Novice iz 3 nadstropja

Kot je sedaj že naša tradicija, prvi dan zlatega septembra posvečamo Emi. Emi je Junakinja, ki je na današnji dan pred šestimi leti postala zvezdica. Njena mamica Urška (predsednica društva) danes ponovno hodi Emi v spomin in vsem v opomin –  iz Škofje Loke do Ljubljane. Urška (oz. njena Emi) pa je tudi glavni razlog, da društvo obstaja. Ona je zbrala starše na prvem sestanku in v skupni želji, da pomagamo vsem, ki prihajajo za nami, smo se povezali in v začetku l. 2020 ustanovili Društvo Junaki 3. nadstropja. 

Urški in vsem, ki so se ji danes pridružili, želimo lahek korak. Z vami pa delimo še eno stran iz Urškinega dnevnika.

30. avgust (sreda): Dan D operacija

Ati se pripelje v Ljubljano že pred osmo. In potem se začne čakanje na odhod proti operacijski. To jutro Ema ne dobi več Deksametazona. Spi, uboga pikica spi. Spala je celo noč in tudi vse jutro je prepočivala. Res je boga, ampak operacija je tu in vse bo v redu.

Malo do devete ure nas končno pridejo iskat. Emo s posteljo peljemo proti dvigalu in njej spet postane slabo. Bruha in joka, joj, kako jo je težko gledati tako nemočno. Vsi smo nemočni.

Peljemo jo po hodnikih pediatrične, po hodnikih kliničnega in naposled pridemo do kirurškega bloka. Tam nas že čakajo vsi v zelenih oblekah in s čepicami na glavah. Za Emo imajo pripravljenega kužka iz balonov, a nje nič ne zanima. Čisto je že odsotna in utrujena. Počasi se posloviva od nje. Vsi jokamo, tudi anesteziologinje in ostali težko zadržujejo solze. Tudi njim je težko gledati malo deklico, ki je na robu življenja. Midva počakava še dr. Velnarja, da podpiševa neke papirje in odideva ven iz bloka, ven iz UKC, ven iz pediatrične proti parkirišču in Škofji Loki.

Odpeljeva se po Mio v vrtec. To bo presenečenje. Vesela nama priteče v objem. Odpeljeva jo v Homana na indijančka in na igrala. Lepo se imamo. Nazaj do vrtca naju pelje čez grad. Otroci se igrajo zunaj na igrišču in vesela steče k prijateljem. Midva pa se odpraviva domov. Po dolgem času se stuširam v domači kopalnici in si umijem lase. Uležem se v posteljo in me kar zmanjka. Aleš me zbudi šele po nekaj urah in prvič pokličeva na intenzivni oddelek, ali je že kaj novic. Nič! Odpraviva se k pediatrinji v zdravstveni dom, po vse moje bolniške liste in na pogovor. Tudi tu so vsi pretreseni.

Kljub temu, da še ni novic iz intenzivne, se odpraviva nazaj proti Ljubljani. Bova pa tam čakala. Ko prispeva, Aleš spet pokliče in izve, da jo počasi pričakujejo in naj počakava pri informatorju. Operacija je trajala približno 7 ur.

Počakava, da jo v intenzivni sobi pripravijo »na najin obisk« in zdrviva k njej. No, prej še obvezno umivanje in razkuževanje rok, nato pa k njej.

Vidiva jo. Lepa je! Laske ima! Ni vsa povita. V ustih ima še tubus in vsa je na cevkah. Oh, pikica mala – ampak tu je, še se bori, z nami!! Prva bitka dobljena: prišla je iz operacijske!

Odpraviva se h kirurgu po informacije o operaciji. Zadovoljen je. Pravi, da so se zelo matrali in da je bil tumor zelo grd in velik, takega še niso videli. Živcev niso poškodovali, čeprav so bili že zelo stisnjeni od tumorja. Polna informacij se odpraviva nazaj na intenzivno. Že jo uspeva pobožati in jo gledava. Samo gledava. Odločiva se, da jo pustiva počivat. Skupaj se odpraviva nazaj proti domu in po Mio.

Večer preživimo skupaj. Ati in Mia me izselita iz spalnice na kavč. Vseeno spim dobro, saj sem končno doma in vem, da za Emo skrbijo zelo lepo.