje levkemije. Njegova zgodba je dokaz, da se čudeži dogajajo, da je upanje smiselno in da je ljubezen res najmočnejša sila na svetu.
Ampak to ni bil konec najine poti – bil je le začetek novega poglavja.
To je bila najina pot. Pot levjega srca.
