Obsevanja v Sloveniji

Izkušnjo z obsevanjem je zapisala Eva, mamica  tedaj 3 in pol letnega Lea:

Ob ponovitvi bolezni je bila edina možnost zdravljenja kemoterapija v kombinaciji z radioterapijo. Sarkome se obseva z visokimi dozami, zato je imel Leo veliko število obsevanj – 30. Majhne otroke morajo za vsako obsevanje uspavati. To pomeni 30 dni (delovnih, ob vikendih obsevanj ni) biti zjutraj tešč. Nekateri gredo tako na oddelek že prejšnjo noč, da jih hidrirajo in gredo naslednje jutro ob spremstvu zdravnika specializanta iz Pediatrične klinike na Onkološki inštitut, kjer potekajo obsevanja.

Ker smo živeli v neposredni bližini Onkološkega inštituta, smo se z zdravnikom dogovorili, da Leo pride vsako jutro direktno tja. To nam je zelo olajšalo potek zdravljenja, saj smo pridobili ogromno časa, ki bi ga sicer preživeli v bolnišnici.

Začelo se je s simulatorjem s katerim so naredili načrt obsevanj in takrat izdelali tudi fiksacijsko masko. Po telesu so mu narisali črte za natančno pozicioniranje in jih polepili s simpatičnimi nalepkami za zaščito.

Potem se je začelo zares. Vsak dan je bil potek enak. Ob dogovorjeni uri sva šla na Onkološki inštitut. Tam naju je že čakala pediatrinja specializantka iz hematološkega oddelka, ki je Lea pregledala in preverila, ali je v dovolj dobrem stanju za splošno anestezijo. Prijazno osebje mu je vsak dan omogočilo, da je nahranil ribice v akvariju v čakalnici. Nato sta prišli sestra in anesteziolog/inja. Anesteziolog se je pogovoril s pediatrinjo in z mano ter tako še sam ocenil, če so pogoji za splošno anestezijo izpolnjeni. Skoraj vsak dan so Leu podarili kakšno malenkost – plišasto igračo, barvice in podobno. Po anesteziologovi potrditvi nas je sestra povabila v sobo z obsevalnim aparatom. Navadno otrokom za pomiritev dajo dormicum, ki pa ga Leo nikoli ni dobro prenašal, zato smo se dogovorili, da se ga uspava brez. Skupaj smo šli do aparata, kjer so ga v mojem naročju uspavali. Položila sem ga na mizo in odšla v čakalnico. Zatem je prišla še radiologinja, ki je bdela nad obsevanji. Vsakič si je tudi ona vzela nekaj minut za pogovor z mano. Sam postopek je trajal 10 – 20 minut (razen simulator, ki je trajal bistveno dlje). Jaz sem ta čas klepetala s pediatrinjo. Po koncu obsevanja so ga peljali v prostor za prebujanje. Tam smo skupaj s pediatrinjo, sestro in anesteziologom počakali, da se je začel prebujati. Nato so naju v spremstvu pediatrinje z reševalnim vozilom odpeljali na Pediatrično kliniko. Leo je ponavadi celo pot prespal in se zbudil šele čez kakšno uro na oddelku. Od tam sva šla domov in naslednji dan ponovila postopek..

Čeprav Leova zgodba nima srečnega konca, imam na obsevanja zelo lepe spomine. Obsevanja so mu podaljšala njegovo mnogo prekratko življenje in mu dala veliko lepih dni. Med obsevanji se je Leo počutil zelo dobro za kar ima največjo zaslugo osebje. Najprej dr. Kavčič, ki nama je (poleg vseh ostalih stvari tekom zdravljenja) omogočil, da sva hodila direktno na obsevanja in tako večino dneva preživela doma z možem in mlajšim sinom. Potem pa vso osebje na Onkološkem inštitutu: anesteziološka sestra, ki jo je Leo takoj vzljubil in jo ohranil v lepem spominu. Veliko mu je pomenilo, da ga je vsak dan sprejela ista sestra. Anesteziologi, ki so se sicer vsakodnevno menjavali, so bili vsi po vrsti prijazni in prijetni. Radiologom sem hvaležna za njihov trud, strokovnost in prijazne besede. In nazadnje, ampak tokrat najpomembnejše – pediatrinja Nuša, ki je bila mnogo več kot samo zdravnica in je Leu polepšala vsak dan. S pogovori v času, ko je bil Leo uspavan, pa je dneve polepšala tudi meni. Ob njej sva se vedno počutila dobro in varno.

Izkušnja laser

Svojo izkušnjo z laserjem za mukozitis je opisala Eva, mamica takrat 1,5-letnega Lea.

Sinu Leu so se prvič naredile razjede po drugem bloku intenzivne kemoterapije. Takrat je bilo za njega vse novo, vsega se je bal – novih ljudi (zdravnikov, sester, celo čistilke), bolnice, posegov itd. Bil je slabo ješč otrok in razjede so prehranjevanje še dodatno otežile. Zdravniki so predlagali, da se mu usta posveti z lučko – laserjem. Razložili so, da je postopek povsem neboleč in traja samo nekaj sekund. Je pa pri tako majhnem otroku problem, saj mora biti pri miru in usta čimbolj odpreti. Leo takrat ni želel sodelovati, saj se je zobozdravnice kot vseh drugih ljudi zelo bal. Med postopkom mora otrok nositi tudi zaščitna očala, kar je zanj predstavljalo dodaten stres. Zobozdravnica je na hitro, po najboljših močeh posvetila, ampak učinka tudi po nekaj dneh (navadno se sveti vsak drugi dan) skoraj ni bilo. Ko se mu levkociti zvišali so tudi afte izginile. Po tem Leo laserja dolgo ni več potreboval. Hude težave z razjedami so se ponovno pojavile čez približno 3 leta. Takrat je bil Leo starejši, pametnejši in navajen vsega hudega. V tem času se je navadil bolnišnice in osebja ter postal zelo sodelujoč otrok. Tokrat so mu lahko z laserjem dobro svetili in mu je zelo pomagal. Imel je manj bolečin, lažje je govoril in kakšno uro po laserju je bil edini del dneva, ko je vsaj nekaj malega pojedel. Po mojih izkušnjah laser ob pravilni uporabi (kadar otrok sodeluje) zelo pomaga in ga priporočam vsem otrokom, ki se jim pojavijo razjede.

Transfuzije

Izkušnjo s transfuzijami je zapisala Katarina, mamica takrat 7-letne Mije.

Med kemoterapevtskim zdravljenjem je 7-letna hči prejela več transfuzij: eritrocitov, trombocitov in plazme. Vse so potekale brez zapletov. Tekom zdravljenja sem se naučila po počutju in videzu hčerke prepoznati, kdaj je hemoglobin toliko padel, da sem lahko pričakovala transfuzijo. Najtežje pri tem je bilo čakati, da pride kri na oddelek, saj je bila hči zelo utrujena, brezvoljna, hrana ji ni dišala ali včasih je tudi bruhala. Ta čas je največkrat preživela na postelji, dremala, poslušala pravljice ali gledala risanke. Ko pa je kri enkrat stekla, se je hitro vrnila tudi energija in barva v lička. Po končani transfuziji je bilo najtežje počakati na oddelku, saj je bila spet polna energije. Takrat sva si čas krajšali z igrami v igralnici. Včasih se je opazovanje po transfuziji zavleklo pozno v noč in je bilo vračanje domov tudi zelo utrujajoče. 

Vsem staršem zato priporočam vedno polno baterijo telefona ali tablice, polnilec in veliko mero potrpežljivosti.

Lumbalna punkcija

Izkušnjo z lumbalno punkcijo je delila Katarina, mamica tedaj 7-letne Junakinje Mije.

Mija se je zdravila zaradi T-celičnega limfoma, po podobni shemi kot ALL. Prvi dve lumbalni punkciji je Mija prejela v splošni anesteziji, saj so hkrati opravili tudi punkcijo kostnega mozga. Vse naslednje punkcije je opravila sede. Pred prvo punkcijo je imela posvet pri psihologinji, ki ji je razložila potek z lutko-igračo, poudarila pomen sproščenosti z vajo pihanja mehurčkov in ji pokazala mehke igračke za mečkanje, ki jih je lahko vzela seboj na poseg. Svetovala je tudi, da ji med posegom berem pravljico in s tem preusmerjam njeno pozornost.

Prvi odmerek sirupa za sprostitev je na Mijo zelo močno učinkoval: resda je bila bolj omotična, ampak je hkrati tudi pozabljala, kaj se je zgodilo pred nekaj minutami. Zato je bilo poslušanje pravljice praktično nemogoče, ker sem morala stalno začenjati na prvi strani. Poleg tega jo je ukleščeni položaj zelo razjezil, zato me med vpitjem tudi ni slišala. Tudi vaje s pihanjem navideznih mehurčkov nama ni uspelo izvesti. Kasneje, med dvournim ležanjem je bil največji problem, kako se polulat v leže. Ko je končno uspelo, je čez deset minut pozabila, da je to že opravila in je ponovno (zelo glasno) zahtevala kahlo in še, da vsi ostali starši v dnevni bolnišnici odidejo iz sobe. Seveda ji ni uspelo, kar jo je še bolj razjezilo. Tako da smo to ponovili še nekajkrat, vključno vsi starši iz sobe ven. Na srečo je priskočila na pomoč psihologinja in ji je posodila svojo tablico (našo smo ponesreči pozabili doma). 

Vsaka naslednja punkcija je bila lažja. Včasih je bila pri punkciji na Mijino željo prisotna še psihologinja. Pri njej si je vedno sposodila igračko in po punkciji jo je vedno čakala njena priljubljena nagrada – nalepke. Tudi zame je bilo vsakič lažje, saj sem vedela, kaj nas čaka. Z zdravniki sem se uspela dogovorit, da je Mija prejemala nižji odmerek pomirjevalnega sirupa. Tudi sestre so jo upoštevale in omehčale prijem. Zadnje tri punkcije pa je opravila brez sirupa, brez pritoževanja. Na punkcijah sem vztrajala z branjem pravljice, ki je tudi vedno bolj učinkovalo.

Vedno smo upoštevali vsaj dvourno ležanje in počitek do naslednjega dne. Glavobolov tako nikoli ni imela, jo je pa večkrat bolel križ naslednji dan. V zadnji fazi zdravljenja – reindukciji je po punkciji prišlo do zapleta – odtekanje likvorja. Drugi dan po punkciji je iz mesta vboda začel po malem kapljati likvor. Takrat je morala nazaj v bolnišnico na opazovanje in strogo ležanje z debelim obližem na hrbtu, da se je ustvarjal pritisk. Po tem je morala še doma ležati skoraj dva tedna, dokler se mesto vboda ni nazaj zaprlo samo od sebe.

Pri punkcijah sem se naučila, da moram zaupati in poslušati otroka, predvsem čim manj siliti glede na okoliščine. Ko so njene želje upoštevale sestre in zdravniki, je tudi ona začela neverjetno sodelovati. Priprava otroka na ta poseg je res pomembna. Čeprav je za zdravstveno osebje to rutinski poseg, sem hvaležna, da se trudijo otroku in staršem olajšati situacijo in upoštevati naše predloge (kolikor je seveda možno).

Intenzivna terapija

Svojo izkušnjo na oddelku za intenzivno nego je opisala Simona, mamica takrat 3-letne Kati. 

Za diagnozo, da gre za tumor v glavi, smo izvedeli 22. junija 2018. Takrat je bila hči obravnavana na gastroenterološkem oddelku. Že nekaj mesecev je pogosto bruhala, več kot eno leto se ni zredila, tudi rasla ni skoraj nič. Bila je zelo mirna in boječa, kakršna še pred letom ni bila.

Kati je na operacijo počakala na nevrološkem oddelku, kamor so jo preselili po diagnozi. Po operaciji, ki je bila 3. julija 2018, je bila približno 48 ur nastanjena na oddelku za intenzivno nego. Po končani operaciji sva lahko šla starša z njo na intenzivni oddelek. Tam so nama zdravstveni delavci najprej razložili ves postopek, ki velja za obiskovalce na oddelku. Oddelek je v prvem nadstropju pediatrične klinike. Na listu so nama dali tudi vse informacije v zvezi z delovanjem oddelka. Na obisk morajo svojci počakati na hodniku. Obiski so bili tedaj možni med 10. in 13. uro ter med 15. in 19. uro. 

Kljub vnaprej določenim uram za obiske ni nujno, da začetek obiskov steče ob uri. Če se na oddelku s katerim bolnikom dogaja kaj posebnega, prihaja do zapletov, so obiski prekinjeni ali prestavljeni, dokler se bolnikov ne stabilizira. Na hodniku je informator, ki pove, kdaj obiskovalci smejo vstopiti. Pri njem smo dobili ključ omaric, kjer smo pustili osebne stvari (torbic, hrane, plašči …), saj teh na oddelek ni dovoljeno nositi.

Vstopili smo vsi obiskovalci hkrati. Najprej smo si morali temeljito umiti in razkužiti roke v predprostoru, ki je namenjen prav temu.

Z možem sva hčer obiskovala vsak dan ob urah za obiske. Pogosto smo čakali, da nam je bil vstop dovoljen. Včasih je informator navedel vzrok, drugič spet ne.

Pri Kati nisva smela ostati dlje, kot so uradno zapisane ure obiskov. V res izjemnih primerih lahko starši lahko ostanejo dlje, nastanjeni so v izolacijski sobi skupaj z otrokom.

V prostoru je precej bolniških postelj, ki so postavljene druga zraven druge, otroci v najbolj kritičnem stanju pa so izolirani v svojih sobah. Vsi otroci so priklopljeni na veliko naprav in te neprestano piskajo ter zasedajo veliko prostora ob postelji. 

Osebje nenehno bedi nad vsakim otrokom, pozorni so na vsak pisk, ves čas budno spremljajo oglašanje aparatov.

Staršem v stiski pomaga psihologinja. Z njo imamo krasne izkušnje. Ko sva bila prvič pri hčeri, je pristopila do naju, se predstavila in vprašala, ali želiva pogovor. Menim, da je prišla prava oseba ob pravem času na pravo mesto. Dala nama je ogromno koristnih nasvetov, hkrati je bila odlična poslušalka. Konkretno je svetovala in odgovarjala na vsa vprašanja. Zelo dobro se spomnim nasveta, naj sprejmeva pomoč prijateljev, saj si zares želijo pomagati. Na ta način bova lahko pomagala njim in sebi. Pomoč je bila vsekakor dobrodošla. Svetovala je tudi, kako položaj  predstaviti sorojencema glede na njuno starost in razložila, kako dojemata stvari pri določeni starosti.

Ko Kati ni več potrebovala intenzivne nege, so jo premestili na kirurški oddelek, ki je na drugi strani hodnika v prvem nadstropju. Na kirurškem oddelku je en starš lahko ves čas prisoten ob otroku. Na koncu hodnika je tudi igralnica, kjer se je Kati rada igrala, igrače pa smo si lahko odnesli tudi v sobo. V igralnici je bila prisotna tudi vzgojiteljica.

Otroci obroke hrane jedo v sobi, starši pa izven oddelka, v P1, na notranji terasi. Pred stopnicami terase (blizu avtomatov za kavo in prigrizke) bolnišnično osebje ob določeni uri staršem pripelje hrano, zapakirano v rumene posode. Na vsaki je napisano ime in priimek starša, ki mu pripada obrok. Na oddelku sestre in vzgojiteljica lepo skrbijo, da starši v miru obedujejo, saj so v tem času še bolj pozorni na otroka ali so celo ob njem.

Z možem sva se pri obiskih menjala. Dokler je bila hčerka na intenzivni negi, sva jo obiskovala skupaj, v času bivanja na kirurškem oddelku, pa sva se z možem menjala. Za naju je bilo to zelo dobro, prav tako za drugo hčerko in sina, ki sta bila doma. Spomnim se, kako je bilo, ko sem prvič po operaciji prišla domov. Meni je zelo pomagalo, da sem nabrala nove moči. Priporočava tudi drugim družinam, če je le izvedljivo.

Vzgojiteljice in sestre razumejo, da tudi starši potrebujemo nekaj časa zase, zato so v času krajše odsotnosti staršev ob otroku in večkrat preverijo, ali mu je dobro.

Bolnišnični duhovnik

Vse informacije: http://bolniska-zupnija.rkc.si/index.php in bolniska.zupnija@rkc.si

Izkušnjo z obiskom duhovnika v bolnišnici je zapisala Simona Kralj.

»Bolniki v slovenskih bolnišnicah imajo možnost, da jih obišče bolnišnični duhovnik. Če bolnik ni krščanske veroizpovedi, prav tako lahko pokliče na navedeno telefonsko številko in jih bo katoliški duhovnik povezal z duhovniki ter voditelji njegove veroizpovedi.

Smo verna katoliška družina. Govorim si: »Vsak ima tak križ, kot ga lahko nosi.« Po diagnozi, da gre za tumor v hčerini glavi, sva z možem želela, da hči pred operacijo prejme bolniško maziljenje. S to možnostjo sva bila že seznanjena, saj jo že več let uporabljajo prijatelji in sorodniki.

Poklicala sva bolniškega duhovnika na tel. št. 041/613-378 in se dogovorila, da pride že čez dve uri. Tel. št. sem našla na spletni strani bolnišnične župnije: http://bolniska-zupnija.rkc.si/index.php.

Kot sem napisala je v bolnišnicah dovoljen prihod bolnišničnega duhovnika. Pride v sobo. Tudi medicinska sestra lahko pokliče bolnišničnega duhovnika. Vsakemu, ki ima vsaj malo vere, priporočam njegov obisk.

Ko je duhovnik vstopil v bolniško sobo, je kar hitro navezal stik s hčerko. Z nama z možem se je odkrito pogovarjal o danem položaju, hčeri pa je naredil origami žabico, ki skače. To ji je bilo zelo všeč. Z žabico se je zamotila in malo sprostila. 

Bolniško maziljenje je potekalo v sobi. Hči je bila v mojem naročju. Sedela sem na postelji, mož in duhovnik sta stala poleg. Duhovnik med bolniškim maziljenjem moli nad bolnikom in ga pokriža.

Na razpolago je tudi za spoved, obhajilo ali pogovor. Naš duhovnik je bil dober poslušalec. Obisk in podelitev zakramenta sta brezplačna, če pa želite, lahko oddate dar za sv. mašo ali kapelo ipd.

Isti duhovnik mašuje v kapelici UKC. Do kapelice v UKC pridete skozi glavni vhod, nato desno po stopnicah navzdol in diagonalno desno boste zagledali vhod v kapelico. Kapelica je večinoma odprta, zato lahko tja pridete tudi izven uradnih obiskov in molite.

Tudi na rehabilitacijskem inštitutu Soča v Ljubljani imamo izkušnjo svete maše, ki je bila včasih vsak torek ob 16. uri v 4. nadstropju. Vsem vernim priporočam obisk teh svetih maš

Protonsko obsevanje v Italiji

Svojo izkušnjo je opisala Urška, mamica skoraj 2-letne Eme.

“Naša Ema se je v Trentu zdravila januarja 2018. 10 dni pred načrtovanim obsevanjem smo se za 3 dni odpravili v Trento. Opravili so CT in vzeli mere za izdelavo maske (v našem primeru je šlo za obsevanje glave).

Poleg obiska Protonskega centra smo pred samim zdravljenjem obiskali tudi onkološki oddelek bolnišnice St. Chiara, kamor iz protonskega centra tedensko pošiljajo na analizo vzorce krvi.

V Trentu je dobro poskrbljeno za nastanitev. Na razpolago imajo nekaj stanovanj, ki so namenjene družinam. Mi smo bili nastanjeni v velikem stanovanju v samem centru mesta, do protonskega centra pa je bilo dobra dva kilometra. Ob lepem vremenu sva se s hčerko na terapijo odpravili kar peš. Stanovanje je bilo dovolj veliko za dve družini, tako smo na polovici našega bivanja dobili družbo. Imeli smo srečo, da so bili prav tako slovenska družina z dvema deklicama, zato smo se imeli prav lepo. Če pa so ta stanovanja zasedena, si je treba najti drugo nastanitev.

V Protonskem centru imajo menzo, kjer imata otrok in spremljevalec brezplačni obrok. Na razpolago je več menijev in za vsakogar se najde kaj okusnega. Mi smo si običajno kuhali doma, saj smo končali z obsevanje pred odprtjem menze.

Samo obsevanje poteka le nekaj minut na dan. Pri mlajših otrocih je proces daljši, saj so med terapijo uspavani. Obsevajo od ponedeljka do petka. Mi smo ostajali tudi za vikend v Trentu, saj smo se za dva meseca tja preselili vsi ožji družinski člani.

Naša deklica je imela vstavljen port (še od zdravljenja v Sloveniji). V protonskem centru so vsak ponedeljek v port vstavili iglico in jo v petek odstranili. Navajanje na iglico je bilo kar težavno, zelo smo bili previdni in pazljivi, da se ne bi iztaknila. Vsekakor pa je to boljša metoda kot vsakodnevno zbadanje, ki bi bilo veliko bolj stresno.

Vrstni red obsevanja določijo glede na starost otrok, ki se ga načeloma držijo ves čas zdravljenja tam. Ema je bila med mlajšimi, tako je bila hitro na vrsti. Tak sistem je za majhne otroke zelo dober, saj morajo biti za anestezijo tešči. Za čakanje na terapijo je odlično poskrbljeno, tako za majhne kot velike otroke. V protonskem centru je velika igralnica z igračami, lego kockami, sestavljankami, knjigami, otroško kuhinjo in video igrami. Ko je otrok na vrsti za terapijo, ga pridejo iskat v igralnico. Tudi pogovori med starši in zdravniki so lahko v tej sobi, saj stremijo k dobremu počutju otroki. Odnos osebja do pacientov je pohvalen. Najbolj so se mi v spomin vtisnile drobne pozornosti, ki pa otroku ogromno pomenijo. Vsak otrok, ki je bil uspavan, je imel za celotno obsevanje svojo bolniško posteljo z imenom in ilustracijo, ki si jo je sam izbral. V sobi za anestezijo so imeli na steni televizijo. Otrok je lahko gledal risanke, medtem ko so zdravniki in ostali “skakali” okrog njega. Prav tako je bila televizija nameščena v sobi za zbujanje. Takoj po zaključku vsakodnevnega obsevanja, so poklicali starša, da se je otroku pridružil v sobi za zbujanje. Tam smo ostajali, dokler otrok ni bil sposoben spiti požirek ali dva. Domov pa so nas odpustili šele, ko je tudi nekaj pojedla. Ta čas smo navadno preživeli v igralnici. ”

Paliativna oskrba skozi oči starša

Izkušnjo je napisala Urška, mamica 2-letne Eme. Njena paliativna oskrba je trajala 3 mesece v letu 2018.

Po šoku, ko izveš, da otroku ne morejo več pomagati in ko končno dojameš, da je res bolje, da se ima lepo in uživa do konca svojih dni, je čas za paliativno oskrbo. Njena naloga je predvsem olajšati bolečine in zagotoviti čim bolj kakovostno življenje v zadnjih mesecih, dneh, urah.

Ko smo zadnjič zapustili bolnišnico, so Emi pripravili mešanico zdravil, ki jih je prejemala preko elastomerne črpalke. To je majhna škatlica, v kateri je balonček z zdravilom, ki počasi in enakomerno prehaja v podkožje. V Emini mešanici je bil tudi morfij. Črpalko smo menjali na približno 6 dni. Zdravnica z oddelka je vsakič predpisala za odtenek močnejšo mešanico. Črpalko je menjala patronažna sestra, ki je prihajala k nam na dom, potem sva jo kar sama z možem. Ker je imela tudi urinski kateter, sva se naučila tudi tega prazniti sama. Tega je enkrat prišla zamenjat dr. Česnova, drugič patronažna sestra in tretjič nujna medicinska pomoč

Nekega večera pa Emi zdravila v črpalki niso več pomagala. Dotlej je še lepo jedla in pila, čeprav večinoma leže. Videti je bilo, da ima hude bolečine, zato sva ji dodala morfij, a glavobol je bil vse hujši. Začela je bruhati. Takoj sva vedela, da je v mešanici premalo zdravila proti pritisku v glavi. Poklicala sva Emino zdravnico na oddelek, nato nujno medicinsko pomoč (na srečo je bila dežurna ravno Emina pediatrinja), obe sta komunicirali tudi s paliativno oskrbo Gorenjske, ki je imela takrat edina mobilno enoto. Skupaj so se zmenili, kaj bi bilo najbolje za Emo. Nujna medicinska pomoč je bila pri nas v slabe pol ure in Emi v podkožje vbrizgala zadostno količino zdravila, da se je stanje umirilo. Zjutraj se je mož takoj odpravil v Ljubljano na oddelek po novo črpalko, z novo mešanico zdravil. V naslednjih dneh se je pri Emi ustavila tudi dr. Lapuhova iz Gorenjske paliativne oskrbe. Za ta obisk, ki je bil na predzadnji dan Eminega življenja, sem ji še danes srčno hvaležna! Prav tako dr. Česnovi, ki je bila Emina onkologinja na pediatrični kliniki, in dr. Gracarjevi, Emini pediatrinji v ZD Škofja Loka, za osebni stik, pomoč in oporo.